VSL sklep I Cpg 1019/04
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.1019.04 |
Evidenčna številka: | VSL06205 |
Datum odločbe: | 19.05.2005 |
Področje: | obligacijsko pravo |
Institut: | stečaj - sprememba tožbe - stranska intervencija - gradbena pogodba |
Jedro
V kolikor je stečajni dolžnik v stečajnem postopku prodan kot pravna
oseba (1. odst. 146. čl. ZPPSL), dolžnik ne preneha obstajati,
spremeni se zgolj lastništvo na stečajnem dolžniku. Dejstvo, da
pravna oseba, ki je predmet prodaje v stečaju, ne odgovarja za
terjatve, nastale do izročitve pravne osebe kupcu (5.odst.147.čl.
ZPPSL), ne vpliva na pravno kontinuiteto med pravno osebo, nad katero
je bil pričet stečajni postopek in pravno osebo, ki je bila predmet
prodaje po 146. čl. ZPPSL. Stečajna masa obdrži sposobnost biti
stranka zgolj v tistih sporih, ki zadevajo izključno stečajno maso,
torej pravde, vezane na obseg poplačila upnikov iz stečajne mase (na
primer izpodbojne tožbe po 125.čl. ZPPSL, pravde glede obstoja
prijavljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku).
Upravičenja intervenienta pa je potrebno presojati v skladu z določbo
1. odstavka 208. člena ZPP/77 oziroma 1. odstavka 201. člena ZPP/99.
Intervenient lahko opravlja vsa dejanja v skladu z interesi glavne
stranke, ne more pa razpolagati z zahtevkom.
Izrek
Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklepa se razveljavijo in
se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Z izpodbijano odločbo z dne 22.7.2004 je sodišče prve stopnje
dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka) in toženi stranki
naložilo, da mora plačati družbi A. d.d., Ljubljana 22.019.320,17 SIT
z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2003 dalje (2. točka izreka),
zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 22.427.129,31 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.635.381,00 SIT od 16.11.1998, od
zneska 31.280.222,02 SIT od 1.4.1999, od zneska 4.152.507,51 SIT od
1.4.1999 in od zneska 7.378.268,95 SIT od 11.9.1998 dalje (3. točka
izreka). Sodišče prve stopnje je hkrati zavrnilo tožbeni zahtevek po
nasprotni tožbi, da naj bi bila tožeča stranka dolžna plačati toženi
stranki 15.116.20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1989 do
plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 10.626.666,00 SIT od
30.6.1988 do 14.11.1988, od zneska 1.665,34 SIT od 31.7.1988 do
9.11.1988 in od zneska 4.481,80 SIT od 30.9.1988 do 14.11.1988 ter
znesek 1.951,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1989 do
plačila (4. točka izreka).
Z izpodbijanim sklepom z dne 15.9.2004 pa je sodišče prve stopnje
odločilo o stroških pravdnega postopka in toženi stranki naložilo v
plačilo pravdne stroške stranskega intervenienta v znesku 62.300,07
SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2004 do plačila.
Zoper sodbo in sklep z dne 22.7.2004 sta pravočasno vložila pritožbo
tožeča in tožena stranka. Oba pritožnika uveljavljata vse pritožbene
razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku Ur.l. RS
26/99, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga pritožbenemu
sodišču razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno
odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka predlaga pritožbenemu
sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže kot
prepozno, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma
izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču
v novo odločanje. V pritožbi zoper sklep o stroških postopka z dne
15.9.2004 pa tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču
razveljavitev izpodbijanega sklepa.
Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni
odgovorila.
Pritožbi tožene stranke sta bili vročeni tožeči stranki in stranskemu
intervenientu, ki nanju nista odgovorila.
Pritožbe so utemeljene.
Glede aktivne legitimacije tožeče stranke
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožbo vložila
družba A., p.o., s sedežem ... Ljubljana. Pred vročitvijo tožbe
toženi stranki je namreč tako opredeljena tožeča stranka z vlogo z
dne 21.6.1990 zgolj odpravila pomanjkljivost v tožbi glede
opredelitve tožeče stranke, saj v tožbi z dne 5.6.1990 navedena
tožeča stranka ni več obstajala (1. odstavek 83. člena Zakona o
pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP/77). Sodišče prve
stopnje pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je bila tožeča stranka dne
31.8.1990 izbrisana iz sodnega registra, kakor tudi, da so nad njeno
pravno naslednico nastopili učinki stečajnega postopka dne
30.12.1999. Že na podlagi določb Zakona pa je prišlo do prekinitve
postopka z dnem prenehanja prvotno tožeče stranke (3.tč. 212.čl.
