<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1019/04

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.1019.04
Evidenčna številka:VSL06205
Datum odločbe:19.05.2005
Področje:obligacijsko pravo
Institut:stečaj - sprememba tožbe - stranska intervencija - gradbena pogodba

Jedro

V kolikor je stečajni dolžnik v stečajnem postopku prodan kot pravna

oseba (1. odst. 146. čl. ZPPSL), dolžnik ne preneha obstajati,

spremeni se zgolj lastništvo na stečajnem dolžniku. Dejstvo, da

pravna oseba, ki je predmet prodaje v stečaju, ne odgovarja za

terjatve, nastale do izročitve pravne osebe kupcu (5.odst.147.čl.

ZPPSL), ne vpliva na pravno kontinuiteto med pravno osebo, nad katero

je bil pričet stečajni postopek in pravno osebo, ki je bila predmet

prodaje po 146. čl. ZPPSL. Stečajna masa obdrži sposobnost biti

stranka zgolj v tistih sporih, ki zadevajo izključno stečajno maso,

torej pravde, vezane na obseg poplačila upnikov iz stečajne mase (na

primer izpodbojne tožbe po 125.čl. ZPPSL, pravde glede obstoja

prijavljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku).

Upravičenja intervenienta pa je potrebno presojati v skladu z določbo

1. odstavka 208. člena ZPP/77 oziroma 1. odstavka 201. člena ZPP/99.

Intervenient lahko opravlja vsa dejanja v skladu z interesi glavne

stranke, ne more pa razpolagati z zahtevkom.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklepa se razveljavijo in

se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 22.7.2004 je sodišče prve stopnje

dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka) in toženi stranki

naložilo, da mora plačati družbi A. d.d., Ljubljana 22.019.320,17 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2003 dalje (2. točka izreka),

zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 22.427.129,31 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.635.381,00 SIT od 16.11.1998, od

zneska 31.280.222,02 SIT od 1.4.1999, od zneska 4.152.507,51 SIT od

1.4.1999 in od zneska 7.378.268,95 SIT od 11.9.1998 dalje (3. točka

izreka). Sodišče prve stopnje je hkrati zavrnilo tožbeni zahtevek po

nasprotni tožbi, da naj bi bila tožeča stranka dolžna plačati toženi

stranki 15.116.20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1989 do

plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 10.626.666,00 SIT od

30.6.1988 do 14.11.1988, od zneska 1.665,34 SIT od 31.7.1988 do

9.11.1988 in od zneska 4.481,80 SIT od 30.9.1988 do 14.11.1988 ter

znesek 1.951,88 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.1989 do

plačila (4. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom z dne 15.9.2004 pa je sodišče prve stopnje

odločilo o stroških pravdnega postopka in toženi stranki naložilo v

plačilo pravdne stroške stranskega intervenienta v znesku 62.300,07

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2004 do plačila.

Zoper sodbo in sklep z dne 22.7.2004 sta pravočasno vložila pritožbo

tožeča in tožena stranka. Oba pritožnika uveljavljata vse pritožbene

razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku Ur.l. RS

26/99, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga pritožbenemu

sodišču razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno

odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka predlaga pritožbenemu

sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže kot

prepozno, podrejeno pa, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču

v novo odločanje. V pritožbi zoper sklep o stroških postopka z dne

15.9.2004 pa tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču

razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni

odgovorila.

Pritožbi tožene stranke sta bili vročeni tožeči stranki in stranskemu

intervenientu, ki nanju nista odgovorila.

Pritožbe so utemeljene.

Glede aktivne legitimacije tožeče stranke

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožbo vložila

družba A., p.o., s sedežem ... Ljubljana. Pred vročitvijo tožbe

toženi stranki je namreč tako opredeljena tožeča stranka z vlogo z

dne 21.6.1990 zgolj odpravila pomanjkljivost v tožbi glede

opredelitve tožeče stranke, saj v tožbi z dne 5.6.1990 navedena

tožeča stranka ni več obstajala (1. odstavek 83. člena Zakona o

pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP/77). Sodišče prve

stopnje pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je bila tožeča stranka dne

31.8.1990 izbrisana iz sodnega registra, kakor tudi, da so nad njeno

pravno naslednico nastopili učinki stečajnega postopka dne

30.12.1999. Že na podlagi določb Zakona pa je prišlo do prekinitve

postopka z dnem prenehanja prvotno tožeče stranke (3.tč. 212.čl.

