VSL sklep I Cpg 144/2002

Jedro

Pogodbeno dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz pogodbe sodi v

avtonomno urejanje pogodbenih razmerij. Pogodbeni stranki lahko

izključita pristojnost sodišča za odločanje o sporih iz določenih

pogodbenih razmerij. Morebitne nejasne določbe pogodbe je treba zato

razlagati po pravilih ZOR, za razlago pogodb. Tožena stranka je svojo

razlago povezave med 10. in 11. členom pogodbe podala. Iz njene

razlage izhaja, da sta pravdni stranki dogovorili subsidiarno

pristojnost sodišča za reševanje sporov iz predmetne pogodbe, če bi

bilo arbitražno reševanje neuspešno. Taka razlaga razmerja med 10. in

11. členom pogodbe je logična in ni v nasprotju z navedenimi

določili.

 

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba

sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 199.289,00 SIT

pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje

do plačila v petnajstih dneh.

 

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo

izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 98/00286 z

dne 26.2.1998 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka), ugotovilo

obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 854.406,39

SIT in 11.030,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998

dalje do plačila (2. točka izreka), ugotovilo, da terjatev tožeče

stranke v višini 292.690,71 SIT in 12.141,94 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do plačila ne obstoji (3. točka

izreka), ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke po pobotnem

ugovoru do tožeče stranke v višini 799.272,80 SIT (4. točka izreka),

terjatvi pod točko 2 in 4 izreka je pobotalo do višine 799.272,80 SIT

(5. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki

plačati glavnico 55.133,59 SIT in izvršilne stroške v znesku

11.030,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.1998 dalje do

plačila v roku osmih dni (6. točka izreka) in tožeči stranki

naložilo, da mora toženi stranki plačati 139.590,12 SIT pravdnih

stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2001 dalje do plačila

v roku osmih dni (7. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je izpodbijala sodbo v 2., 5., 6. in 7. točki izreka

sodbe in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena

ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da

tožbo zavrže s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo v

izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo odločanje.

Tožeča stranka pa je izpodbijala sodbo v 3., 4., 5. in 7. točki

izreka, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena

ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in

predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na ugovor sodne pristojnosti v predmetnem sporu, ki izhaja iz

pogodbenega razmerja po pogodbi št. A.57-3/117 (priloga B1), je

prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki z navedeno

pogodbo dogovorili v 10. členu medsebojno reševanje morebitnih sporov

o tehničnih in drugih vprašanjih z arbitražo, katere odločitev bo

dokončna. Iz dejstva, da sta pogodbeni stranki istočasno v 11. členu

pogodbe dogovorili morebitno reševanje sporov v zvezi z izvajanjem te

pogodbe pred sodiščem v Kranju, pa je sklepalo, da stranki rešitev

morebitnih sporov iz pogodbe nista prepustili arbitraži, temveč

sodišču. Zato je zaključilo, da je pristojno za odločanje v

predmetnem sporu.

Tak zaključek pa je po presoji pritožbenega sodišča zmoten. Sodišče

prve stopnje je sicer pravilno povzelo vsebino določb 10. in 11.

člena zgoraj citirane pogodbe. Glede na navidez nejasni in

izključujoči določbi pogodbe pa je na naroku za glavno obravnavo dne

4.9.2001 (list. št. 24) sodišče pozvalo toženo stranko k razlagi

navedenih pogodbenih določil, ki jo je tožena stranka tudi podala.

Pojasnila je, da je bila dogovorjena pristojnost sodišča le za

primer, če se arbitražna komisija ne bi sestala v roku petih dni in

ne bi odločila v roku 14-ih dni.

Pogodbeno dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz pogodbe sodi v

avtonomno urejanje pogodbenih razmerij. Pogodbeni stranki lahko

izključita pristojnost sodišča za odločanje o sporih iz določenih

pogodbenih razmerij. Morebitne nejasne določbe pogodbe je treba zato

razlagati po pravilih ZOR, za razlago pogodb. Tožena stranka je svojo

razlago povezave med 10. in 11. členom pogodbe podala. Iz njene

razlage izhaja, da sta pravdni stranki dogovorili subsidiarno

pristojnost sodišča za reševanje sporov iz predmetne pogodbe, če bi

bilo arbitražno reševanje neuspešno. Taka razlaga razmerja med 10. in

11. členom pogodbe je logična in ni v nasprotju z navedenimi

določili.

Tožena stranka je ugovor sodne pristojnosti podala že v svoji vlogi z

dne 17.8.2001 (list. št. 16) in nato še v vlogi z dne 23.8.2001

(list. št. 19), obe še pred prvim narokom za glavno obravnavo. Tožeči

stranki sta bili navedeni vlogi vročeni, pa ugovora sodne

pristojnosti ni izpodbijala, niti ni podala svoje razlage 10. in 11.

