VSL sklep I Cp 5465/2005

Jedro

Pomen začasnih odredb je lahko tudi v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem oziroma nenadomestljivo škodo - torej v začasni ureditvi pravnega razmerja do izdaje pravnomočne odločbe (ureditvene ali regulacijske začasne odredbe). Ker pa te začasne odredbe niso namenjene omogočanju izvršbe, se uporabljajo tudi v primerih, ko izvršba sploh ne pride v poštev.

Ukrep prisilnega pridržanja bolnika v psihiatrični bolnišnici je logično povezan z zdravljenjem. To zdravljenje je namenjeno odpravi vzrokov, ki so narekovali izrek tega ukrepa. Vendar to ne pomeni neomejenega pooblastila za izvajanje kakršnihkoli ukrepov zdravljenja brez ustreznega nadzora. Osebi z duševno motnjo se sme brez njene privolitve opraviti poseg z namenom zdravljenja te motnje le, kadar bi opustitev takšnega zdravljenja verjetno znatno škodovala njenemu zdravju.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Dne 22.8.2005 je L. M. obvestila sodišče prve stopnje, da jo je psihiatrična zdravstvena organizacija pridržala na zdravljenju na zaprtem oddelku in predlagala, naj sodišče odloči, da se jo odpusti. Istočasno je predlagala tudi, naj sodišče z začasno odredbo Psihiatrični kliniki ... naloži, naj takoj preneha z medikamentoznim zdravljenjem in naj jo takoj izpusti na prostost, pri čemer naj odredi, da ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v nepravdni zadevi.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24.8.2005 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da osebnostne pravice ne morejo biti predmet izvršbe in jih zato ni mogoče zavarovati z začasno odredbo. Sodišče je štelo, da je L.M. tudi z začasno odredbo smiselno predlagala sodišču, naj odloči, da se jo odpusti. S sklepom z dne 25.8.2005 pa je odločilo, da se L.M. pridrži na zdravljenju na zaprtem oddelku do 23.9.2005.

Po pritožbi L.M. je višje sodišče dne 9.9.2005 oba sklepa razveljavilo zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka, ker nista vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP)). V obrazložitvi je navedlo, da v zakonu ni podlage za sklep, da je izključena izdaja začasne odredbe za varstvo osebnostnih pravic in da sodišče ni pravilno ravnalo, ko je štelo, da predlagateljica smiselno predlaga, naj se jo odpusti, glede na to, da je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, naj se odredi prenehanje medikamentoznega zdravljenja. Sklep o pridržanju pa je višje sodišče razveljavilo, ker sodišče ni obrazložilo, v čem je bilo ravnanje pridržane ogrožujoče, niti, da je šlo za tako hudo ogrožanje njenega življenja ali življenja drugih, oziroma takšno povzročanje škode sebi ali drugim, da je utemeljen ukrep prisilnega pridržanja.

V novem postopku je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe ponovno zavrnilo z enakimi razlogi kot prvič. V obrazložitvi je navedlo, da predlagateljica nima terjatve, ki bi jo bilo mogoče zavarovati z začasno odredbo in da pravnomočnemu zaključku postopka o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ne sledi izvršba v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Navedlo je, da je predlagateljici z možnostjo pritožbe zoper sklep o pridržanju dana pravica do sodnega varstva glede zakonitosti pridržanja.

Zoper takšno odločitev se pritožuje L.M. po pooblaščenki. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da v postopku o pridržanju v psihiatrični zdravstveni organizaciji ni mogoče izdati začasne odredbe, ker predlagateljica nima terjatve, ki bi jo bilo mogoče zavarovati na takšen način. Pritožnica opozarja, da ji s prisilnim pridržanjem in medikamentoznim zdravljenjem proti njeni volji nastaja nepopravljiva škoda. Navaja, da sodišče v zvezi s tem ni izvedlo nobenih dokazov - ni ugotovilo za kakšno boleznijo trpi, niti vrste, obsega in načina delovanja medikamentov, ki jih psihiatrična klinika uporablja za njeno zdravljenje, niti ni obrazložilo, v čem je nujnost takšnega posega. Opozarja, da sodišče prve stopnje ne izda sklepa o izpustitvi pritožnice, čeprav se ta že nahaja na odprtem oddelku. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, kje je pravna podlaga za pridržanje pritožnice na odprtem oddelku bolnišnice. Pritožnica poudarja, da Zakon o izvršbi in zavarovanju omogoča izdajo t.i. regulacijskih začasnih odredb, ki jih je mogoče izdati tudi zaradi

