VSL sklep I Cp 709/2005

Jedro

Tožeča stranka vložila tožbo zoper toženca kot družbenika in pravnega

naslednika izbrisane družbe X d.o.o. Družba je bila iz sodnega

registra izbrisana šele tekom tega pravdnega postopka in ne že ob

vložitvi tožbe. Spor izvira iz kreditne pogodbe, ki sta jo sklenili

tožeča stranka in kasneje izbrisana družba X d.o.o., na podlagi te pa

nato pred sodiščem podpisali zapisnik, v katerem je sodišče ugotovilo

sporazum strank o obstoju te terjatve in času njene dospelosti ter

njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini

zavaruje denarna terjatev (251.c člen tedaj veljavnega ZIP). Toženca

kot pravnega naslednika izbrisane družbe zavezuje ta sporazum. Ker

ima moč sodne poravnave (2. odstavek 251.c člena ZIP), predstavlja

izvršilni naslov (1. točka 2. odstavka 17. člena ZIZ), obenem pa

oviro za vodenje novega pravdnega postopka o istem predmetu zoper

družbenika (308. člen ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje

odločilo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava,

je torej storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (12.

točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zaradi navedene kršitve je

pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo. Po določilu 2.

odstavka 354. člena ZPP bi moralo obenem tožbo zavreči, vendar pa

ocenjuje, da so okoliščine konkretnega primera narekovale zgolj

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Po

določilu 2. odstavka 394. člena ZGD v zvezi s 5. odstavkom 27. člena

ZFPPod morajo upniki terjatve do družbenikov uveljavljati v enem letu

po objavi izbrisa družbe v sodnem registru. Ker je rok prekluziven in

bi z njegovim iztekom terjatev upnika prenehala, upnik novega

postopka zoper družbenike izbrisane družbe X d.o.o. ne bi mogel

sprožiti. Namen take zakonske ureditve in določitve relativno

kratkega roka, v katerem lahko upniki uveljavljajo terjatve zoper

družbenike, je v tem, da je treba družbenike rešiti negotovosti, ali

bodo upniki svoje terjatve uveljavili ali ne. Upnik, ki je tožbo v

obravnavanem primeru vložil celo pred izbrisom družbe X d.o.o. iz

sodnega registra, je ta namen dosegel in tudi pravočasno začel

uveljavljati svojo terjatev zoper družbenika v pravdnem postopku (ki

se je šele kasneje izkazal za nedopustnega). Zato je v obravnavanem

primeru, ko je tekom tega pravdnega postopka upnik zaradi izbrisa

gospodarske družbe iz sodnega registra pridobil zoper toženca kot

družbenika izbrisane družbe izvršilni naslov (ki je prvotno zavezoval

le družbo) in s tem možnost zahtevati prisilno izvršitev terjatve v

izvršilnem postopku, treba uporabiti določbo 1. odstavka 21. člena

ZPP o ustavitvi pravdnega postopka in nadaljevanju postopka po

pravilih predpisanega nepravdnega oziroma v tem primeru izvršilnega

postopka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo o

sodni praksi št. 2/83).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati

tožeči stranki SKB banki d.d. znesek 20.576.478,20 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 dalje do plačila ter stroške