člena pogodbenih določil. Šele v odgovoru na pritožbo je podala svojo

razlago, da je v 10. členu pogodbe določeno arbitražno reševanje

sporov o tehničnih in drugih vprašanjih (pri čemer ne pove, o katerih

drugih vprašanjih), medtem ko je v 11. členu določilo o sodni

pristojnosti v zvezi z reševanjem obligacijskopravnih vprašanj. Ker

pa je pogodbo sestavila in predložila tožena stranka, se po njenem

mnenju morajo morebitne nejasnosti razlagati po 100. členu ZOR v

breme tožene stranke. Šele v odgovoru na pritožbo navedena dejstva

(razlaga pogodbe) pa so nedopustne pritožbene novote, ki jih

pritožbeno sodišče skladno s 1. odst. 337. člena ZPP, ni smelo

presojati. Tožeča stranka namreč ni navedla okoliščin, niti verjetno

izkazala, zakaj navedenih dejstev ni mogla pravočasno navesti že v

postopku na prvi stopnji. Ker določba 10. člena pogodbe vsebuje vse

potrebne sestavine, ki jih ZPP predpisuje za to, da je bilo mogoče

arbitražni dogovor presoditi za veljavnega (dogovor o predmetu

odločanja arbitraže v sporih iz pogodbe - "o tehničnih in drugih

vprašanih", pisnost dogovora, določeno število arbitrov, dogovorjena

dokončnost arbitražne odločbe), je pritožbeno sodišče v celoti

sledilo razlagi tožene stranke o razmerju med 10. in 11. členom

pogodbe in ugotovilo, da sta pravdni stranki za reševanje sporov iz

pogodbe z dne 12.7.1995 primarno dogovorili arbitražno odločanje.

Tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da se je takega načina reševanja

spora poslužila, pa ni bil uspešen, kar bi šele utemeljevalo sodno

pristojnost za reševanje predmetnega spora. Prvostopenjsko sodišče je

pri tem zmotno presodilo navedeni določili pogodbe, ko je ugotovilo,

da je o sporu iz te pogodbe pristojno odločati. Tožena stranka je

zato utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog bistvene postopkovne

kršitve iz 5. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Tožeča stranka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča tako v

delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da terjatev tožeče stranke v

znesku 292.690,71 SIT in v znesku 12.141,94 SIT (obe s pripadajočimi

zamudnimi obrestmi) ne obstoji (3. točka izreka), kot tudi v delu, v

katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo o pobotnem ugovoru tožene

stranke in ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v

znesku 799.272,80 SIT (4. točka izreka) in posledično v delu, v

katerem je sodišče pobotalo terjatvi obeh pravdnih strank (5. točka

izreka) in v stroškovni odločitvi (7. točka izreka). Ker pa je z

odločitvijo v 2. točki izreka sodišče druge stopnje odločalo o

tožbenem zahtevku (zamudnih obrestih od računov za opravljeno delo po

pogodbi), ki izvira iz pogodbe z dne 12.7.1995 (priloga B1), njenega

zahtevka v tem delu ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih njenih

zahtevkov, za reševanje katerih je pritožbeno sodišče ugotovilo, da

sta pravdni stranki pooblastili arbitražo in s tem izključili sodno

pristojnost. Povedano velja tudi glede odločanja o (eventuelno

podanem) pobotnem ugovoru tožene stranke, kajti tudi v pobot

uveljavljana terjatev izvira iz pogodbe št. A57-3/117 (uveljavljana

pogodbena kazen zaradi zamude tožeče stranke in stroški gradbišča).

Čeprav tožeča stranka ni izrecno uveljavljala bistvene postopkovne

kršitve po 5. točki 2. odst. 339. člena ZPP, pa zahtevka tožeče

stranke in pobotnega ugovora tožene stranke ni mogoče obravnavati

ločeno od ostalih zahvevkov tožeče stranke ob ugotovitvi, da sodišče

za odločanje o teh zahtevkih ni pristojno. Pritožbeno sodišče je zato

tudi pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo pa v celoti

razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odst. 354. člena ZPP).

Razveljavitev izpodbijane sodbe z zavrženjem tožbe je narekovala

odločitev o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Ker

tožeča stranka s tožbo v tem sporu ni uspela, mora toženi stranki

povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 155. členom

ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo priglašene

stroške sestave ugovora zoper izvršilni sklep - 100 točk po

Odvetniški tarifi (v nadaljevanju - OT) in za obvestilo stranki 20

točk po OT, fotokopirne stroške v znesku 120,00 SIT ter sodno takso

za ugovor v znesku 11.490,00 SIT, za pripravljalno vlogo z dne

23.8.2001 400 točk po OT in za obvestilo stranki 20 točk, fotokopirne

stroške v znesku 400,00 SIT ter za udeležbo na naroku dne 4.9.2001

200 točk po OT, upoštevaje 19% DDV in veljavno vrednost odvetniške

točke 110,00 SIT je skupno tožeča stranka dolžna toženi plačati

108.876,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka. Toženi stranki pa

gredo tudi pritožbeni stroški in sicer sodna taksa za pritožbo v

znesku 20.400,00 SIT, nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbe 500

točk po OT in za poročilo stranki 20 točk po OT, ob 20% DDV, torej

68.640,00 SIT ter 2% za administrativne stroške, ki znašajo 1.373,00

SIT. Pritožbeni stroški tožene stranke tako skupno znašajo 90.413,00

SIT. Skupno mora tožeča stranka toženi plačati 199.289,00 SIT

pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje

do plačila. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo

priglašenih pravdnih stroškov za sestavo vloge z dne 17.8.2001, ker

bi v tej vlogi navedena dejstva lahko (in jih tudi je) podala v vlogi

z dne 23.8.2001, za katero pa ji je sodišče priznalo stroške. Prav

tako ni priznalo toženi stranki stroškov za sestanek s stranko in

pregled listin, priglašenih v ugovoru, pripravljalni vlogi z dne

23.8.2001 in v pritožbi, ker so ti stroški že vsebovani v nagradi za

sestavo navedenih vlog. Tožeči stranki priglašeni pravdni stroški ne

gredo, ker s tožbenim zahtevkom v tem postopku ni uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 172/2003
• VSL sklep I Cpg 1567/99
• VSM sodba I Cpg 389/2006