VSL sklep I Cpg 1085/2003
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.1085.2003 |
Evidenčna številka: | VSL05722 |
Datum odločbe: | 24.03.2005 |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO |
Institut: | subjektivna sprememba tožbe - odtujitev stvari med pravdo - irelevančna teorija |
Jedro
Na podlagi 2. odst. 190. člena ZPP pa more tisti prevzemnik terjatve,
o kateri teče pravda, stopiti v pravdo namesto tožeče stranke samo
tedaj, če v to privolita obe stranki. To pa pomeni, da je napačno
razlogovanje pritožnika, ki se sklicuje na določbo 187. člena ZPP, ki
res govori zgolj o privolitvi tožene stranke v primeru če pride do
spremembe na strani tožene stranke in ne na strani tožeče stranke.
Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 1. odst. 190.
člena ZPP, ko je tožeči stranki zaradi spremembe v materialnopravnem
razmerju med pravdnima strankama odreklo tudi procesno legitimacijo
za nadaljnje vodenje pravde.
Izrek
Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. in 3. točka izreka).
Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve
stopnje (1. točka izreka).
O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne dovoli subjektivne spremembe
tožbe na strani tožeče stranke (1. točka izreka). Sklep o izvršbi je
razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek
zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna
povrniti toženi stranki 67.950,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh
(3. točka izreka).
Zoper sodbo in sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz
pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi
bistvenih kršitev določb postopka po 1. odst. 338. člena Zakona o
pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj
pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu
zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da razveljavi
sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je
utemeljena, zoper odločitev o subjektivni spremembi tožbe pa ni
utemeljena.
Razlogi sodišča druge stopnje k pritožbi zoper sklep.
Tožeča stranka je po sklenitvi pogodbe o cesiji terjatve predlagala
sodišču, da naj namesto nje kot tožeče stranke vstopi v pravdo kot
tožeča stranka prevzemnik terjatve, t.j. družba T. d.o.o.. Na podlagi
2. odst. 190. člena ZPP pa more tisti prevzemnik terjatve, o kateri
teče pravda, stopiti v pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v
to privolita obe stranki. To pa pomeni, da je napačno razlogovanje
pritožnika, ki se sklicuje na določbo 187. člena ZPP, ki res govori
zgolj o privolitvi tožene stranke v primeru če pride do spremembe na
strani tožene stranke in ne na strani tožeče stranke. Vendar pa v
konkretnem primeru ne gre za uporabo določbe 187. člena ZPP. Pri
vstopu prevzemnika terjatve v pravdo namesto tožeče stranke gre za
subjektivno spremembo na aktivni strani. Zaradi te spremembe mora
biti po izrecni določbi 2. odst. 190. člena ZPP dano soglasje obeh
dosedanjih pravdnih strank. Zato pritožba zoper sklep o zavrnitvi
subjektivne spremembe tožbe na strani tožeče stranke ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo
sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP).
Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 1. odst. 190.
člena ZPP, ko je tožeči stranki zaradi spremembe v materialnopravnem
razmerju med pravdnima strankama odreklo tudi procesno legitimacijo
za nadaljnje vodenje pravde. S tem, ko ji je odreklo zaradi
pomanjkanja aktivne materialne tudi aktivno procesno legitimacijo, je
ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V postopku v sporu
majhne vrednosti je s tem podan razveljavitveni razlog iz 2. odst.
458. člena ZPP. Zaradi izrecne določbe 1. odst. 190. člena ZPP, kljub
različnim teoretičnim pogledom na uporabo irelevančne oziroma
relevančne teorije, se sodišče druge stopnje pridružuje večinskemu
stališču v sodni praksi, ki govori v prid irelevančni teoriji.
Razlogi sodišča druge stopnje za uporabo irelevančne teorije.
Določba 190. člena ZPP pomeni, da sprememba v materialno pravnem
položaju pravdnih strank (v konkretnem primeru ob cesiji terjatve)
nima nobenega vpliva na tožbeni zahtevek. Tožbeni zahtevek ostane
nespremenjen, kljub temu, da pravdni stranki od odtujitve stvari ali
pravice dalje nista več v medsebojnem materialnopravnem razmerju.
Zato zgolj dejstvo, da je do odtujitve pravice prišlo med pravdo, ne
sme pomeniti zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja
materialne aktivne legitimacije. Odtujitev pravice po tej teoriji
nima vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka.