ZPP/77) (in ne z dnem 21.4.1990, kot izhaja iz sklepa sodišča prve
stopnje z dne 15.11.2001). Ta se je nadaljeval z dnem 17.12.2001, ko
je sodišče prve stopnje na prevzem postopka pozvalo stečajno
upraviteljico pravne naslednice prvotno tožeče stranke.
Tožena stranka v pritožbi izpodbija aktivno legitimacijo tožeče
stranke, ki je bila prodana kot pravna oseba v stečaju, zatrjujoč, da
bi kot tožeča stranka lahko nastopala zgolj stečajna masa A., d.d.,
Ljubljana, nad katero pa je bil stečajni postopek zaključen s sklepom
Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St.. z dne.... Takšna
naziranja so pravno zmotna. Uvedba stečajnega postopka sicer pomeni
prekinitev pravdnega postopka, v katerem nastopa stečajni dolžnik kot
pravdna stranka (4.tč. 205.čl. ZPP), ne nastopi pa s tem še
prenehanje pravne osebe. V kolikor je stečajni dolžnik v stečajnem
postopku prodan kot pravna oseba (1.odst.146.čl. ZPPSL), dolžnik ne
preneha obstajati, spremeni se zgolj lastništvo na stečajnem
dolžniku. Dejstvo, da pravna oseba, ki je predmet prodaje v stečaju,
ne odgovarja za terjatve, nastale do izročitve pravne osebe kupcu
(5.odst.147.čl. ZPPSL), ne vpliva na pravno kontinuiteto med pravno
osebo, nad katero je bil pričet stečajni postopek in pravno osebo, ki
je bila predmet prodaje po 146. čl. ZPPSL. Stečajna masa obdrži
sposobnost biti stranka zgolj v tistih sporih, ki zadevajo izključno
stečajno maso, torej pravde, vezane na obseg poplačila upnikov iz
stečajne mase (na primer izpodbojne tožbe po 125.čl. ZPPSL, pravde
glede obstoja prijavljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku). V
konkretnem primeru je predmet pravde zatrjevana terjatev, ki je bila
del premoženja (aktive) stečajnega dolžnika. S prodajo dolžnika kot
pravne osebe v to premoženje ni bilo poseženo. Celo v primeru, da bi
bila predmetna terjatev kot posamezen del premoženja stečajnega
dolžnika izločen iz družbe kot predmet prodaje (o čemer pa s strani
tožene stranke ni ponujenih trditev in predloženih dokazov), bi
nastala zgolj situacija iz 1.odst. 190.čl. ZPP, kar pomeni, da je
družba, ki je bila predmet prodaje v stečajnem postopku, še vedno
aktivno legitimirana za vodenje te pravde. Pritožnik se v pritožbi
sicer sklicuje na pravna naziranja Vrhovnega sodišča RS v sklepu
opr.št. III Ips 54/2000, v katerem pa se je le-to opredeljevalo glede
upravičenosti vstopa v stečaju prodane pravne osebe v pravdo, ki
zadeva stečajno maso (izpodbojna tožba), zato zgoraj navedeno
naziranje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče, ni neskladno z
naziranji iz citirane odločbe.
Glede pravočasnosti vložene tožbe:
Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka prekludirana z
vložitvijo tožbe ob upoštevanju 2. odstavka 645. člena ZOR. Takšno
stališče je pravno zmotno. Iz zapisnika sestanka končnega obračuna z
dne 23.5.1989 (B1) na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je
razvidno, da je tožena stranka načeloma priznavala, da določena dela
niso bila izvedena, in soglašala z odbitkom teh postavk ter odbitkom
sporazumno dogovorjenih postavk zaradi slabe kvalitete. Sodna praksa
je z dokaj enotno razlago v času veljavnosti ZOR upoštevala enoletni
prekluzivni rok po 2. odstavku 645. člena ZOR zgolj v primeru, ko je
naročnik izvajalca obvestil o napakah, le ta pa ni podvzel ničesar za
odpravo napake. V primeru, ko je tožena stranka kot izvajalec izrecno
ponudila možnost sporazumne rešitve ter glede na ponujene trditve
tožene stranke, da je ugotovljene napake odpravljala, se tožena
stranka ne more sklicevati na iztek enoletnega prekluzivnega roka.
Pritožba tožene stranke je torej v delu, s katerim predlaga
pritožbenemu sodišču zavrženje tožbe, neutemeljena.
Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka
Oba pritožnika pa utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje
ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo družbi A., d.d. Ljubljana v
nasprotju s tožbenim zahtevkom tožeče stranke. Navedeni družbi je
sodišče prve stopnje priznalo status stranskega intervenienta na
strani tožeče stranke. Trditvene navedbe intervenienta in predložene
listine pravdnih strank kažejo na pravilnost takšne odločitve.
