VSL sodba I Cpg 1305/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.1305.2003 |
Evidenčna številka: | VSL06232 |
Datum odločbe: | 14.12.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | konvencija |
Jedro
Za materialnopravno presojo predmetnega kupoprodajnega odnosa pridejo
upoštev določbe Konvencije o pogodbah o mednarodni prodaji blaga z
dne 11.4.1980 (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Po določbi 1.a)
točke 1. člena te konvencije se le-ta uporablja za pogodbe o prodaji
blaga, sklenjene med strankami, ki imajo svoje sedeže na ozemlju
različnih držav, če so te države države pogodbenice. Tožeča stranka
ima sedež v NEMČIJI, tožena stranka pa v REPUBLIKI SLOVENIJI obe
državi pa sta državi pogodbenici.
Izrek
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati
tožeči stranki 9.542,43 EUR z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka).
Zavrnilo je tožbeni zahtevek za 51,54 EUR z zamudnimi obrestmi in za
10%-ne zamudne obresti od zneska 13.625,37 DEM od 25.11.2001 do
31.12.2001 (2. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka nosi
sama svoje pravdne stroške in da mora tožeči stranki povrniti njene
pravdne stroške v višini 451.360,00 SIT z zamudnimi obrestmi (3. in
4. točka izreka).
Zoper sodbo se je tožena stranka v obsodilnem delu (1. in 3. točka
izreka) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst.
338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi
in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtvek v
celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in
zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da
pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče
zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v
dolgoročnem poslovnem odnosu. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala
od tožene stranke plačilo treh računov, ki izvirajo iz njunega
poslovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje
pravilno odločilo, da uveljavljane terjatve tožeče stranke do tožene
stranke obstojijo v ugotovljenem obsegu.
Z računom ... z dne 15.11.2001 (A4) je tožeča stranka uveljavljala od
tožene stranke vrnitev avansa in plačilo stroškov zaradi razdrtja
pogodbe v skupni višini 16.375,37 DEM (9.542,43 EUR). Tožena stranka
je temu zahtevku nasprotvala, trdila je, da je pravilno izpolnila
svojo pogodbeno obveznost, zaradi česar tožeča stranka ni imela
pravice pogodbe razdreti.
Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni
stranki v kupoprodajnem poslovnem razmerju. Ugotovilo namreč je, da
je tožeča stranka pri toženi stranka naročala vrata in podboje, ki
jih je slednja zanjo na podlagi njenih naročil izdelovala in
dobavljala. Ugotovilo je, da med strankama ni bil sporen dogovor, da
bo tožeča stranka naročeno blago plačevala vnaprej, za kar ji bo
tožena stranka priznavala 3% popust pri ceni izročenih izdelkov.
Med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka dne 4.6.2001
plačala avans v višini 18.000,00 SIT. Pravilno pa je sodišče prve
stopnje ugotovilo, da je s plačilom tega zneska tožeča stranka
avansirala plačilo blaga, ki je bilo opredeljeno v proforma računu
št. .... z dne 8.6.2001 (A5). Zaključke o tem, da se navedeni avans
nanaša na blago, označeno v navedeni listini (119 kom vrat, 123 kom
podbojev) je sodišče prve stopnje podalo v logičnih in jasnih
razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno
sodišče soglaša. Pri tem je pravilno ocenilo, da je na namen tožeče
stranke, da bi od tožene stranke s predmetnim avansom kupila
približno enako število vrat in podbojev (kar izhaja iz proforma
računa) kazale njene trditve, da je potrebovala takšno blago zato, da
bi lahko sama izpolnila svojo pogodbeno obveznost izročiti svojemu
kupcu Q. "komisije", ki bi jih sestavila iz naročenih podbojev in
vrat. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka
za navedeni poslovni odnos tožeče stranka z njenim kupcem Q. vedela.
