<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cpg 1305/2003

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.1305.2003
Evidenčna številka:VSL06232
Datum odločbe:14.12.2005
Področje:obligacijsko pravo
Institut:konvencija

Jedro

Za materialnopravno presojo predmetnega kupoprodajnega odnosa pridejo

upoštev določbe Konvencije o pogodbah o mednarodni prodaji blaga z

dne 11.4.1980 (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Po določbi 1.a)

točke 1. člena te konvencije se le-ta uporablja za pogodbe o prodaji

blaga, sklenjene med strankami, ki imajo svoje sedeže na ozemlju

različnih držav, če so te države države pogodbenice. Tožeča stranka

ima sedež v NEMČIJI, tožena stranka pa v REPUBLIKI SLOVENIJI obe

državi pa sta državi pogodbenici.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati

tožeči stranki 9.542,43 EUR z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za 51,54 EUR z zamudnimi obrestmi in za

10%-ne zamudne obresti od zneska 13.625,37 DEM od 25.11.2001 do

31.12.2001 (2. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka nosi

sama svoje pravdne stroške in da mora tožeči stranki povrniti njene

pravdne stroške v višini 451.360,00 SIT z zamudnimi obrestmi (3. in

4. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka v obsodilnem delu (1. in 3. točka

izreka) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst.

338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtvek v

celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da

pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče

zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v

dolgoročnem poslovnem odnosu. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala

od tožene stranke plačilo treh računov, ki izvirajo iz njunega

poslovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

pravilno odločilo, da uveljavljane terjatve tožeče stranke do tožene

stranke obstojijo v ugotovljenem obsegu.

Z računom ... z dne 15.11.2001 (A4) je tožeča stranka uveljavljala od

tožene stranke vrnitev avansa in plačilo stroškov zaradi razdrtja

pogodbe v skupni višini 16.375,37 DEM (9.542,43 EUR). Tožena stranka

je temu zahtevku nasprotvala, trdila je, da je pravilno izpolnila

svojo pogodbeno obveznost, zaradi česar tožeča stranka ni imela

pravice pogodbe razdreti.

Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili pravdni

stranki v kupoprodajnem poslovnem razmerju. Ugotovilo namreč je, da

je tožeča stranka pri toženi stranka naročala vrata in podboje, ki

jih je slednja zanjo na podlagi njenih naročil izdelovala in

dobavljala. Ugotovilo je, da med strankama ni bil sporen dogovor, da

bo tožeča stranka naročeno blago plačevala vnaprej, za kar ji bo

tožena stranka priznavala 3% popust pri ceni izročenih izdelkov.

Med strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka dne 4.6.2001

plačala avans v višini 18.000,00 SIT. Pravilno pa je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da je s plačilom tega zneska tožeča stranka

avansirala plačilo blaga, ki je bilo opredeljeno v proforma računu

št. .... z dne 8.6.2001 (A5). Zaključke o tem, da se navedeni avans

nanaša na blago, označeno v navedeni listini (119 kom vrat, 123 kom

podbojev) je sodišče prve stopnje podalo v logičnih in jasnih

razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno

sodišče soglaša. Pri tem je pravilno ocenilo, da je na namen tožeče

stranke, da bi od tožene stranke s predmetnim avansom kupila

približno enako število vrat in podbojev (kar izhaja iz proforma

računa) kazale njene trditve, da je potrebovala takšno blago zato, da

bi lahko sama izpolnila svojo pogodbeno obveznost izročiti svojemu

kupcu Q. "komisije", ki bi jih sestavila iz naročenih podbojev in

vrat. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka

za navedeni poslovni odnos tožeče stranka z njenim kupcem Q. vedela.

Zato je pravilno zaključilo, da je tožena stranka vedela, da bi

morala tožeča stranka za tega kupca pravočasno izdelati in dobaviti

komisije. Torej komplete vrat s podboji, za kar bi kot rečeno

potrebovala približno enako število vrat in podbojev. S temi

zaključki je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo trditve tožene