zavarovanja pred posegi v osebnostne pravice, kot sta pravica do osebne svobode in pravica do prostovoljnega zdravljenja. Opozarja, da način vodenja postopka v tej zadevi kaže, da sodišče pridržanim osebam v psihiatričnih klinikah ne omogoča poštenega sojenja, posledice, ki jih posameznik utrpi zaradi izvršitve ukrepa, pa so daljnosežne in nepopravljive. Pritožbi je poblaščenka priložila pismo L.M.. Predlaga, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagano začasno odredbo izda.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je materialnopravno zmotno. Začasna odredba je sicer res sredstvo zavarovanja terjatve, vendar se njen pomen ne izčrpa le v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe. Pomen začasnih odredb je lahko tudi v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem oziroma

nenadomestljivo škodo - torej v začasni ureditvi pravnega razmerja do izdaje pravnomočne odločbe (ureditvene ali regulacijske začasne odredbe). Ker pa te začasne odredbe niso namenjene omogočanju izvršbe, se uporabljajo tudi v primerih, ko izvršba sploh ne pride v poštev (o tem izčrpno Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. Up-275/97).

Prav tako sodišče prve stopnje nima prav, ko smiselno navaja, da pritožnica za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa, ker ji je pravno varstvo zagotovljeno s pravico do pritožbe zoper sklep o pridržanju. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v 22. točki odločbe št. U-I-60/03 zapisalo, da je ukrep prisilnega pridržanja bolnika v psihiatrični bolnišnici logično povezan z zdravljenjem. To zdravljenje je namenjeno odpravi vzrokov, ki so narekovali izrek tega ukrepa. Vendar to ne pomeni neomejenega pooblastila za izvajanje kakršnihkoli ukrepov zdravljenja brez ustreznega nadzora. Osebi z duševno motnjo se sme brez njene privolitve opraviti poseg z namenom zdravljenja te motnje le, kadar bi opustitev takšnega zdravljenja verjetno znatno škodovala njenemu zdravju. Sam prisilni sprejem v psihiatrično bolnišnico še ne pomeni samodejno, da bolnik ni razsoden in da s tem ni sposoben oblikovati pravno veljavne volje glede ukrepov zdravljenja. Tudi med sprejetimi duševnimi bolniki so takšni, ki lahko razumejo vzrok in pomen ukrepa zdravljenja in so na podlagi tega sposobni izraziti svojo voljo, zato zdravljenje proti njihovi volji ni dopustno. Zato je višje sodišče že prvič opozorilo, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe vsa navedena dejstva ugotoviti. Iz ustavne odločbe izhaja, da je mogoče, da so izpolnjeni pogoji za pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, pa niso izpoljnjeni pogoji za zdravljenje brez privoljenja prizadetega. Ker je pridržana glede zdravljenja proti svoji volji zahtevala pravno varstvo z začasno odredbo, bi moralo sodišče prve stopnje vsa zgoraj navedena pravno pomembna dejstva ugotoviti. Tega ponovno ni storilo, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretje točke 365. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 37. členom ZNP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, naj sodišče odredi, da predlagana začasna odredba velja do pravnomočno končanega nepravdnega postopka.

Nepravdni postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah se uporablja, kadar gre za pridržanje osebe v zdravstveni organizaciji v zaprtem oddelku. Iz podatkov v spisu je razvidno, da pooblaščenka pritožnice navaja, da je predlagateljica odpuščena na odprti oddelek, da pa ne dobi odpustnice. Zato se bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku najprej opredeliti do vprašanja, ali so še podani pogoji za odločanje po pravilih nepravdnega postopka oziroma ali so prenehali vzroki za pridržanje in je bila pridržana oseba že odpuščena. Če bo sodišče odločilo, da v tem primeru ni pogojev za nadaljevanje nepravdnega postopka, bo od tega odvisna tudi usoda predloga za izdajo začasne odredbe, ki je vezana izključno na ta nepravdni postopek, saj naj bi veljala le do pravnomočne odločitve v nepravdni zadevi. V primeru, ko namreč ne gre za pridržanje oseb na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, ampak oseba zatrjuje poseg v osebnostne pravice na drugačen način, ji je zagotovljeno pravno varstvo v okviru 134. člena Obligacijskega zakonika (zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic) in z možnostjo izdaje začasne odredbe v okviru tega pravdnega postopka ali pred pravdo (267. člen ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

25.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 420/2022
• VSL sklep I Cp 1769/2009
• VSM sklep I Cp 1188/2016