ZPP/77) (in ne z dnem 21.4.1990, kot izhaja iz sklepa sodišča prve

stopnje z dne 15.11.2001). Ta se je nadaljeval z dnem 17.12.2001, ko

je sodišče prve stopnje na prevzem postopka pozvalo stečajno

upraviteljico pravne naslednice prvotno tožeče stranke.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija aktivno legitimacijo tožeče

stranke, ki je bila prodana kot pravna oseba v stečaju, zatrjujoč, da

bi kot tožeča stranka lahko nastopala zgolj stečajna masa A., d.d.,

Ljubljana, nad katero pa je bil stečajni postopek zaključen s sklepom

Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St.. z dne.... Takšna

naziranja so pravno zmotna. Uvedba stečajnega postopka sicer pomeni

prekinitev pravdnega postopka, v katerem nastopa stečajni dolžnik kot

pravdna stranka (4.tč. 205.čl. ZPP), ne nastopi pa s tem še

prenehanje pravne osebe. V kolikor je stečajni dolžnik v stečajnem

postopku prodan kot pravna oseba (1.odst.146.čl. ZPPSL), dolžnik ne

preneha obstajati, spremeni se zgolj lastništvo na stečajnem

dolžniku. Dejstvo, da pravna oseba, ki je predmet prodaje v stečaju,

ne odgovarja za terjatve, nastale do izročitve pravne osebe kupcu

(5.odst.147.čl. ZPPSL), ne vpliva na pravno kontinuiteto med pravno

osebo, nad katero je bil pričet stečajni postopek in pravno osebo, ki

je bila predmet prodaje po 146. čl. ZPPSL. Stečajna masa obdrži

sposobnost biti stranka zgolj v tistih sporih, ki zadevajo izključno

stečajno maso, torej pravde, vezane na obseg poplačila upnikov iz

stečajne mase (na primer izpodbojne tožbe po 125.čl. ZPPSL, pravde

glede obstoja prijavljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku). V

konkretnem primeru je predmet pravde zatrjevana terjatev, ki je bila

del premoženja (aktive) stečajnega dolžnika. S prodajo dolžnika kot

pravne osebe v to premoženje ni bilo poseženo. Celo v primeru, da bi

bila predmetna terjatev kot posamezen del premoženja stečajnega

dolžnika izločen iz družbe kot predmet prodaje (o čemer pa s strani

tožene stranke ni ponujenih trditev in predloženih dokazov), bi

nastala zgolj situacija iz 1.odst. 190.čl. ZPP, kar pomeni, da je

družba, ki je bila predmet prodaje v stečajnem postopku, še vedno

aktivno legitimirana za vodenje te pravde. Pritožnik se v pritožbi

sicer sklicuje na pravna naziranja Vrhovnega sodišča RS v sklepu

opr.št. III Ips 54/2000, v katerem pa se je le-to opredeljevalo glede

upravičenosti vstopa v stečaju prodane pravne osebe v pravdo, ki

zadeva stečajno maso (izpodbojna tožba), zato zgoraj navedeno

naziranje, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče, ni neskladno z

naziranji iz citirane odločbe.

Glede pravočasnosti vložene tožbe:

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka prekludirana z

vložitvijo tožbe ob upoštevanju 2. odstavka 645. člena ZOR. Takšno

stališče je pravno zmotno. Iz zapisnika sestanka končnega obračuna z

dne 23.5.1989 (B1) na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je

razvidno, da je tožena stranka načeloma priznavala, da določena dela

niso bila izvedena, in soglašala z odbitkom teh postavk ter odbitkom

sporazumno dogovorjenih postavk zaradi slabe kvalitete. Sodna praksa

je z dokaj enotno razlago v času veljavnosti ZOR upoštevala enoletni

prekluzivni rok po 2. odstavku 645. člena ZOR zgolj v primeru, ko je

naročnik izvajalca obvestil o napakah, le ta pa ni podvzel ničesar za

odpravo napake. V primeru, ko je tožena stranka kot izvajalec izrecno

ponudila možnost sporazumne rešitve ter glede na ponujene trditve

tožene stranke, da je ugotovljene napake odpravljala, se tožena

stranka ne more sklicevati na iztek enoletnega prekluzivnega roka.

Pritožba tožene stranke je torej v delu, s katerim predlaga

pritožbenemu sodišču zavrženje tožbe, neutemeljena.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

Oba pritožnika pa utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje

ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo družbi A., d.d. Ljubljana v

nasprotju s tožbenim zahtevkom tožeče stranke. Navedeni družbi je

sodišče prve stopnje priznalo status stranskega intervenienta na

strani tožeče stranke. Trditvene navedbe intervenienta in predložene

listine pravdnih strank kažejo na pravilnost takšne odločitve.

Intervenient je bil namreč kot subjekt vpisan v sodni register z dnem

31.8.1990 (glej registrski list na list. št. B 17), torej po vložitvi

predmetne tožbe. Intervenient v svojih vlogah zatrjuje singularno

nasledstvo predmeta pravde od prvotno tožeče stranke. Zatrjuje torej,

da je v toku pravde predmet pravde prešel nanj, kar pomeni, da naj bi

s tem pridobil materialno upravičenje do predmeta tožbenega zahtevka.

