VSL sklep I Cpg 1037/2003

Jedro

Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru

nakupne komisije komisionar pridobi lastninsko pravico na predmetu

pogodbe. Za takšno sklepanje ni podlage v določbah ZOR.

Tožena stranka je prodajo stvari utemeljevala na določbi 397. čl.

Carinskega zakona. Izkupiček od prodanih predmetov pa bi si tožena

stranka lahko pridržala (oziroma prenesla v korist občine, na območju

katere je bil storjen prekršek) zgolj v primeru, da bi bilo v

postopku o carinskem prekršku pravnomočno odločeno o odvzemu stvari

in bi bile stvari last storilca prekrška (6. odst. 37. čl. ZP). V

primeru, da bi bilo odločeno o odvzemu predmetov, ki niso storilčeva

last, pa bi tožena stranka izkupiček od prodanih odvzetih predmetov

morala izročiti lastniku (7. odst. 37. čl. ZP). Zgolj v primeru, da

gre za neznanega lastnika, bi po enem letu naveden izkupiček postal

dohodek občine.

Drugačna pa je situacija, ko v postopku o carinskem prekršku

pravnomočno ni bilo odločeno o odvzemu stvari, ker je bil postopek

ustavljen. Tožena stranka je s tem izgubila vsakršno pravno podlago

za posest nad zaseženimi stvarmi oziroma za zadrževanje izkupička od

zaseženih stvari, ki so bile tekom postopka prodane. Temeljna

obveznost tožene stranke je v tem primeru opredeljena v 1. odst. 168.

čl. ZP, to je, da se zaseženi predmeti vrnejo tistemu, ki so mu bili

zaseženi. Kot rečeno, navedena določba izhaja iz predpostavke, da

mora v primeru ustavitve postopka tožena stranka vzpostaviti prejšnje

posestno stanje glede zaseženih predmetov. Ker se v tem primeru

prekrškovnemu organu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, na kakšni

podlagi izvaja zaseženec svojo pravico do posesti (ali je lastnik

stvari), ni videti ovire, da bi tožena stranka upravičencu do vrnitve

stvari nanj prenesla izkupiček, ki ga je prejela od prodanih

zaseženih stvari v teku postopka. Vsekakor pa se tožena stranka v tem

okviru ne more uspešno sklicevati, da ima pravico zadržati izkupiček

od prodanih stvari zaradi izteka enoletnega roka v smislu 7. odst.

37. čl. ZP.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo

plačilo tožeči stranki zneska 23,634.184,40 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 13.2.1995 do plačila. Toženi stranki je

naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

1,504.282,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do

plačila in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne

stroške.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču

predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek

zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravno podlago za odločitev o tožbenem

zahtevku našlo v določbi 185. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR), veljavnega v času, na katerega se sklicuje tožeča

stranka v tožbi. Navedena določba ureja način uveljavitve povrnitve

premoženjske škode in s tem vrste odškodninskih zahtevkov, tako, da

ima oškodovanec pravico zahtevati od odgovorne osebe vzpostavitev

prejšnjega stanja oziroma plačilo ustrezne denarne odškodnine. Za

uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pa morajo biti izkazane

predpostavke odškodninske odgovornosti, kot jih urejajo splošna

načela odškodninskega prava ali posebni predpisi glede posameznih

oblik odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je kot podlago

za odločitev o zahtevku upoštevalo naslednje okoliščine:

- glede na 1. odst. 168. čl. Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št.

25/83 z dopolnitvami - v nadaljevanju ZP), je bila tožena stranka

dolžna zasežene stvari vrniti tistemu, kateremu so bile zasežene;

-naravna restitucija ni bila več mogoča, ker je bilo blago pred tem

na dražbi prodano.

Na osnovi teh predpostavk je sodišče prve stopnje tožeči stranki

prisodilo denarno odškodnino, sklicujoč se na 185. čl. ZOR. Po mnenju

pritožbenega sodišča odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče

preizkusiti, saj iz obrazložitve ne izhaja, na kakšni odškodninski

podlagi je sodišče prve stopnje utemeljilo odškodninsko odgovornost

tožene stranke, v posledici česar bi se sodišče glede načina

povrnitve premoženjske škode lahko oprlo na določbo 185. čl. ZOR. Iz

obrazložitve torej ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje

odgovornost tožene stranke utemeljevalo na protipravnosti njenega

ravnanja kot splošni predpostavki odškodninskega prava (154. čl.

ZOR), ali pa je odškodninsko odgovornost utemeljevalo na posamezni

specialni zakonski ureditvi, iz katere bi odškodninska odgovornost

tožene stranke izhajala, ne da bi bilo potrebno izkazovati elementa

protipravnosti njenega ravnanja. Glede na takšne ugotovitve je podana

absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl.

ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

Samostojno odškodninsko podlago bi lahko predstavljala določba 6.

odst. 383. čl. Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, s

spremembami), ki je urejala podlago za neposredni odškodninski

zahtevek do tožene stranke s strani lastnika blaga, ki je bilo v

postopku carinskega prekrška, pri katerem je bil predpisan obvezen

varstveni ukrep odvzema blaga, postavljeno pod carinsko nadzorstvo, a

je bilo v carinskem postopku ugotovljeno, da carinskega prekrška ni

bilo. Pritožbeno sodišče v tem smislu soglaša z utemeljitvijo sodišča

prve stopnje, da bi se tovrsten odškodninski zahtevek lahko nanašal

zgolj na škodo, ki bi jo utrpel lastnik, ki v času zasega z blagom ni

mogel razpolagati. To pa pomeni, da ta specialna določba ne daje

podlage za odškodninski zahtevek zaradi škode na stvari sami.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija materialnopravno

izhodišče sodišča prve stopnje, ko je tožečo stranko opredelilo kot

lastnika zaseženih stvari. Med pravdnima strankama ni sporno, da je

tožeča stranka kot komisionar sklenila komisijsko pogodbo z

naročnikom Trgospar d.o.o.. Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve

stopnje, da v primeru nakupne komisije komisionar pridobi lastninsko

pravico na predmetu pogodbe. Za takšno sklepanje ni podlage v

določbah ZOR. Res je, da pri nakupni komisiji v razmerju do

prodajalca nastopa komisionar v svojem imenu, kar pomeni, da je

obligacijskopravno zavezan prodajalcu. Zgolj iz navedene

obligacijskopravne zaveze pa ni mogoče sklepati na stvarnopravne

učinke na blagu, ki je predmet pogodbe. Eden od učinkov komisijske

pogodbe je tudi nastanek zastavne pravice komisionarja na predmetu

komisijske pogodbe. Samo po sebi razumljivo je, da komisionar ne more

pridobiti zastavne pravice na lastni stvari, zato bi, v kolikor bi

komisionar pridobil lastninsko pravico na predmetu pogodbe, bili ti

učinki pri nakupni komisiji izključeni, kar pa ne izhaja iz 786. čl.

ZOR. Med dolžnostmi komisionarja je predpisana skrbnost dobrega

gospodarstvenika za hrambo zaupanega blaga (1. odst. 776. čl. ZOR),

pri čemer je odgovoren tudi za naključno uničenje ali poškodbo blaga,

če ga ni zavaroval, čeprav bi ga po naročilu moral (2. odst. 776. čl.

ZOR). A contrario, to pomeni, da, v kolikor komisionar ni dobil

naročila za zavarovanje, ni odgovoren za naključno uničenje ali

poškodbo blaga, ampak je to v breme tistega, v korist katerega hrani

zaupano blago, kar kaže na to, da komisionarja ni mogoče obravnavati

kot lastnika blaga. Položaj, ko je komisionar pri nakupni komisiji

lastnik blaga pa ZOR ureja kot izjemo (775. čl.), zato v tem primeru

v razmerju med komisionarjem in komitentom nastopijo učinki iz

prodajne pogodbe. Navedeni razlogi torej kažejo, da komisionar, ki je

s prodajalcem sklenil v svojem imenu kupoprodajno pogodbo, zgolj na

tej podlagi še ni pridobil lastninske pravice v smislu 1. odst. 34.

čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (oziroma sedaj 1.

odst. 60. čl. Stvarnopravnega zakonika), saj je potrebno

stvarnopravne učinke tovrstnega posla presojati v povezavi s

sklenjeno komisijsko pogodbo, po kateri nastopa komisionar za račun

komitenta. Lastninsko pravico torej pridobi komitent neposredno, ne

da bi pred tem lastninsko pravico pridobil komisionar.

Ne glede na takšne zaključke pritožbenega sodišča glede na trditveno

podlago pravdnih strank še ni mogoče izključiti aktivne legitimacije

tožeče stranke za uveljavljani tožbeni zahtevek. Med pravdnima

strankama očitno niso sporna naslednja dejstva:

- da je bilo blago zaseženo tožeči stranki 10.2.1995,

-da je bilo blago prodano s strani tožene stranke pred končanjem

postopka o carinskem prekršku,

-da je bilo z odločbo drugostopenjskega prekrškovnega organa dne

30.6.1998 odločeno, da se zaseženo blago vrne tožeči stranki.