Zato je pravilno zaključilo, da je tožena stranka vedela, da bi
morala tožeča stranka za tega kupca pravočasno izdelati in dobaviti
komisije. Torej komplete vrat s podboji, za kar bi kot rečeno
potrebovala približno enako število vrat in podbojev. S temi
zaključki je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo trditve tožene
stranke, da tožeča stranka ni konkretizirala blaga, na katerega se je
nanašal avans, zaradi česar naj bi utemeljeno sama izbrala blago, ki
ga je toženi stranki poslala iz zaloge, ki ga je zanjo že pred tem
izdelala v vrednosti avansa. Drugačne pritožbene trditve niso
upoštevne. Pri tem je zmotno pritožbeno stališče, da je bilo mogoče
šteti, da je tožeča stranka s plačilom zneska 18.000,00 DEM dne
11.6.2001 podala povsem drugo ponudbo od tiste, ki jo je sprejela s
potrditvijo zgoraj navedenega predračuna z dne 8.6.2001 zgolj zato,
ker je znesek nižji od tistega navedenega v predračunu. Glede na v
predračunu konkretizirano blago in ob dejstvu, da je tožena stranka
vedela, da tožeča stranka potrebuje enako število vrat in podbojev pa
je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da blago, ki ga je tožena
stranka dobavila tožeči stranki dne 13.6.2001 ne pomeni pravilne
izpolnitve pogodbe, saj je pošiljka vsebovala 22 vrat in 174
podbojev. To pa je po oceni pritožbenega sodišča razlog, zaradi
katerega je tožeča stranka utemeljeno razdrla pogodbo. Za
materialnopravno presojo predmetnega pogodbenega odnosa pridejo v
poštev določbe Konvencije o pogodbah o mednarodni prodaji blaga z dne
11.4.1980 (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Po določbi 1.a) točke
1. člena te konvencije se le-ta uporablja za pogodbe o prodaji blaga,
sklenjene med stranmi, ki imajo svoje sedeže na ozemlju različnih
držav, če so te države države pogodbenice. Tožeča stranka ima sedež v
NEMČIJI, tožena stranka pa v REPUBLIKI SLOVENIJI, obe državi pa sta
državi pogodbenici. Zato se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo
na določbe ZOR v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da
ugotavljena kršitev predmetne prodajne pogodbe predstavlja bistveno
kršitev v smislu določbe 25. člena Dunajske konvencije. Namreč tožeča
stranka je izkazala, da je potrebovala z avansom plačano blago za
sestavo komisij, ki naj bi jih prodala svojemu kupcu, katerih pa iz
dejansko dobavljenega blaga ni mogla sestaviti. To pa pomeni, da je
dejansko ostala brez tistega kar je opravičeno pričakovala od
pogodbe. Zato je v smislu določbe 1 a). točke 49. člena Dunajske
konvencije imela pravico razdreti pogodbo. Ker pa je bilo
ugotovljeno, da je bilo toženi stranki kot prodajalki znano, za
kakšne potrebe je tožeča stranka kupila predmetno blago, se nima
pravice sklicevati na dolžnost tožeče stranke kot kupke pravočasno jo
obvestiti o ugotovljenih napakah glede istovetnosti blaga (40. člen
Dunajske konvencije). Zato pritožbene trditve v to smer niso
upoštevne. Tožena stranka je namreč vedela, da dobavljeno blago ni
bilo istovetno s pogodbeno določenim. Pravilno je sicer pritožbeno
stališče, da ni izkazano, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena
sestavina predmetne pogodbe, vendar pritožbene trditve v to smer niso
pomembne, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podan drug
razlog za razdrtje pogodbe. Dunajska konvencija v 81. členu
predpisuje enake učinke v zvezi z razvezo pogodbe, kot jih ZOR
predpisuje v 132. členu za razdrto pogodbo. Zato je pravilna
odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka vrniti tožeči
stranki uveljavljani preostanek kupnine. Tožeča stranka je ob
razdrtju pogodbe z izjavo toženi stranki, da ji daje blago na
razpolago, le-tega vrnila. Zato ne držijo pritožbene trditve, da ji
tožeča stranka blaga ni vrnila. Nesporno pa je, da tožena stranka
blaga, ki ji ga je dala na razpolago tožeča stranka, po razdrtju
pogodbe ni hotela prevzeti, zato ga je tožeča stranka utemeljeno
prodala, da bi zamanjšala stroške, ki jih je imela s skladiščenjem
le-tega (1. odst. 88. člena Dunajske konvencije). Sodišče prve
stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri prodaji tega blaga tožeča
