VSL sklep I Cpg 112/2005

Jedro

Terjatev je obligacijsko-pravna pravica zahtevati izpolnitev

obveznosti, ta pa, v kolikor ni drugače dogovorjeno, nastane že s

samo sklenitvijo pogodbe.

Prevara je kot ena od oblik napake volje razlog za izpodbojnost

pogodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 194/98).

Izpodbojna pogodba pa ni neveljavna sama po sebi, temveč velja,

dokler oziroma v kolikor ni razveljavljena (112. člen ZOR). Zgolj

dejstvo, da je pogodba izpodbojna, na samo terjatev iz pogodbe ne

vpliva. Terjatev iz pogodbe je nastala, pa čeprav je bila tožeča

stranka v sklenitveni fazi pogodbe prevarana.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrnje

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati

2.496,80 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke

Slovenije na dan plačila s pripadajočimi obrestmi (1. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki

njene pravdne stroške v višini 204.695,00 SIT z obrestmi (2. točka

izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v

celoti stroškovno ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi

in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki s

pogodbo o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb dogovorili, da se

zavarujejo terjatve iz leasing pogodb z odkupom ostanka vrednosti, s

katerimi zavarovanec daje v leasing opremo. Pravilna je tudi

ugotovitev, da je bila pogodba o leasingu med tožečo stranko kot

leasingodajalcem in P. P. B., Žensko frizerstvo Ljubljana kot

leasingojemalko (iz katere izvira predmetni spor) sklenjena, saj sta

se pravdni stranki zedinili o njenih bistvenih sestavinah. Nato pa je

zmotno zaključilo, da terjatev iz leasing odnosa med tožečo stranko

in P. P. B., Žensko frizerstvo kot leasingojemalko ni nastala, ker

leasingojemalka opreme dejansko ni dobila.

Terjatev je obligacijsko-pravna pravica zahtevati izpolnitev

obveznosti, ta pa, v kolikor ni drugače dogovorjeno, nastane že s

samo sklenitvijo pogodbe. S podpisom leasing pogodbe je tako

leasingojemalka pridobila pravico zahtevati izročitev stvari v rabo,

tožeča stranka pa plačilo zakupnine (567. člen ZOR). Kot datum

začetka leasinga sta tožeča stranka in P.P.B. določili 3.5.1994

oziroma za primer, da ob podpisu pogodbe datum začetka leasinga še ne

bi bil znan, določili, da velja datum primopredajnega zapisnika kot

začetek leasinga (7. člen pogodbe). Primopredajni zapisnik sta

podpisali dne 3.5.1994.

Prvostopno sodišče je (po vpogledu v sodbi Okrajnega sodišča v

Brežicah opr. št. ... z dne ... in .... z dne ...) ugotovilo, da je

bila P. P. B. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1.

odstavku 217. člena KZ, ker je s posredovanjem družbe N. d.o.o. v

Celju s tožečo stranko dne 14.4.1994 podpisala predpogodbeni dogovor

za sklenitev pogodbe o leasing nakupu računalniške opreme, nato pa

dne 3.5.1004 tudi pogodbo

o leasingu in primopredajni zapisnik, s katerim je potrdila, da je

računalniško opremo dobila. S tem je preslepila odgovorne pri tožeči

stranki, saj so bili prepričani, da so kot leasingodajalci s

sklenitvijo pogodbe postali lastniki računalniške opreme, ki bi jo

jemalka leasinga s plačili po obrokih odkupila. Zato so dne 16.5.1994

na žiro račun domnevnega dobavitelja opreme, družbe N., nakazali

237.258,00 SIT, pri tem pa je P.P. B. vedela, da računalniška opreme

sploh ni bila dobavljena in da ji bo družba N. izročila navedeno

kupnino kot posojilo, česar pa ni nameravala vrniti in tudi ni vrnila

nobenega obroka ter si tako na škodo tožeče stranke pridobila za

237.258,00 SIT protipravne premoženjske koristi.

Ugotovljena dejstva in okoliščine, v katerih je prišlo do podpisa

pogodbe in primopredajnega zapisnika, po oceni pritožbenega sodišča

kažejo na elemente dejanskega stanu, ki ga ZOR opredeljuje kot

prevaro (65. člen ZOR). Ta je definirana kot povzročitev zmote pri

drugi stranki ali njeno držanje v zmoti z namenom, da se napelje k

sklenitvi pogodbe. Gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti,

za kvalificirano zmoto, za naklepno ravnanje (dr. M. Dolenc; komentar

OZ, GV Založba 2003, stran 357). Prevara je kot ena od oblik napake

volje razlog za izpodbojnost pogodbe (tako tudi sodba Vrhovnega

sodišča RS, št. II Ips 194/98). Izpodbojna pogodba pa ni neveljavna

sama po sebi, temveč velja, dokler oziroma v kolikor ni

razveljavljena (112. člen ZOR). Zgolj dejstvo, da je pogodba

izpodbojna, na samo terjatev iz pogodbe ne vpliva. Terjatev iz

pogodbe je nastala, pa čeprav je bila tožeča stranka v sklenitveni

fazi pogodbe prevarana. Tudi primopredajni zapisnik je podpisala

misleč, da je bila leasingojemalki oprema izročena, saj je

leasingojemalka s podpisom zapisnika potrdila, da je opremo prevzela.

Ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka ravnala s

premajhno skrbnostjo, ker se ni prepričala, ali je bila oprema

dejansko dobavljena leasingojemalki oziroma, da je podpisala

zapisnik, ne da bi se prepričala, da je do primopredaje dejansko

prišlo, so za nastanek zavarovalnega primera nerelevantne, saj zgolj

dejstvo, da oprema leasingojemalki ni bila izročena, na nastanek

zavarovalnega primera ne vpliva, ker je terjatev iz leasinga kljub

temu nastala. Ni pa se tudi moč strinjati z zaključki prvostopno

sodišča, da bi se tožeča stranka vsaj delno lahko poplačala iz

opreme, v kolikor bi bila le ta P.P.B. dejansko dobavljena, saj je

vprašljivo, ali bi P.P.B. s to opremo, v kolikor bi ji bila res

izročena, še razpolagala. Pogodba o zavarovanju terjatev celo

predvideva situacijo, ko zavarovanec ne uspe doseči vračila opreme in

določa način obračuna odškodnine zanj.

Ni pa moč slediti trditvi pritožnika, da je v danem primeru šlo za

indirektni lesing (pri katerem dajalec ne odgovarja za neizročitev

stvari) , saj predložene listine ne dajejo opore za takšne trditve.

Ker je torej prvostopno sodišče zmotno ocenilo, da terjatev iz

leasing pogodbe ni nastala, je tudi napačno materialnopravno

zaključilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Prvostopno sodišče se zaradi zmotnih materialnopravnih zaključkov ni

ukvarjalo z dejstvi, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v

sklepu opr. št. I Cpg 920/2001 z dne 29.1.2004. Zato je dejansko

stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbi ugodilo, izpodbijano

sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov

postopek (355.člen ZPP).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku sledi napotkom

pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenega sklepa z dne 29.1.2004.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2.

odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4698/2008
• VSM sodba I Cp 400/2005
• VSL sklep II Cpg 885/2005