VSL sklep I Cp 754/2005

Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sklenil gradbeno

pogodbo s prvim tožencem in ne z izbrisano družbo, je v nasprotju z

izpovedjo prvega in drugega toženca, zato je višje sodišče ocenilo,

da je podana absolutno bistvena kršitev postopka. Pritožnika

utemeljeno opozarjata, da je izbrisana družba družba z neomejeno

odgovornostjo, po 77. členu ZGD pa za obveznosti takšne družbe

odgovarjajo družbeniki z vsem svojem premoženjem. Pritožnika torej

pravilno opozarjata, da v primeru družbe z neomejeno odgovornostjo -

pri odločanju o nadaljevanju postopka zoper družbenike - ni pomembno,

v kakšni meri so ti imeli vpliv na poslovanje družbe.

 

Izrek

1. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in

se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. Odločitev o

stroških postopka v zvezi s pritožbama se pridrži za končno

odločitev.

 

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 13.6.2001 od sodišča zahteval, naj razsodi,

da sta mu prvi toženec in najprej drugo tožena družba Ž. dolžna

plačati 3,407.922,00 SIT kot povrnitev stroškov za odpravo stvarnih

napak opravljenega posla po gradbeni pogodbi. Potem, ko je bila

družba Ž. izbrisana iz sodnega registra, je tožnik sodišču predlagal,

naj postopek nadaljuje proti družbenikoma izbrisane družbe - drugemu

in tretjemu tožencu. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper

prvega toženca ugodilo, zoper drugega in tretjega toženca pa je

tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje

tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj višje sodišče

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tudi

njegovemu tožbenemu zahtevku zoper drugega in tretjega toženca -

oziroma zoper njiju izda sodbo zaradi izostanka. Tožnik meni, da je

sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je utemeljen tožbeni

zahtevek zoper prvega toženca, saj je bil po mnenju tožnika res on

glavni krivec za nastalo stanje. Vendar meni, da ni mogoče

spregledati, da je imel prvi toženec aktivno vlogo v družbi Ž., da je

bila ta družba povezana s sklenjenim poslom, kar je izpovedal tudi

drugi toženec kot direktor družbe, in da je bil tudi uporabljeni

material kupljen s strani družbe. Tožnik se strinja z oceno sodišča

prve stopnje, da je bil res prvi toženec tisti, ki se je dogovarjal

in izvajal posel, vendar kljub temu družbe Ž. ni mogoče kar

izpustiti. Takoj, ko pa je podana povezava z družbo, za njene

obveznosti odgovarjata njena družbenika, saj je šlo za družbo z

neomejeno odgovornostjo. Tožnik tudi opozarja, da drugi in tretji

toženec tožbenemu zahtevku sploh nista ugovarjala, zaradi česar bi

moralo sodišče prve stopnje zoper drugega in tretjega družbenika

izdati sodbo zaradi izostanka. Tožnik sicer meni, da je sodba sodišča

prve stopnje poštena, da pa se ne more odpovedati solidarnim

zahtevkom zoper ostala dva toženca. Zoper sodbo sodišča prve stopnje

se pritožuje tudi prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da

je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil on prevzemnik

posla in ne družba Ž.. Poudarja, da se je sodišče pri ugotavljanju

dejanskega stanja oprlo zlasti na primerjavo izjav v kazenskem in

pravdnem postopku, ostale dokaze pa je premalo upoštevalo. Prvi

toženec opozarja, da je sodišče prve stopnje kljub skladnim izjavam

prvega toženca in drugega toženca, ki je bil direktor družbe Ž., da

je tožnik pogodbo sklenil z družbo Ž., in kljub enakim trditvam

tožnika, odločilo drugače. Tožnik opozarja, da je bila izbrisana

družba družba z neomejeno odgovornostjo, za dolgove katere

odgovarjajo družbeniki z vsem svojim premoženjem. Prvi toženec

poudarja, da se je res on dogovarjal za posel, vendar ob soglasju

drugega toženca v imenu družbe Ž.. Poudarja, da je na gradbišče

gradbeni material dovažal drugi toženec sam, s svojim motornim

vozilom, gradbeni material pa je dobavila družba Ž.. Opozarja, da

tudi ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da njegova

garancija za popravo napak ni bila izsiljena. Poudarja, da je bil

tožnik celo v kazenskem postopku zardi izsiljevanja in je izjavo

podpisal zardi tožnikovih groženj. Tudi prvi toženec meni, da bi

moralo sodišče prve stopnje zoper drugega toženca izdati zamudno

sodbo. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na

vročeni pritožbi stranki nista odgovorili. Pritožbi sta utemeljeni.