pravdnega postopka v znesku 905.465,40 SIT z zakonskimi obrestmi od

izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila

tožena stranka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je

tožeča stranka vložila tožbo proti B.Č. kot hipotekarnemu dolžniku

oziroma izbranemu dolžniku dne 6.4.2001, torej preden je bila vložena

tožba proti dejanskemu dolžniku, to je družbi X d.o.o. Ljubljana, ki

takrat še ni bila izbrisana iz sodnega registra in proti kateri

tožnik nikoli ni vložil tožbe. Ker je bil dejanski dolžnik družba in

ne toženec, ki je v kreditni pogodbi nastopal le kot hipotekarni

garant za posojilo, je tožeča stranka prejudicirala izterjavo

dolgovanega kredita s tožbo proti hipotekarnemu garantu. Sodišče ni

upoštevalo predloženih dokazov, s katerimi je dokazoval, da je sklep

o najemu kredita sprejela skupščina družbe dne 28.2.1994 in da ga ni

najel v imenu družbe po lastni presoji. Sodišče tudi ni upoštevalo,

da je tožeča stranka ob odobritvi kredita sprejela zahtevano

garancijo - hipoteko in ni zahtevala cenitve nepremičnine, da bi

ugotovila njeno dejansko tržno vrednost. Kljub temu je sodišče

ugotovilo, da je njena vrednost 5.500.000,00 SIT in torej zadošča za

poplačilo terjatve (ne 5.200.000,00 SIT kot to ugotavlja sodišče v

sodbi). Upravljanje družbe ni bilo samo v njegovi pristojnosti,

temveč je odločala skupščina delničarjev. Ker je bilo poslovodenje

aktivno tudi na strani drugih družbenikov, bi jih moralo sodišče

povabiti v pravdo kot stranske interveniente na njegovi strani in jih

obravnavati kot aktivne družbenike. Sam je ukrenil vse potrebno, zato

izpodbija kakršnokoli krivdo samo na svoji strani. Trditev sodišča,

da je imel izključni vpliv na poslovodstvo družbe, ni točna in

izkrivlja dejstva, saj je bila odločitev o najemu kredita soglasno

sprejeta na skupščini vseh družbenikov, kar je aktivna udeležba pri

poslovodenju. Sodišče navaja, da se odgovornost ekskulpira le, če

dokaže, da ni bil aktivni družbenik ter da tega dejstva niti ni

izrecno prerekal. Zagovarjal je trditev, da v je v družbi z manjšim

številom zaposlenih zelo pomembna tesnejša povezanost družbenikov ter

kot tako upravljanje temeljna zakonska in pogodbena pravica in

dolžnost družbenikov. Zato je zelo težko dokazovati, kdo je manj

aktiven in kdo več oziroma pasiven. Družbeniki pa vstopajo v družbo z

lastnimi deleži in interesi zaradi tega, da bodo vplivali na

poslovodenje in si tako zagotavljali ugoden rezultat poslovanja in

dobiček pri poslovanju. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je zavrnil

predloženi obračun terjatev na razdelilnem naroku dne 16.3.2001 in ne

kot ugotavlja sodišče v sodbi, da ni oporekal izračunu. Pritožba je

utemeljena. Obravnavani spor izvira iz kreditne pogodbe z dne

5.5.1994, ki sta jo sklenila tožeča stranka in družba X d.o.o.

Ljubljana (v imenu družbe jo je podpisal toženec kot njen direktor).

To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pregledalo pa je tudi

spis Okrajnega sodišča v Ljubljani In 420/95 in zapisnik z dne

11.5.1994 (priloga B 8). Iz njiju izhaja, da sta stranki nato na

podlagi sklenjene kreditne pogodbe skupaj z zastaviteljem (tožencem

in njegovo ženo) pred sodiščem podpisali zapisnik, v katerem je

sodišče ugotovilo sporazum strank o obstoju te terjatve in času njene

dospelosti ter njuno soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na

nepremičnini zavaruje denarna terjatev (251.c člen tedaj veljavnega

Zakona o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIP). Na podpisan

zapisnik je opozoril tudi toženec v svoji vlogi z dne 3.5.2004. V

obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženca kot

družbenika in pravnega naslednika izbrisane družbe X d.o.o. in ne kot

hipotekarnega dolžnika, kot to večkrat poudari pritožba (svoja

upravičenja do toženca kot hipotekarnega dolžnika je namreč tožeča

stranka že realizirala v izvršilnem postopku In 420/95). Prav pa ima

pritožba, da v času, ko je tožbo vložila, družba še ni bila izbrisana

iz sodnega registra. Tožba se sicer sklicuje na sklep z dne

23.1.2001, vendar pa iz podatkov, vpisanih v sodni register, izhaja,

da je bil tega dne vpisan začetek postopka za izbris družbe po

določilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju

ZFPPod). Ker gospodarska družba preneha z njenim izbrisom iz sodnega

registra (1. odstavek 27. člena ZFPPod), se je to zgodilo šele

28.9.2001, torej tekom tega pravdnega postopka (tožba je bila vložena

6.4.2001). Ker pa sodišče sodi po stanju na dan zaključka glavne

obravnave, je moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila

tedaj gospodarska družba že izbrisana iz sodnega registra, toženec pa

kot (aktivni) družbenik te gospodarske družbe njen univerzalni pravni

naslednik. Res je nadalje, kot poudarja pritožba, da tožeča stranka

ni vložila tožbe zoper gospodarsko družbo kot dolžnika po kreditni

pogodbi, vendar pa to dejstvo na odločitev v sporu ne vpliva. Po

določilu 2. odstavka 251.c člena ZIP ima podpisan zapisnik o

sporazumu strank iz 1. odstavka tega člena moč sodne poravnave. V

postopku zavarovanja denarne terjatve so sodelovali tako upnik

(tožeča stranka) kot dolžnik (X d.o.o.) kot tudi zastavitelja

(toženec in njegova žena) in s podpisom zapisnika so tako vsi

izrazili soglasje s sporazumom. Zato ima tako oblikovan sporazum moč

sodne poravnave tako v razmerju med pogodbenima strankama kot tudi v

razmerju do zastavitelja (zato je tožeča stranka na njegovi podlagi

tudi lahko sprožila izvršilni postopek zoper toženca in njegovo ženo

kot hipotekarna dolžnika). Zapisniku je priložena kreditna pogodba in

zapisnik se izrecno nanjo tudi sklicuje, saj določa le glavnico z

obrestmi in drugimi obveznostmi po pogodbi z dne 5.5.1994, ki je

sestavni del tega sporazuma. Med obveznostmi po kreditni pogodbi pa

je bilo med drugim tudi, da uporabnik kredita ob odpovedi pogodbe s

strani banke vrne kredit z obrestmi in stroški vred (2. alinea 7.

