VSL sklep I Cp 496/05

Jedro

V izreku sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo delu tožbenega

zahtevka, obenem pa ni odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki

je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP), niti

ni odločilo, da pobotni ugovor morda ni dopusten. Utemeljeno torej

pritožba očita, da sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj o

pobotnem ugovoru nima razlogov (in tudi ne odločitve). Pritožbe tudi

ni mogoče šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s katero naj

sodišče odloči (le) še o pobotnem ugovoru, saj je prikazani izrek

sodbe prve stopnje mogoč le ob predpostavki, da ugovor pobota ni

dopusten ali da terjatev, ki je uveljavljena zaradi pobota, ne

obstoji - torej v določenem obsegu že prejudicira odločitev o

pobotnem ugovoru.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se razveljavi v 1.

točki izreka in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe toženi stranki

naložilo, da tožeči plača 1.268.005,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zneska 904.649,20 SIT od 18.10.2000 dalje, od zneska

223.882,00 SIT od 13.12.2002 dalje in od zneska 139.474,00 SIT od

3.6.2004 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 352.782,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. V 2. točki

izreka je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je izvedenec ocenil višino

mesečne najemnine, pri čemer pa ni upošteval vlaganj tožene stranke v

nepremičnino in da brez tekočega in investicijskega vzdrževanja

nepremičnina ne bi bila sposobna za uporabo. S svojimi

investicijskimi vložki je tožena stranka zavrla propad nepremičnine

in dvignila njeno vrednost. V konkretnem primeru ima tožeča stranka

koristi od toženčeve uporabe nepremičnine. Tožena stranka je v

pripravljalni vlogi z dne 16.10.2000 uveljavljala pobot v višini

terjatve tožeče stranke iz naslova investicij, razvidnih iz mnenja

izvedenca R. Sodba o tem nima razlogov. Tožeča stranka nikoli ni

podala zahtevka za uporabo ali souporabo nepremičnine niti ni

zahtevala od toženca, da nepremičnino uporablja le v sorazmerju s

svojim solastniškim deležem. Tožeča stranka bi bila upravičena

zahtevati nadomestilo za uporabo solastnega deleža šele od vložitve

predloga za razdružitev nepremičnin ali od vložitve zahteve oziroma

tožbe dalje. Zato je tožbeni zahtevek po temelju za dobo petih let

pred vložitvijo tožbe neutemeljen. Zaradi ugotovitve morebitnega

prikrajšanja tožene stranke in obogatitve toženca na račun uporabe

solastnega deleža je pri izračunu višine koristi treba upoštevati

tudi koristi, ki jih je imela tožeča stranka z uporabo njenega

solastniškega deleža. Toženec je z uporabo le-tega ohranjal in celo

povečeval njegovo nominalno vrednost. Zato je treba pri izračunu

upoštevati tudi vlaganja, ki so pripomogla k ohranitvi in uporabi

objekta. Dejansko stanje je v tem obsegu ostalo nepopolno

ugotovljeno, dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja pa neutemeljeno

zavrnjen. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki neutemeljeno

prisodilo zakonske zamudne obresti za obdobje od 18.10.2000 dalje do

plačila. Gre za zamudne obresti za denarno terjatev od premoženjske

obogatitve, ki se ugotavlja po cenah na dan izdaje sodne odločbe in

šele od tega dne tečejo zakonske zamudne obresti. Do dneva izdaje

sodbe pa se priznavajo obresti od 1.1.2002 pa do izdaje sodne odločbe

po 13,5 % letni obrestni meri oziroma v višini razlike med predpisano

obrestno mero in temeljno obrestno mero. Te obresti bi lahko sodišče

prisodilo le od dneva izdaje izvedenskega mnenja do izdaje prvostopne

sodbe, od takrat pa zakonske zamudne obresti. Predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, v čem

se kaže korist tožeče stranke in v čem prikrajšanje tožene. Pritožba

neutemeljeno meni, da tožeča stranka ne more terjati koristi od

toženca zaradi uporabe njene solastne nepremičnine, ker naj bi je

tožeča stranka nikoli ne pozvala, naj nepremičnino uporablja le v

sorazmerju s svojim solastniškim deležem. Že ob prvem odločanju na

pritožbeni stopnji je bilo poudarjeno, da to ni odločilnega pomena za

odločitev v zadevi, to dejstvo pa tudi ne vpliva na utemeljenost

zahteve po povrnitvi neupravičene koristi za čas pred vložitvijo

tožbe. Prav tako je bilo že tedaj obrazloženo, da morebitni potrebni

in koristni stroški v zvezi s stanovanjsko hišo (torej tekoče in

investicijsko vlaganje, ki ga poudarja toženec) ne vplivajo na

doseženo korist, temveč so lahko le predmet samostojnega zahtevka. To

je ob novem odločanju zapisalo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa

je pri tem spregledalo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku

svojo terjatev za povrnitev stroškov v zvezi z vzdrževanjem hiše v

ustrezni procesni obliki tudi uveljavljala, namreč s pobotnim

ugovorom v višini vtoževane terjatve. Ta ugovor je, kot pravilno

opozarja pritožba, uveljavila v vlogi z dne 16.10.2000. V zvezi z

investicijami je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo le, da

je v skladu z izvedenskim mnenjem upoštevalo ureditev centralnega

ogrevanja in da je bila ta investicija obravnavana v zadevi P 1022/..

Okrožnega sodišča v ... Zgolj iz tega zapisa pa ne izhaja, da je

sodišče prve stopnje pobotni ugovor obravnavalo. V izreku sodbe je

namreč sodišče prve stopnje ugodilo delu tožbenega zahtevka, obenem

pa ni odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila

uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP), niti ni

odločilo, da pobotni ugovor morda ni dopusten. Utemeljeno torej

pritožba očita, da sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj o

pobotnem ugovoru nima razlogov (in tudi ne odločitve). Pritožbe tudi

ni mogoče šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s katero naj

sodišče odloči (le) še o pobotnem ugovoru, saj je prikazani izrek

sodbe prve stopnje mogoč le ob predpostavki, da ugovor pobota ni

dopusten ali da terjatev, ki je uveljavljena zaradi pobota, ne

obstoji - torej v določenem obsegu že prejudicira odločitev o

pobotnem ugovoru.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je podana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki

je narekovala razveljavitev sodbe prve stopnje in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje (1. odstavek 354. člen ZPP). Ob ponovnem

odločanju bo torej moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o

uveljavljenem pobotnem ugovoru in navesti razloge za svojo odločitev.

Zaradi popolnega odgovora na pritožbene navedbe naj bo pojasnjeno še,

da sodišče prve stopnje višino dosežene koristi ni ugotovilo na dan

izdaje sodbe, kot meni pritožba. Na 5. strani obrazložitve sodbe je

pojasnilo, da je obseg koristi ocenilo na določene dneve pred tem in

zato tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh

datumov dalje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 514/2009
• VSL sklep I Cpg 493/98
• VSL sodba in sklep I Cp 213/2009