stranka ravnala kot dober gospodar in da je zanj iztržila primerno
kupnino. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje navedlo jasne
razloge, ki temeljijo na oceni izpovedi prič, pogodbe s kupcem
A. B. z dne 5.11.2001 (A11) ter ponudbi z dne 25.10.2001 (A13).
Tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je podala v
postopku na prvi stopnji in na katere je sodišče odgovorilo z jasnimi
razlogi v obrazložitvi. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in
se nanje sklicuje v izogib ponavljanju. Materialnopravno je sodišče
prve stopnje pravilno tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti
tožeči stranki stroške skladiščenja njenega blaga, ki je ostalo pri
tožeči stranki, kakor tudi, da je dolžna plačati od obeh zahtevkov
(vrnitve preostanka kupnine in stroškov skladiščenja) zamudne obresti
(78. člen Dunajske konvencije). Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje,
da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino zamudnih obresti
v smislu določbe 78. člen v zvezi s 2. odst. 7. člena Dunajske
konvencije.
Z računom št. 073/01 z dne 26.9.2001 (A10) je tožeča stranka
vtoževala stroške, ki jih je imela pri reševanju reklamacije zaradi
neustreznega podboja, ki ga je kupila od tožene stranke v skupni
višini 300,80 DEM. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni
zahtevek utemeljen za znesek 200,00 DEM (102,26 EUR), saj se je le v
tem obsegu nanašal na stroške v zvezi z reklamacijo. Pri tem je
zavrnilo trditve tožene stranke, da napake na predmetnem podboju niso
izkazane. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve
stopnje ugotovilo, da podboj ni barvno ustrezal, zaradi česar ga je
končni kupec H. zavrnil. Ugotovilo je tudi, da so zaradi tega nastali
tožeči stranki uveljavljani stroški ter da je tožeča stranka pravilno
in pravočasno o ugotovljeni napaki obvestila toženo stranko. Teh
pravilnih zaključkov tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Z
njimi namreč konkretnih razlogov, s katerimi je te zaključke sodišče
prve stopnje obrazložilo, ne napada. Trditve, da je tožena stranka
reševala reklamacije zgolj na podlagi ustreznega reklamacijskega
zapisnika, ki pa ga tožeča stranka ni predložila, pa je tožena
stranka podala prvič v pritožbi. To pa predstavlja pritožbeno novoto,
ki je v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati (1. odst. 337.
člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče teh trditev ni upoštevalo.
Pritožbeno sodišče je materilanopravno pravilno naložilo toženi
stranki plačilo uveljavljanih stroškov, v zvezi z nepravilno
izpolnitvijo kupne pogodbe (74. člen Dunajske konvencije).
Z računom ... z dne ... (A14) je tožeča stranka uveljavljala plačilo
stroškov prevoza in skladiščenja 2 X 2 palet blaga tožene stranke po
njenem naročilu v februarju 2001 v skupni višini 2.088,00 DEM
(1.067,58 EUR).
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporna
okoliščina, da je tožeča stranka opravila storitve, ki so predmet
tega računa. Tožena stranka je nasprotovala zahtevku s trditvijo, da
storitve ni naročila. Sodišče prve stopnje pa je po opravljenem
dokaznem postopku ugotovilo drugače. Svoje zaključke ni oprlo zgolj
na izpoved priče P., ki pa jo je po oceni pritožbenega sodišča
pravilno štelo za prepričljivejšo od izpovedi priče S.. V
obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo še druge razloge in
dejstva, ki so potrjevala njeno izpoved. Navedlo pa je tudi razloge o
tem, zakaj izpoved priče S. ni prepričljiva. Drugačne pritožbene
trditve zato niso upoštevne. Tožena stranka pa v svojih trditvah ni
pojasnila, zakaj je štela, da naj bi tožeča stranka storitev opravila
brezplačno. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila predmetna storitev
opravljena in da je bila opravljena po naročilu tožene stranke in za
njen račun, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki,
da mora tožeči stranki to storitev plačati skupaj z zamudnimi
obrestmi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dejstva
o tem, kaj naj bi se zgodilo z blagom tožene stranke, ki je bil
predmet zaračunane storitve, niso pomembna, saj tožena stranka v
zvezi s tem blagom ni postavila nobenih zahtevkov. Zato tudi
pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka napada navedeno
stališče sodišča prve stopnje, niso upoštevne.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo o višini
obrestne mere zamudnih obresti, ki gredo tožeči stranki od pravdnih
stroškov. Gre za tolarsko terjatev, za katero veljajo določbe 378.
člena OZ. Zato so neupoštevne drugačne pritožbene trditve.
Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v
postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb
pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2.
odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča
prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene
stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst.165. člena ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009