Zgolj s tem pa ni pridobil tudi procesnega upravičenja za vstop v

pravdo namesto prvotno tožeče stranke (glej 1. odstavek 195. člena

ZPP/77 oziroma 1.odst. 190.čl. ZPP/99). Kot novi tožnik bi v pravdo

namesto prvotnega tožnika lahko vstopil samo ob izrecni privolitvi

obeh pravdnih strank. Intervenient je bil v pravdi omenjen prvič na

naroku dne 4.10.1991, ko je pooblaščenec tožeče stranke zatrjeval, da

je v posledici statusne spremembe kot naziv tožeče stranke pravilen

naziv intervenienta, v posledici česar je na strani tožeče stranke v

času do izdaje sklepa z dne 22.11.2001 nastopal intervenient kot

tožeča stranka. Ker se tožeča stranka na naroku dne 4.10.1991 ni

sklicevala na singularno nasledstvo družbe A., d.o.o., njene izjave

ni mogoče interpretirati kot podano soglasje za vstop v pravdo

navedene družbe namesto prvotno tožeče stranke, takšnega soglasja pa

izrecno ni podala niti tožena stranka. Tako je položaj družbe A.,

d.o.o. in njena pravna dejanja v tem postopku potrebno presojati

zgolj z vidika intervenienta. Glede na intervenientove trditve

(singularen prenos predmeta pravde na intervenienta) bi sicer šlo za

sosporniško intervencijo v smislu 1.odst. 202.čl. ZPP, saj bi ga

zajele subjektivne meje pravnomočnosti odločitve sodišča v pravdi.

Upravičenja intervenienta pa je potrebno presojati v skladu z določbo

1. odstavka 208. člena ZPP/77 oziroma 1. odstavka 201. člena ZPP/99.

Intervenient lahko opravlja vsa dejanja v skladu z interesi glavne

stranke, ne more pa razpolagati z zahtevkom oziroma spremeniti tožbe

(glej J. Juhart: Civilno procesno pravo, str. 319-320 in

Triva-Belajec-Dika: Gra|ansko parnično procesno pravo, Narodne

novine, Zagreb 1986, str.368-369). Navedena omejitev velja tudi za

sosporniškega intervenienta. Oblikovanje tožbenega zahtevka je namreč

prepuščeno zgolj tožeči stranki sami. Morebitnega tovrstnega

pravdnega dejanja intervenienta sodišče brez izrecnega soglasja

tožeče stranke ne sme upoštevati. V skladu z navedenim sodišče ne bi

smelo upoštevati vlog intervenienta v tistem delu, s katerim je

kakorkoli spreminjal tožbeni zahtevek, med drugim tudi s tem, da se

toženi stranki naloži izpolnitev v korist intervenienta (glej vloge

na list. št. 44, 163 in 235). Ker tožeča stranka tovrstnega zahtevka

v pravdi ni postavila, je torej protispisna ugotovitev prvostopnega

sodišča, da je s tožbenim zahtevkom zahtevano plačilo stranskemu

intervenientu (glej 2. odstavek na strani 6 obrazložitve). Sodišče

prve stopnje ni pojasnilo, na osnovi česa je sklepalo, da je tožeča

stranka zahtevala izpolnitev v korist stranskega intervenienta. S tem

pa je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14.tč. 2.odst.

339.čl. ZP in s tem razveljavitveni razlog iz 1.odst. 354. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da je iz podatkov v spisu

razvidno, da je pooblaščenka tožeče stranke na naroku dne 15.5.2002

(glej zapisnik na list. št....) soglašala s trditvami in predlogi, ki

jih je v dotedanjem postopku ponudil stranski intervenient, pri čemer

pa tožeča stranka ni spreminjala tožbenega zahtevka. Ob takšni

trditveni podlagi tožeče stranke bi sodišče prve stopnje lahko

odločalo zgolj o tožbenem zahtevku, kot ga je tožeča stranka

postavila v tožbi. V posledici navedenega sodišče prve stopnje ni

imelo podlage za odločanje o dovolitvi spremembe tožbe (1.točka

izreka sodbe) zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi

ugodilo in citirani sklep razveljavilo (3.tč. 365.čl. ZPP).

Utemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, kjer zatrjuje

bistveno kršitev postopka sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo

pripravljalne vloge tožene stranke, ki jo je sodišče prejelo dne

17.3.2004, to je pred narokom za glavno obravnavo dne 18.3.2004, ko

je sodišče prve stopnje zaključilo glavno obravnavo. Z navedeno

pripravljalno vlogo je tožena stranka podala svoje stališče in

pripombe na pisno izvedensko mnenje izvedenke B.... Okoliščina, da v

času obravnave navedena vloga še ni bila zavedena v spisu, na

upoštevnost navedene vloge ne more biti relevantna. S tem pa je tudi

podana bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP.