stranke, da tožeča stranka ni konkretizirala blaga, na katerega se je

nanašal avans, zaradi česar naj bi utemeljeno sama izbrala blago, ki

ga je toženi stranki poslala iz zaloge, ki ga je zanjo že pred tem

izdelala v vrednosti avansa. Drugačne pritožbene trditve niso

upoštevne. Pri tem je zmotno pritožbeno stališče, da je bilo mogoče

šteti, da je tožeča stranka s plačilom zneska 18.000,00 DEM dne

11.6.2001 podala povsem drugo ponudbo od tiste, ki jo je sprejela s

potrditvijo zgoraj navedenega predračuna z dne 8.6.2001 zgolj zato,

ker je znesek nižji od tistega navedenega v predračunu. Glede na v

predračunu konkretizirano blago in ob dejstvu, da je tožena stranka

vedela, da tožeča stranka potrebuje enako število vrat in podbojev pa

je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da blago, ki ga je tožena

stranka dobavila tožeči stranki dne 13.6.2001 ne pomeni pravilne

izpolnitve pogodbe, saj je pošiljka vsebovala 22 vrat in 174

podbojev. To pa je po oceni pritožbenega sodišča razlog, zaradi

katerega je tožeča stranka utemeljeno razdrla pogodbo. Za

materialnopravno presojo predmetnega pogodbenega odnosa pridejo v

poštev določbe Konvencije o pogodbah o mednarodni prodaji blaga z dne

11.4.1980 (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Po določbi 1.a) točke

1. člena te konvencije se le-ta uporablja za pogodbe o prodaji blaga,

sklenjene med stranmi, ki imajo svoje sedeže na ozemlju različnih

držav, če so te države države pogodbenice. Tožeča stranka ima sedež v

NEMČIJI, tožena stranka pa v REPUBLIKI SLOVENIJI, obe državi pa sta

državi pogodbenici. Zato se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo

na določbe ZOR v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da

ugotavljena kršitev predmetne prodajne pogodbe predstavlja bistveno

kršitev v smislu določbe 25. člena Dunajske konvencije. Namreč tožeča

stranka je izkazala, da je potrebovala z avansom plačano blago za

sestavo komisij, ki naj bi jih prodala svojemu kupcu, katerih pa iz

dejansko dobavljenega blaga ni mogla sestaviti. To pa pomeni, da je

dejansko ostala brez tistega kar je opravičeno pričakovala od

pogodbe. Zato je v smislu določbe 1 a). točke 49. člena Dunajske

konvencije imela pravico razdreti pogodbo. Ker pa je bilo

ugotovljeno, da je bilo toženi stranki kot prodajalki znano, za

kakšne potrebe je tožeča stranka kupila predmetno blago, se nima

pravice sklicevati na dolžnost tožeče stranke kot kupke pravočasno jo

obvestiti o ugotovljenih napakah glede istovetnosti blaga (40. člen

Dunajske konvencije). Zato pritožbene trditve v to smer niso

upoštevne. Tožena stranka je namreč vedela, da dobavljeno blago ni

bilo istovetno s pogodbeno določenim. Pravilno je sicer pritožbeno

stališče, da ni izkazano, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena

sestavina predmetne pogodbe, vendar pritožbene trditve v to smer niso

pomembne, saj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podan drug

razlog za razdrtje pogodbe. Dunajska konvencija v 81. členu

predpisuje enake učinke v zvezi z razvezo pogodbe, kot jih ZOR

predpisuje v 132. členu za razdrto pogodbo. Zato je pravilna

odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka vrniti tožeči

stranki uveljavljani preostanek kupnine. Tožeča stranka je ob

razdrtju pogodbe z izjavo toženi stranki, da ji daje blago na

razpolago, le-tega vrnila. Zato ne držijo pritožbene trditve, da ji

tožeča stranka blaga ni vrnila. Nesporno pa je, da tožena stranka

blaga, ki ji ga je dala na razpolago tožeča stranka, po razdrtju

pogodbe ni hotela prevzeti, zato ga je tožeča stranka utemeljeno

prodala, da bi zamanjšala stroške, ki jih je imela s skladiščenjem

le-tega (1. odst. 88. člena Dunajske konvencije). Sodišče prve

stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri prodaji tega blaga tožeča

stranka ravnala kot dober gospodar in da je zanj iztržila primerno

kupnino. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje navedlo jasne

razloge, ki temeljijo na oceni izpovedi prič, pogodbe s kupcem

A. B. z dne 5.11.2001 (A11) ter ponudbi z dne 25.10.2001 (A13).

Tožena stranka v pritožbi ponavlja trditve, ki jih je podala v

postopku na prvi stopnji in na katere je sodišče odgovorilo z jasnimi

razlogi v obrazložitvi. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša in