Tožnik in toženec imata prav, ko v pritožbah opozarjata, da je

ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sklenil gradbeno

pogodbo s prvim tožencem in ne z družbo Ž., v nasprotju z izpovedjo

prvega in drugega toženca. Prvi toženec je namreč ves čas postopka

vztrajal pri trditvi, da se je za prevzem posla dogovarjal v imenu in

na račun družbe Ž. po pooblastilu drugega toženca kot direktorja

družbe. To je potrdil tudi drugi toženec. Ko je bil zaslišan v

kazenskem postopku, je povedal, da je kot odgovornega za dela na

tožnikovi hiši pooblastil prvega toženca. Povedal je, da mu je S.

povedal, da bi njegov znanec (tožnik) rad, da opravijo na njegovi

hiši posamezna gradbena dela, da pa sta se nato za izvedbo del s

tožnikom dogovorila S. in M.. V tem pravdnem postopku pa je drugi

toženec povedal, da sta S. in M. delala za družbo Ž. na črno, da

sicer po podatkih registra nista imela pooblastila za zastopanje

družbe, da pa je on soglašal, da se onadva dogovorita za prevzem del

na tožnikovi hiši. Ugotovitve sodišča, da se je prvi toženec za

sklenitev pogodbe dogovarjal v svojem imenu so tako res v nasprotju z

izvedenimi dokazi, zato je višje sodišče ocenilo, da je podana

absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena

Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP).

Tako je pritožbama ugodilo in je na podlagi prvega odstavka prvega

odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz podatkov v spisu je

tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno

obravnavo dne 17.10.2003 pravdni postopek zoper toženo družbo Ž.

prekinilo, ker je ugotovilo, da je družba prenehala obstajati (205.

člen ZPP), obenem je odločilo, da se pravdni zadevi tožnika zoper

prvega toženca in zoper družbo razdružita, tako da se tožba zoper

družbo vodi pod opr. št. P 3320/2003-III. Sodišče prve stopnje nato

ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper pravna naslednika

izbrisane družbe z neomejeno odgovornostjo v skladu z 208. členom

ZPP, niti ni nikoli odločilo o ponovni združitvi obeh zadev v skupno

obravnavanje po 300. členu ZPP. Kljub temu je z izpodbijano sodbo pod

opr. št. P 1540/2001-III odločilo tudi o tožbenem zahtevku zoper

pravna naslednika družbe, pri čemer tretjemu tožencu tožbe ni nikoli

vročilo v odgovor. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve

stopnje navedene kršitve določb pravdnega postopka odpraviti. Najprej

bo moralo odločiti o nadaljevanju pravdnega postopka zoper pravna

naslednika izbrisane družbe. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je

izbrisana družba družba z neomejeno odgovornostjo, po 77. členu

Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št. 15/2005, v nadaljevanju

ZGD) pa za obveznosti takšne družbe odgovarjajo družbeniki z vsem

svojem premoženjem. Družbeniki so torej pravni nasledniki družbe, po

prvem odstavku 134. člena ZGD pa terjatve do družbenikov iz

obveznosti družbe zastarajo v petih letih po prenehanju družbe ali po

izločitvi družbenika, razen če terjatev zoper družbo zastara v

krajšem roku. Pritožnika torej pravilno opozarjata, da v primeru

družbe z neomejeno odgovornostjo - pri odločanju o nadaljevanju

postopka zoper družbenike - ni pomembno, v kakšni meri so ti imeli

vpliv na poslovanje družbe. Ko bo sodišče odločilo o nadaljevanju

postopka z družbenikoma, pa bo moralo tudi tretjemu tožencu vročiti

tožbo v odgovor. Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje

ponovno oceniti navedene izpovedi prvega in drugega toženca in glede

na skladnost njunih izjav ponovno oceniti, ali je prvi toženec

pogodbo sklepal v svojem imenu, ali pa je imel za sklenitev pogodbe

pooblastilo družbe Ž. oziroma je družba sklenitev pogodbe v njenem

imenu odobrila. Zakon o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165.

člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v

zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper

katero, je bila pritožba vložena.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 597/2002
• VSL sodba I Cp 400/2005
• VSL sklep III Cp 51/2003