Glede izvedenih dokazov na glavni obravnavi tožena stranka v pritožbi

neutemeljeno očita kršitev postopka v tem, da je na naroku za glavno

obravnavo 12.9.2002 in 12.11.2002 pri izvajanju dokazov z zaslišanjem

prič zgolj prebralo zapisnike o zaslišanju teh prič, ki so bila

izvršena v času prekinitve postopka (v katerem na strani tožeče

stranke ni bila udeležena prava stranka). Priče, katerim so bile

predhodne izjave prebrane, so se do teh izjav na zaslišanju ob

prisotnosti pravdnih strank izrecno opredelile, prisotna tožena

stranka pa na morebitne nejasnosti v izpovedih ni opozorila s

podanimi vprašanji za priče. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi

opozarja, da je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo tudi

izvedensko mnenje M.S. z dopolnitvami. Pri tem pritožbeno sodišče

opozarja na nejasnost v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede tega

kakšno dokazno vrednost je prvostopno sodišče priznalo navedenemu

izvedenskemu mnenju glede na navedbo, da ga je "sodišče upoštevalo

kot listino v spisu".

Glede zahtevka po nasprotni tožbi:

Sodišče prve stopnje je v tem delu izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni

zahtevek tožene stranke zoper tožečo stranko. V okviru uradnega

preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu podana

absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339.

člena ZPP. Tožena stranka je namreč nasprotno tožbo vložila dne

6.7.1993, to je v času prekinitve pravdnega postopka, pri čemer je

tožbeni zahtevek izrecno naperjen zoper družbo A d.o.o., kateremu je

sodišče prve stopnje v tem postopku priznalo status stranskega

intervenienta. Potem ko je sodišče prve stopnje na strani tožeče

stranke postopek nadaljevalo s pravnim naslednikom tožeče stranke,

tožena stranka ni spremenila nasprotne tožbe v smislu, da bi tožbeni

zahtevek uveljavljala zoper tožečo stranko. Vlogo tožene stranke bo v

ponovljenem postopku sodišče prve stopnje lahko upoštevalo kot

nasprotno tožbo zgolj pod predpostavko, da bo tožena stranka zahtevek

uveljavljala zoper tožečo stranko.

Pritožbeno sodišče je na posamezne napotke sodišču prve stopnje

opozorilo že pri obrazložitvi posameznih kršitev postopka, pri čemer

pa posebej opozarja še na naslednja materialnopravna izhodišča, v

okviru katerih bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku

odločalo o zahtevku tožeče stranke:

1. Predmet odločanja sodišča prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki ga

je uveljavljala tožeča stranka in ne intervenient. Pritožbeno sodišče

pri tem posebej opozarja na del zahtevka, s katerim se je ukvarjalo

sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki se tiče povrnitve

stroškov sanacije strehe, kateri naj bi nastali intervenientu in ne

tožeči stranki.

2. Podlago za tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavljajo

jamčevalni zahtevki zaradi nepravilnosti v izpolnitvi (620. in 621.

člen v zvezi s 641. členom ZOR). Navedeni okvir pa ne daje materialne

podlage za kasnejše poviševanje zahtevka z upoštevanjem

revalorizacijskih faktorjev indeksov podražitve cen za stanovanjsko

gradnjo. Uveljavljanje znižanja cene kot jamčevalnega zahtevka

predstavlja poseben oblikovalni zahtevek, na podlagi katerega preneha

pogodbena podlaga v višini neuresničitve pogodbe s strani izvajalca.

V posledici takšnega zahtevka nastopijo posledice kot v primeru

uresničitve pravice odstopiti od pogodbe (zamuda).

Glede pritožbe tožene stranke zoper sklep o stroških z dne 15.9.2004:

Odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi izpodbijane sodbe je

posledično vplivala tudi na odločitev o pritožbi tožene stranke zoper

odločitev o stroških postopka, o katerih je sodišče prve stopnje

odločilo s posebnim sklepom z dne 15.9.2004. Glede na akcesornost

odločitve o stroških postopka glede na odločitev o glavni stvari je

pritožbeno sodišče tudi ta sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v

ponovno odločanje sodišču prve stopnje v okviru odločanja o samem

tožbenem zahtevku (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena

ZPP.

 


Zveza:

ZOR člen 620, 621, 645, 620, 621, 645. ZPPSL člen 146, 147, 146, 147. ZPP člen 201, 201/1, 202, 202/1, 201, 201/1, 202, 202/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjc2MQ==