Kljub temu, da se prof. dr. Jože Juhart (Civilno procesno pravo FLR
Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 284 in 285)
zavzema za relevančno teorijo pa v poglavju o subjektivnih mejah
pravnomočnosti, ko govori o učinkih pravnomočne sodbe za singularne
pravne naslednike pravi: "sodba veže tudi naslednike, ki so po
nastopu litispendence postali pravni nasledniki pravdnih strank. To
je najbolj pogosto, kadar katera od strank odtuji stvar ali pravico,
o kateri teče pravda. Odtujitelj vodi proces ex iure tercii na
podlagi posebnega zakonitega pravdnega upravičenja (183). Sodba iz
take pravde se glasi na ime pravdnih strank, veže pa tudi naslednike
v materialnopravnem razmerju." Slednje pa kaže na irelevančno
teorijo. Za irelevančno teorijo se je zavzela sodna praksa v večih
odločbah Vrhovnega sodišča RS (primerjaj sodba VS RS II Ips 252/2003,
sklep VS RS II Ips 518/2001 in sodba VR RS II Ips 397/2002, sodba in
sklep VS RS II Ips 198/2003, sodba Višjega sodišča v Kopru I Cp
698/2000). Za razliko od slednjih pa se je sodna praksa v odločbah
(sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1261/2001, sodba Višjega
sodišča v Ljubljani I Cp 1582/2003, sodba Višjega sodišča v Kopru I
Cp 624/2003) zavzela za uporabo relevančne teorije.
Največkrat pride do situacije, ko cesionar skuša vstopiti v pravdo
kot novi tožnik, a se dolžnik kot tožena stranka temu upre (misleč da
cedent s tožbenim zahtevkom proti njemu ne more uspeti). Zato je
cedent praktično prisiljen še naprej voditi pravdo, čeprav za tujo
korist. V taki situaciji se torej dolžnik sam spravi v položaj, ko bo
morda moral na podlagi izvršilnega naslova izpolniti svojo obveznost
cedentu, kasneje pa ga bo terjal še cesionar. Taka konkretna
situacija na odgovor na vprašanje, ali mora tožnik prilagoditi
tožbeni zahtevek in zahtevati izpolnitev obveznosti cesionarju, ne
sme vplivati. Prav nič drugačna ni situacija niti takrat, ko do
poskusa cesionarja vstopiti v pravdo niti ne pride.
Če velja irelevančna teorija in cedent ne prilagodi tožbenega
zahtevka, potem bo sodišče terjatev kljub cesiji med pravdo prisodilo
cedentu. Sodba kot izvršilni naslov se bo torej glasila na cedenta.
Dolžnik mora pravnomočno sodbo načeloma prostovoljno izpolniti. Ker
ni spora o tem, da pravnomočna sodba učinkuje tudi za singularnega
pravnega naslednika, torej za cesionarja, ima tudi cesionar s tem v
rokah pravnomočni izvršilni naslov. Že iz tega, pa tudi iz
materialnopravne določbe 2. odst. 419. člena OZ sledi, da bo
obveznost iz pravnomočne sodbe, ki se sicer glasi na cedenta,
veljavno izpolnil (predvsem) cesionarju. Ker bo sodba s tem izvršena,
cedent ne bo mogel uspeti z morebitno izvršbo.
Če dolžnik obveznosti ne bo izpolnil prostovoljno, jo bo lahko
cesionar od njega izterjal z izvršbo. Ker cedent tožbenega zahtevka
ni že v pravdi prilagodil nastali situaciji, bo moral cesionar v
izvršilnem postopku izkazati predhod terjatve nanj z javno ali po
zakonu overjeno listino, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo
(prvi odstavek 24. člena ZIZ). Previden cesionar bo zato že pri
sklenitvi cesijske pogodbe zahteval od cedenta overjeno potrdilo o
odstopu terjatve, ki mu ga je cedent po določbi tretjega odstavka
422. člena OZ dolžan izdati. Pri tem je treba opozoriti, da je
stališče, da pravnomočna sodba učinkuje tudi za singularnega pravnega
naslednika, in da lahko ta pod pogoji, predpisanimi v prvem odstavku
24. člena ZIZ, zahteva izvršbo tudi v primeru, da je do cesije prišlo
med pravdo, v pravni teoriji skoraj enotno. Zato je vprašljivo
stališče, da je tako izvršbo mogoče dovoliti samo, če je do prehoda
terjatve prišlo po izdaji izršilnega naslova (Aleš Galič, Matjaž Jan
in Hinko Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele
in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2002).
Če bi izvršbo proti dolžniku začel cedent, se bo dolžnik lahko
obveznosti rešil tudi z izpolnitvijo cesionarju (ker je na ta način
pravnomočna sodba izpolnjena).
Lahko pa se zgodi, da bo dolžnik (prostovoljno ali prisilno) izpolnil
obveznost cedentu. Tudi v tem primeru je s tem njegova obveznost
izpolnjena, saj jo je izpolnil na podlagi pravnomočne sodbe in
cesionar proti njemu kljub določbi 2. odst. 419. člena OZ ne bo mogel
uspeti z izvršbo. V takem primeru bo pošteni cedent izterjani znesek
terjatve izročil cesionarju, v nasprotnem primeru pa nastopi njegova
odškodninska odgovornost cesionarju.
Po stališču pritožbenega sodišča je torej podana aktivna procesna
legitimacija tožeče stranke. Ob takšni predpostavki naj sodišče prve
stopnje popolno ugotovi dejansko stanje o morebitni materialnopravni
utemeljenosti vtoževane terjatve tožeče stranke.
Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 2. odst. 165. člena ZPP.
O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno
odločbo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014