VSL sklep I Cp 709/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Civilni oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CP.709.2005 |
Evidenčna številka: | VSL50065 |
Datum odločbe: | 23.11.2005 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STATUSNO PRAVO |
Institut: | pravdni postopek - izvršilni postopek - ustavitev pravdnega postopka - pravno nasledstvo - zavarovanje denarne terjatve - sporazum strank - sodna poravnava - dopustnost tožbe |
Jedro
Tožeča stranka vložila tožbo zoper toženca kot družbenika in pravnega
naslednika izbrisane družbe X d.o.o. Družba je bila iz sodnega
registra izbrisana šele tekom tega pravdnega postopka in ne že ob
vložitvi tožbe. Spor izvira iz kreditne pogodbe, ki sta jo sklenili
tožeča stranka in kasneje izbrisana družba X d.o.o., na podlagi te pa
nato pred sodiščem podpisali zapisnik, v katerem je sodišče ugotovilo
sporazum strank o obstoju te terjatve in času njene dospelosti ter
njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini
zavaruje denarna terjatev (251.c člen tedaj veljavnega ZIP). Toženca
kot pravnega naslednika izbrisane družbe zavezuje ta sporazum. Ker
ima moč sodne poravnave (2. odstavek 251.c člena ZIP), predstavlja
izvršilni naslov (1. točka 2. odstavka 17. člena ZIZ), obenem pa
oviro za vodenje novega pravdnega postopka o istem predmetu zoper
družbenika (308. člen ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje
odločilo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava,
je torej storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (12.
točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zaradi navedene kršitve je
pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo. Po določilu 2.
odstavka 354. člena ZPP bi moralo obenem tožbo zavreči, vendar pa
ocenjuje, da so okoliščine konkretnega primera narekovale zgolj
razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Po
določilu 2. odstavka 394. člena ZGD v zvezi s 5. odstavkom 27. člena
ZFPPod morajo upniki terjatve do družbenikov uveljavljati v enem letu
po objavi izbrisa družbe v sodnem registru. Ker je rok prekluziven in
bi z njegovim iztekom terjatev upnika prenehala, upnik novega
postopka zoper družbenike izbrisane družbe X d.o.o. ne bi mogel
sprožiti. Namen take zakonske ureditve in določitve relativno
kratkega roka, v katerem lahko upniki uveljavljajo terjatve zoper
družbenike, je v tem, da je treba družbenike rešiti negotovosti, ali
bodo upniki svoje terjatve uveljavili ali ne. Upnik, ki je tožbo v
obravnavanem primeru vložil celo pred izbrisom družbe X d.o.o. iz
sodnega registra, je ta namen dosegel in tudi pravočasno začel
uveljavljati svojo terjatev zoper družbenika v pravdnem postopku (ki
se je šele kasneje izkazal za nedopustnega). Zato je v obravnavanem
primeru, ko je tekom tega pravdnega postopka upnik zaradi izbrisa
gospodarske družbe iz sodnega registra pridobil zoper toženca kot
družbenika izbrisane družbe izvršilni naslov (ki je prvotno zavezoval
le družbo) in s tem možnost zahtevati prisilno izvršitev terjatve v
izvršilnem postopku, treba uporabiti določbo 1. odstavka 21. člena
ZPP o ustavitvi pravdnega postopka in nadaljevanju postopka po
pravilih predpisanega nepravdnega oziroma v tem primeru izvršilnega
postopka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo o
sodni praksi št. 2/83).