se nanje sklicuje v izogib ponavljanju. Materialnopravno je sodišče

prve stopnje pravilno tudi odločilo, da mora tožena stranka povrniti

tožeči stranki stroške skladiščenja njenega blaga, ki je ostalo pri

tožeči stranki, kakor tudi, da je dolžna plačati od obeh zahtevkov

(vrnitve preostanka kupnine in stroškov skladiščenja) zamudne obresti

(78. člen Dunajske konvencije). Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje,

da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino zamudnih obresti

v smislu določbe 78. člen v zvezi s 2. odst. 7. člena Dunajske

konvencije.

Z računom št. 073/01 z dne 26.9.2001 (A10) je tožeča stranka

vtoževala stroške, ki jih je imela pri reševanju reklamacije zaradi

neustreznega podboja, ki ga je kupila od tožene stranke v skupni

višini 300,80 DEM. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni

zahtevek utemeljen za znesek 200,00 DEM (102,26 EUR), saj se je le v

tem obsegu nanašal na stroške v zvezi z reklamacijo. Pri tem je

zavrnilo trditve tožene stranke, da napake na predmetnem podboju niso

izkazane. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da podboj ni barvno ustrezal, zaradi česar ga je

končni kupec H. zavrnil. Ugotovilo je tudi, da so zaradi tega nastali

tožeči stranki uveljavljani stroški ter da je tožeča stranka pravilno

in pravočasno o ugotovljeni napaki obvestila toženo stranko. Teh

pravilnih zaključkov tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Z

njimi namreč konkretnih razlogov, s katerimi je te zaključke sodišče

prve stopnje obrazložilo, ne napada. Trditve, da je tožena stranka

reševala reklamacije zgolj na podlagi ustreznega reklamacijskega

zapisnika, ki pa ga tožeča stranka ni predložila, pa je tožena

stranka podala prvič v pritožbi. To pa predstavlja pritožbeno novoto,

ki je v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati (1. odst. 337.

člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče teh trditev ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je materilanopravno pravilno naložilo toženi

stranki plačilo uveljavljanih stroškov, v zvezi z nepravilno

izpolnitvijo kupne pogodbe (74. člen Dunajske konvencije).

Z računom ... z dne ... (A14) je tožeča stranka uveljavljala plačilo

stroškov prevoza in skladiščenja 2 X 2 palet blaga tožene stranke po

njenem naročilu v februarju 2001 v skupni višini 2.088,00 DEM

(1.067,58 EUR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporna

okoliščina, da je tožeča stranka opravila storitve, ki so predmet

tega računa. Tožena stranka je nasprotovala zahtevku s trditvijo, da

storitve ni naročila. Sodišče prve stopnje pa je po opravljenem

dokaznem postopku ugotovilo drugače. Svoje zaključke ni oprlo zgolj

na izpoved priče P., ki pa jo je po oceni pritožbenega sodišča

pravilno štelo za prepričljivejšo od izpovedi priče S.. V

obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo še druge razloge in

dejstva, ki so potrjevala njeno izpoved. Navedlo pa je tudi razloge o

tem, zakaj izpoved priče S. ni prepričljiva. Drugačne pritožbene

trditve zato niso upoštevne. Tožena stranka pa v svojih trditvah ni

pojasnila, zakaj je štela, da naj bi tožeča stranka storitev opravila

brezplačno. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila predmetna storitev

opravljena in da je bila opravljena po naročilu tožene stranke in za

njen račun, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki,

da mora tožeči stranki to storitev plačati skupaj z zamudnimi

obrestmi. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dejstva

o tem, kaj naj bi se zgodilo z blagom tožene stranke, ki je bil

predmet zaračunane storitve, niso pomembna, saj tožena stranka v

zvezi s tem blagom ni postavila nobenih zahtevkov. Zato tudi

pritožbene trditve, s katerimi tožena stranka napada navedeno

stališče sodišča prve stopnje, niso upoštevne.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno odločilo o višini

obrestne mere zamudnih obresti, ki gredo tožeči stranki od pravdnih

stroškov. Gre za tolarsko terjatev, za katero veljajo določbe 378.

člena OZ. Zato so neupoštevne drugačne pritožbene trditve.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v

postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene

stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst.165. člena ZPP).

 


Zveza:


Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjc4Nw==