Glede narave odločitve prekrškovnega organa o vrnitvi predmetov v

smislu 168. čl. ZPP, je potrebno upoštevati, da ima takšna odločitev

naravo odredbe, na podlagi katere se zagotovi vrnitev prejšnjega

posestnega stanja, ki je bilo spremenjeno na podlagi odredbe o

zasegu stvari, pri čemer prekrškovni organ v svojem postopku ni

odločil o pravici do stvari v smislu izreka varstvenega ukrepa

odvzema predmetov. Po mnenju pritožbenega sodišča pa takšna odredba

ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova, v posledici katerega

bi tožeča stranka v izvršilnem postopku lahko prišla do realizacije

takšnega upravičenja. S tem, ko je prekrškovni organ tožene stranke

odločil o vrnitvi zaseženih stvari potem, ko tožena stranka s temi

stvarmi ni več razpolagala, je sicer izkazana protipravnost ravnanja

tožene stranke, vendar trditvene navedbe tožeče stranke zaenkrat ne

nudijo podlage za vzročno zvezo med takšnim postopanjem in zatrjevano

škodo tožeče stranke.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa bo potrebno v ponovljenem postopku

glede na podano trditveno podlago tožeče stranke utemeljenost

tožbenega zahtevka preizkusiti z vidika določb 17. poglavja ZP, glede

na določbo 251. čl. ZP. Te določbe urejajo pravico do povrnitve škode

oseb, ki so bile neupravičeno kaznovane ali jim je bil neupravičeno

izrečen varstveni ali vzgojni ukrep ali jim je bila neutemeljeno

vzeta prostost. V skladu z 251. čl. ZP pa se ta pravila smiselno

uporabljajo tudi za zahtevek za povrnitev izkupička od prodanih

predmetov. Gre torej za samostojen odškodninski zahtevek, za katerega

oškodovancu ni potrebno izkazovati protipravnega ravnanja tožene

stranke.

Tožena stranka je prodajo stvari utemeljevala na določbi 397. čl.

Carinskega zakona. Izkupiček od prodanih predmetov pa bi si tožena

stranka lahko pridržala (oziroma prenesla v korist občine, na območju

katere je bil storjen prekršek) zgolj v primeru, da bi bilo v

postopku o carinskem prekršku pravnomočno odločeno o odvzemu stvari

in bi bile stvari last storilca prekrška (6. odst. 37. čl. ZP). V

primeru, da bi bilo odločeno o odvzemu predmetov, ki niso storilčeva

last, pa bi tožena stranka izkupiček od prodanih odvzetih predmetov

morala izročiti lastniku (7. odst. 37. čl. ZP). Zgolj v primeru, da

gre za neznanega lastnika, bi po enem letu naveden izkupiček postal

dohodek občine.

Drugačna pa je situacija, ko v postopku o carinskem prekršku

pravnomočno ni bilo odločeno o odvzemu stvari, ker je bil postopek

ustavljen. Tožena stranka je s tem izgubila vsakršno pravno podlago

za posest nad zaseženimi stvarmi oziroma za zadrževanje izkupička od

zaseženih stvari, ki so bile tekom postopka prodane. Temeljna

obveznost tožene stranke je v tem primeru opredeljena v 1. odst. 168.

čl. ZP, to je, da se zaseženi predmeti vrnejo tistemu, ki so mu bili

zaseženi. Kot rečeno, navedena določba izhaja iz predpostavke, da

mora v primeru ustavitve postopka tožena stranka vzpostaviti prejšnje

posestno stanje glede zaseženih predmetov. Ker se v tem primeru

prekrškovnemu organu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, na kakšni

podlagi izvaja zaseženec svojo pravico do posesti (ali je lastnik

stvari), ni videti ovire, da bi tožena stranka upravičencu do vrnitve

stvari nanj prenesla izkupiček, ki ga je prejela od prodanih

zaseženih stvari v teku postopka. Vsekakor pa se tožena stranka v tem

okviru ne more uspešno sklicevati, da ima pravico zadržati izkupiček

od prodanih stvari zaradi izteka enoletnega roka v smislu 7. odst.

37. čl. ZP.

Ob navedenih izhodiščih torej ni mogoče izključiti aktivne

legitimacije tožeče stranke na tožbeni zahtevek do višine izkupička

tožene stranke od prodanih zaseženih predmetov. Sodišče prve stopnje

bo navedeno pravno podlago moralo preizkusiti tudi v okviru

trditvenih navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na zatrjevano

dejstvo, da v okviru komisijskega razmerja ni prišla do poplačila s

strani komitenta, kakor tudi s strani tožene stranke zatrjevano

dejstvo, da je bil komitent v posledici stečajnega postopka izbrisan

iz sodnega registra.

Ker je tožeča stranka v trditvenih navedbah ponujala tudi trditve o

protipravnem ravnanju tožene stranke v zvezi z (ne)potrebnostjo

prodaje zaseženega blaga še pred odločanjem v postopku o carinskem

prekršku, bo sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek preizkusiti

tudi na tej osnovi, ki ima podlago v določbi 26. čl. Ustave Republike

Slovenije. V kolikor bo ugotovilo utemeljenost zahtevka na plačilo

iztržka od prodanega blaga na podlagi 251. čl. ZP, bo trditve o

podlagi iz 26. čl. Ustave potrebno preizkusiti zgolj v presežku do

celotnega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 75/2003
• VSK sklep I Cp 202/2000
• VSL sklep III Cpg 61/2001