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se
razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati
tožeči stranki SKB banki d.d. znesek 20.576.478,20 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 dalje do plačila ter stroške
pravdnega postopka v znesku 905.465,40 SIT z zakonskimi obrestmi od
izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila
tožena stranka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je
tožeča stranka vložila tožbo proti B.Č. kot hipotekarnemu dolžniku
oziroma izbranemu dolžniku dne 6.4.2001, torej preden je bila vložena
tožba proti dejanskemu dolžniku, to je družbi X d.o.o. Ljubljana, ki
takrat še ni bila izbrisana iz sodnega registra in proti kateri
tožnik nikoli ni vložil tožbe. Ker je bil dejanski dolžnik družba in
ne toženec, ki je v kreditni pogodbi nastopal le kot hipotekarni
garant za posojilo, je tožeča stranka prejudicirala izterjavo
dolgovanega kredita s tožbo proti hipotekarnemu garantu. Sodišče ni
upoštevalo predloženih dokazov, s katerimi je dokazoval, da je sklep
o najemu kredita sprejela skupščina družbe dne 28.2.1994 in da ga ni
najel v imenu družbe po lastni presoji. Sodišče tudi ni upoštevalo,
da je tožeča stranka ob odobritvi kredita sprejela zahtevano
garancijo - hipoteko in ni zahtevala cenitve nepremičnine, da bi
ugotovila njeno dejansko tržno vrednost. Kljub temu je sodišče
ugotovilo, da je njena vrednost 5.500.000,00 SIT in torej zadošča za
poplačilo terjatve (ne 5.200.000,00 SIT kot to ugotavlja sodišče v
sodbi). Upravljanje družbe ni bilo samo v njegovi pristojnosti,
temveč je odločala skupščina delničarjev. Ker je bilo poslovodenje
aktivno tudi na strani drugih družbenikov, bi jih moralo sodišče
povabiti v pravdo kot stranske interveniente na njegovi strani in jih
obravnavati kot aktivne družbenike. Sam je ukrenil vse potrebno, zato
izpodbija kakršnokoli krivdo samo na svoji strani. Trditev sodišča,
da je imel izključni vpliv na poslovodstvo družbe, ni točna in
izkrivlja dejstva, saj je bila odločitev o najemu kredita soglasno
sprejeta na skupščini vseh družbenikov, kar je aktivna udeležba pri
poslovodenju. Sodišče navaja, da se odgovornost ekskulpira le, če
dokaže, da ni bil aktivni družbenik ter da tega dejstva niti ni
izrecno prerekal. Zagovarjal je trditev, da v je v družbi z manjšim
številom zaposlenih zelo pomembna tesnejša povezanost družbenikov ter
kot tako upravljanje temeljna zakonska in pogodbena pravica in
dolžnost družbenikov. Zato je zelo težko dokazovati, kdo je manj
aktiven in kdo več oziroma pasiven. Družbeniki pa vstopajo v družbo z
lastnimi deleži in interesi zaradi tega, da bodo vplivali na
poslovodenje in si tako zagotavljali ugoden rezultat poslovanja in
dobiček pri poslovanju. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je zavrnil
predloženi obračun terjatev na razdelilnem naroku dne 16.3.2001 in ne
kot ugotavlja sodišče v sodbi, da ni oporekal izračunu. Pritožba je
utemeljena. Obravnavani spor izvira iz kreditne pogodbe z dne
5.5.1994, ki sta jo sklenila tožeča stranka in družba X d.o.o.
Ljubljana (v imenu družbe jo je podpisal toženec kot njen direktor).
To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pregledalo pa je tudi
spis Okrajnega sodišča v Ljubljani In 420/95 in zapisnik z dne
11.5.1994 (priloga B 8). Iz njiju izhaja, da sta stranki nato na
podlagi sklenjene kreditne pogodbe skupaj z zastaviteljem (tožencem
in njegovo ženo) pred sodiščem podpisali zapisnik, v katerem je
sodišče ugotovilo sporazum strank o obstoju te terjatve in času njene
dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na
nepremičnini zavaruje denarna terjatev (251.c člen tedaj veljavnega
Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIP). Na podpisan
zapisnik je opozoril tudi toženec v svoji vlogi z dne 3.5.2004. V
obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženca kot
družbenika in pravnega naslednika izbrisane družbe X d.o.o. in ne kot
hipotekarnega dolžnika, kot to večkrat poudari pritožba (svoja
upravičenja do toženca kot hipotekarnega dolžnika je namreč tožeča
stranka že realizirala v izvršilnem postopku In 420/95). Prav pa ima
pritožba, da v času, ko je tožbo vložila, družba še ni bila izbrisana
iz sodnega registra. Tožba se sicer sklicuje na sklep z dne
23.1.2001, vendar pa iz podatkov, vpisanih v sodni register, izhaja,
da je bil tega dne vpisan začetek postopka za izbris družbe po
določilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju
ZFPPod). Ker gospodarska družba preneha z njenim izbrisom iz sodnega
registra (1. odstavek 27. člena ZFPPod), se je to zgodilo šele
28.9.2001, torej tekom tega pravdnega postopka (tožba je bila vložena
6.4.2001). Ker pa sodišče sodi po stanju na dan zaključka glavne
obravnave, je moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila
tedaj gospodarska družba že izbrisana iz sodnega registra, toženec pa
kot (aktivni) družbenik te gospodarske družbe njen univerzalni pravni
naslednik. Res je nadalje, kot poudarja pritožba, da tožeča stranka
ni vložila tožbe zoper gospodarsko družbo kot dolžnika po kreditni
pogodbi, vendar pa to dejstvo na odločitev v sporu ne vpliva. Po
določilu 2. odstavka 251.c člena ZIP ima podpisan zapisnik o
sporazumu strank iz 1. odstavka tega člena moč sodne poravnave. V
postopku zavarovanja denarne terjatve so sodelovali tako upnik
(tožeča stranka) kot dolžnik (X d.o.o.) kot tudi zastavitelja
(toženec in njegova žena) in s podpisom zapisnika so tako vsi
izrazili soglasje s sporazumom. Zato ima tako oblikovan sporazum moč
sodne poravnave tako v razmerju med pogodbenima strankama kot tudi v
razmerju do zastavitelja (zato je tožeča stranka na njegovi podlagi
tudi lahko sprožila izvršilni postopek zoper toženca in njegovo ženo
kot hipotekarna dolžnika). Zapisniku je priložena kreditna pogodba in
zapisnik se izrecno nanjo tudi sklicuje, saj določa le glavnico z
obrestmi in drugimi obveznostmi po pogodbi z dne 5.5.1994, ki je
sestavni del tega sporazuma. Med obveznostmi po kreditni pogodbi pa
je bilo med drugim tudi, da uporabnik kredita ob odpovedi pogodbe s
strani banke vrne kredit z obrestmi in stroški vred (2. alinea 7.