člena pogodbe). Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo 20.576.478,20

SIT kot obveznosti po kreditni pogodbi oziroma sporazumu, ki ga

vsebuje pred sodiščem podpisani zapisnik. Že je bilo omenjeno, da ima

omenjeni sporazum moč sodbe poravnave, prav tako pa tudi, da je

toženec z dnem izbrisa družbe X d.o.o. postal njen univerzalni pravni

naslednik pod pogojem, da je bil njen aktivni družbenik v smislu

odločbe ustavnega sodišča št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Uradni

list RS št. 93/2002), ki jo pravilno citira tudi sodišče prve

stopnje. Vendar pa pri tem spregleda, da toženca kot pravnega

naslednika izbrisane družbe zavezuje že v zapisniku dne 11.5.1994

podpisan sporazum. Ker ima moč sodne poravnave, predstavlja izvršilni

naslov (1. točka 2. odstavka 17. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju), obenem pa oviro za vodenje novega pravdnega postopka o

istem predmetu zoper družbenika (308. člen Zakona o pravdnem

postopku, v nadaljevanju ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje

odločilo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava,

je torej storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (12.

točka 2. odstavka 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče pazi

po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zaradi navedene

kršitve je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo. Po

določilu 2. odstavka 354. člena ZPP bi moralo obenem tožbo zavreči,

vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so okoliščine konkretnega

primera narekovale zgolj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v nov postopek. Po določilu 2. odstavka 394.

člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) v zvezi s 5.

odstavkom 27. člena ZFPPod morajo upniki terjatve do družbenikov

uveljavljati v enem letu po objavi izbrisa družbe v sodnem registru.

Kot izhaja iz podatkov sodnega registra, je bila družba izbrisana dne

28.9.2001. Izbris iz sodnega registra se objavi v Uradnem listu

Republike Slovenije (2. odstavek 35. člena ZFPPod) kot uradnem

glasilu, v katerem se objavljajo državni predpisi in drugi akti,

kadar je z zakonom ali drugim predpisom tako določeno (1. odstavek 1.

člena Zakona o Uradnem listu Republike Slovenije). Izbris družbe X

d.o.o. je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 10/2002 z dne

6.2.2002. Ker je rok iz 2. odstavka 394. člena ZGD prekluziven in bi

z njegovim iztekom terjatev upnika prenehala, upnik novega postopka

zoper družbenike izbrisane družbe X d.o.o. ne bi mogel sprožiti.

Namen take zakonske ureditve in določitve relativno kratkega roka, v

katerem lahko upniki uveljavljajo terjatve zoper družbenike, je v

tem, da je treba družbenike rešiti negotovosti, ali bodo upniki svoje

terjatve uveljavili ali ne. Upnik, ki je tožbo v obravnavanem primeru

vložil celo pred izbrisom družbe X d.o.o. iz sodnega registra, je ta

namen dosegel in tudi pravočasno začel uveljavljati svojo terjatev

zoper družbenika v pravdnem postopku (ki se je šele kasneje izkazal

za nedopustnega). Zato pritožbeno sodišče sodi, da je v obravnavanem

primeru, ko je tekom tega pravdnega postopka upnik zaradi izbrisa

gospodarske družbe iz sodnega registra pridobil zoper toženca kot

družbenika izbrisane družbe izvršilni naslov (ki je prvotno zavezoval

le družbo) in s tem možnost zahtevati prisilno izvršitev terjatve v

izvršilnem postopku, treba uporabiti določbo 1. odstavka 21. člena

ZPP o ustavitvi pravdnega postopka in nadaljevanju postopka po

pravilih predpisanega nepravdnega oziroma v tem primeru izvršilnega

postopka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS, Poročilo o

sodni praksi št. 2/83). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje samo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve

stopnje, da nadalje postopa v skladu z navedenim določilom. Tudi v

izvršilnem postopku ima družbenik izbrisane družbe možnost

ugovarjati, da ni njen pravni naslednik. Glede na to, da je bilo to

vprašanje osrednje vprašanje v tej pravdi, pa velja opozoriti še na

2. odstavek 21. člena ZPP, da dejanja, ki jih je opravilo pravdno

sodišče ter izdane odločbe niso brez veljave samo zaradi tega, ker so

bila opravljena oziroma izdane v pravdnem postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 643/94
• VSK sklep II Cpg 421/2004
• VSL sklep II Cp 1036/99