Intervenient je bil namreč kot subjekt vpisan v sodni register z dnem
31.8.1990 (glej registrski list na list. št. B 17), torej po vložitvi
predmetne tožbe. Intervenient v svojih vlogah zatrjuje singularno
nasledstvo predmeta pravde od prvotno tožeče stranke. Zatrjuje torej,
da je v toku pravde predmet pravde prešel nanj, kar pomeni, da naj bi
s tem pridobil materialno upravičenje do predmeta tožbenega zahtevka.
Zgolj s tem pa ni pridobil tudi procesnega upravičenja za vstop v
pravdo namesto prvotno tožeče stranke (glej 1. odstavek 195. člena
ZPP/77 oziroma 1.odst. 190.čl. ZPP/99). Kot novi tožnik bi v pravdo
namesto prvotnega tožnika lahko vstopil samo ob izrecni privolitvi
obeh pravdnih strank. Intervenient je bil v pravdi omenjen prvič na
naroku dne 4.10.1991, ko je pooblaščenec tožeče stranke zatrjeval, da
je v posledici statusne spremembe kot naziv tožeče stranke pravilen
naziv intervenienta, v posledici česar je na strani tožeče stranke v
času do izdaje sklepa z dne 22.11.2001 nastopal intervenient kot
tožeča stranka. Ker se tožeča stranka na naroku dne 4.10.1991 ni
sklicevala na singularno nasledstvo družbe A., d.o.o., njene izjave
ni mogoče interpretirati kot podano soglasje za vstop v pravdo
navedene družbe namesto prvotno tožeče stranke, takšnega soglasja pa
izrecno ni podala niti tožena stranka. Tako je položaj družbe A.,
d.o.o. in njena pravna dejanja v tem postopku potrebno presojati
zgolj z vidika intervenienta. Glede na intervenientove trditve
(singularen prenos predmeta pravde na intervenienta) bi sicer šlo za
sosporniško intervencijo v smislu 1.odst. 202.čl. ZPP, saj bi ga
zajele subjektivne meje pravnomočnosti odločitve sodišča v pravdi.
Upravičenja intervenienta pa je potrebno presojati v skladu z določbo
1. odstavka 208. člena ZPP/77 oziroma 1. odstavka 201. člena ZPP/99.
Intervenient lahko opravlja vsa dejanja v skladu z interesi glavne
stranke, ne more pa razpolagati z zahtevkom oziroma spremeniti tožbe
(glej J. Juhart: Civilno procesno pravo, str. 319-320 in
Triva-Belajec-Dika: Gra|ansko parnično procesno pravo, Narodne
novine, Zagreb 1986, str.368-369). Navedena omejitev velja tudi za
sosporniškega intervenienta. Oblikovanje tožbenega zahtevka je namreč
prepuščeno zgolj tožeči stranki sami. Morebitnega tovrstnega
pravdnega dejanja intervenienta sodišče brez izrecnega soglasja
tožeče stranke ne sme upoštevati. V skladu z navedenim sodišče ne bi
smelo upoštevati vlog intervenienta v tistem delu, s katerim je
kakorkoli spreminjal tožbeni zahtevek, med drugim tudi s tem, da se
toženi stranki naloži izpolnitev v korist intervenienta (glej vloge
na list. št. 44, 163 in 235). Ker tožeča stranka tovrstnega zahtevka
v pravdi ni postavila, je torej protispisna ugotovitev prvostopnega
sodišča, da je s tožbenim zahtevkom zahtevano plačilo stranskemu
intervenientu (glej 2. odstavek na strani 6 obrazložitve). Sodišče
prve stopnje ni pojasnilo, na osnovi česa je sklepalo, da je tožeča
stranka zahtevala izpolnitev v korist stranskega intervenienta. S tem
pa je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14.tč. 2.odst.
339.čl. ZP in s tem razveljavitveni razlog iz 1.odst. 354. čl. ZPP.
Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da je iz podatkov v spisu
razvidno, da je pooblaščenka tožeče stranke na naroku dne 15.5.2002
(glej zapisnik na list. št....) soglašala s trditvami in predlogi, ki
jih je v dotedanjem postopku ponudil stranski intervenient, pri čemer
pa tožeča stranka ni spreminjala tožbenega zahtevka. Ob takšni
trditveni podlagi tožeče stranke bi sodišče prve stopnje lahko
odločalo zgolj o tožbenem zahtevku, kot ga je tožeča stranka
postavila v tožbi. V posledici navedenega sodišče prve stopnje ni
imelo podlage za odločanje o dovolitvi spremembe tožbe (1.točka
izreka sodbe) zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi
ugodilo in citirani sklep razveljavilo (3.tč. 365.čl. ZPP).
Utemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, kjer zatrjuje
bistveno kršitev postopka sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo
pripravljalne vloge tožene stranke, ki jo je sodišče prejelo dne
17.3.2004, to je pred narokom za glavno obravnavo dne 18.3.2004, ko
je sodišče prve stopnje zaključilo glavno obravnavo. Z navedeno
pripravljalno vlogo je tožena stranka podala svoje stališče in
pripombe na pisno izvedensko mnenje izvedenke B.... Okoliščina, da v
času obravnave navedena vloga še ni bila zavedena v spisu, na
upoštevnost navedene vloge ne more biti relevantna. S tem pa je tudi
podana bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena
ZPP.
Glede izvedenih dokazov na glavni obravnavi tožena stranka v pritožbi
neutemeljeno očita kršitev postopka v tem, da je na naroku za glavno
obravnavo 12.9.2002 in 12.11.2002 pri izvajanju dokazov z zaslišanjem
prič zgolj prebralo zapisnike o zaslišanju teh prič, ki so bila
izvršena v času prekinitve postopka (v katerem na strani tožeče
stranke ni bila udeležena prava stranka). Priče, katerim so bile
predhodne izjave prebrane, so se do teh izjav na zaslišanju ob
prisotnosti pravdnih strank izrecno opredelile, prisotna tožena
stranka pa na morebitne nejasnosti v izpovedih ni opozorila s
podanimi vprašanji za priče. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi
opozarja, da je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo tudi
izvedensko mnenje M.S. z dopolnitvami. Pri tem pritožbeno sodišče
opozarja na nejasnost v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede tega
kakšno dokazno vrednost je prvostopno sodišče priznalo navedenemu
izvedenskemu mnenju glede na navedbo, da ga je "sodišče upoštevalo
kot listino v spisu".
Glede zahtevka po nasprotni tožbi:
Sodišče prve stopnje je v tem delu izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni
zahtevek tožene stranke zoper tožečo stranko. V okviru uradnega
preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu podana
absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339.
člena ZPP. Tožena stranka je namreč nasprotno tožbo vložila dne
6.7.1993, to je v času prekinitve pravdnega postopka, pri čemer je
tožbeni zahtevek izrecno naperjen zoper družbo A d.o.o., kateremu je
sodišče prve stopnje v tem postopku priznalo status stranskega
intervenienta. Potem ko je sodišče prve stopnje na strani tožeče
stranke postopek nadaljevalo s pravnim naslednikom tožeče stranke,
tožena stranka ni spremenila nasprotne tožbe v smislu, da bi tožbeni
zahtevek uveljavljala zoper tožečo stranko. Vlogo tožene stranke bo v
ponovljenem postopku sodišče prve stopnje lahko upoštevalo kot
nasprotno tožbo zgolj pod predpostavko, da bo tožena stranka zahtevek
uveljavljala zoper tožečo stranko.
Pritožbeno sodišče je na posamezne napotke sodišču prve stopnje
opozorilo že pri obrazložitvi posameznih kršitev postopka, pri čemer
pa posebej opozarja še na naslednja materialnopravna izhodišča, v
okviru katerih bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku
odločalo o zahtevku tožeče stranke:
1. Predmet odločanja sodišča prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki ga
je uveljavljala tožeča stranka in ne intervenient. Pritožbeno sodišče
pri tem posebej opozarja na del zahtevka, s katerim se je ukvarjalo
sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki se tiče povrnitve
stroškov sanacije strehe, kateri naj bi nastali intervenientu in ne
tožeči stranki.
2. Podlago za tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavljajo
jamčevalni zahtevki zaradi nepravilnosti v izpolnitvi (620. in 621.
člen v zvezi s 641. členom ZOR). Navedeni okvir pa ne daje materialne
podlage za kasnejše poviševanje zahtevka z upoštevanjem
revalorizacijskih faktorjev indeksov podražitve cen za stanovanjsko
gradnjo. Uveljavljanje znižanja cene kot jamčevalnega zahtevka
predstavlja poseben oblikovalni zahtevek, na podlagi katerega preneha
pogodbena podlaga v višini neuresničitve pogodbe s strani izvajalca.
V posledici takšnega zahtevka nastopijo posledice kot v primeru
uresničitve pravice odstopiti od pogodbe (zamuda).
Glede pritožbe tožene stranke zoper sklep o stroških z dne 15.9.2004:
Odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi izpodbijane sodbe je
posledično vplivala tudi na odločitev o pritožbi tožene stranke zoper
odločitev o stroških postopka, o katerih je sodišče prve stopnje
odločilo s posebnim sklepom z dne 15.9.2004. Glede na akcesornost
odločitve o stroških postopka glede na odločitev o glavni stvari je
pritožbeno sodišče tudi ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v
ponovno odločanje sodišču prve stopnje v okviru odločanja o samem
tožbenem zahtevku (3. točka 365. člena ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena
ZPP.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009