člena pogodbe). Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo 20.576.478,20
SIT kot obveznosti po kreditni pogodbi oziroma sporazumu, ki ga
vsebuje pred sodiščem podpisani zapisnik. Že je bilo omenjeno, da ima
omenjeni sporazum moč sodbe poravnave, prav tako pa tudi, da je
toženec z dnem izbrisa družbe X d.o.o. postal njen univerzalni pravni
naslednik pod pogojem, da je bil njen aktivni družbenik v smislu
odločbe ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Uradni
list RS št. 93/2002), ki jo pravilno citira tudi sodišče prve
stopnje. Vendar pa pri tem spregleda, da toženca kot pravnega
naslednika izbrisane družbe zavezuje že v zapisniku dne 11.5.1994
podpisan sporazum. Ker ima moč sodne poravnave, predstavlja izvršilni
naslov (1. točka 2. odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in
zavarovanju), obenem pa oviro za vodenje novega pravdnega postopka o
istem predmetu zoper družbenika (308. člen Zakona o pravdnem
postopku, v nadaljevanju ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje
odločilo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava,
je torej storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (12.
točka 2. odstavka 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče pazi
po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zaradi navedene
kršitve je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo. Po
določilu 2. odstavka 354. člena ZPP bi moralo obenem tožbo zavreči,
vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so okoliščine konkretnega
primera narekovale zgolj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve
sodišču prve stopnje v nov postopek. Po določilu 2. odstavka 394.
člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) v zvezi s 5.
odstavkom 27. člena ZFPPod morajo upniki terjatve do družbenikov
uveljavljati v enem letu po objavi izbrisa družbe v sodnem registru.
Kot izhaja iz podatkov sodnega registra, je bila družba izbrisana dne
28.9.2001. Izbris iz sodnega registra se objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije (2. odstavek 35. člena ZFPPod) kot uradnem
glasilu, v katerem se objavljajo državni predpisi in drugi akti,
kadar je z zakonom ali drugim predpisom tako določeno (1. odstavek 1.
člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije). Izbris družbe X
d.o.o. je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 10/2002 z dne
6.2.2002. Ker je rok iz 2. odstavka 394. člena ZGD prekluziven in bi
z njegovim iztekom terjatev upnika prenehala, upnik novega postopka
zoper družbenike izbrisane družbe X d.o.o. ne bi mogel sprožiti.
Namen take zakonske ureditve in določitve relativno kratkega roka, v
katerem lahko upniki uveljavljajo terjatve zoper družbenike, je v
tem, da je treba družbenike rešiti negotovosti, ali bodo upniki svoje
terjatve uveljavili ali ne. Upnik, ki je tožbo v obravnavanem primeru
vložil celo pred izbrisom družbe X d.o.o. iz sodnega registra, je ta
namen dosegel in tudi pravočasno začel uveljavljati svojo terjatev
zoper družbenika v pravdnem postopku (ki se je šele kasneje izkazal
za nedopustnega). Zato pritožbeno sodišče sodi, da je v obravnavanem
primeru, ko je tekom tega pravdnega postopka upnik zaradi izbrisa
gospodarske družbe iz sodnega registra pridobil zoper toženca kot
družbenika izbrisane družbe izvršilni naslov (ki je prvotno zavezoval
le družbo) in s tem možnost zahtevati prisilno izvršitev terjatve v
izvršilnem postopku, treba uporabiti določbo 1. odstavka 21. člena
ZPP o ustavitvi pravdnega postopka in nadaljevanju postopka po
pravilih predpisanega nepravdnega oziroma v tem primeru izvršilnega
postopka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo o
sodni praksi št. 2/83). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo
sodišča prve stopnje samo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve
stopnje, da nadalje postopa v skladu z navedenim določilom. Tudi v
izvršilnem postopku ima družbenik izbrisane družbe možnost
ugovarjati, da ni njen pravni naslednik. Glede na to, da je bilo to
vprašanje osrednje vprašanje v tej pravdi, pa velja opozoriti še na
2. odstavek 21. člena ZPP, da dejanja, ki jih je opravilo pravdno
sodišče ter izdane odločbe niso brez veljave samo zaradi tega, ker so
bila opravljena oziroma izdane v pravdnem postopku.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009