VSL sklep I Cp 967/05

Jedro

Vprašanje odgovornosti za izterljivost odstopljene terjatve pa ureja

443. člen ZOR, ki v 1. odst. pravi, da odstopnik odgovarja za

izterljivost odstopljene terjatve le, če je to med strankama posebej

dogovorjeno. Odgovornost za izterljivost se torej ne domneva in ne

velja na podlagi zakonske določbe, pač pa mora biti vedno med

strankama posebej dogovorjena.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek

2,825.146,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2002 dalje

do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka. Zaradi

zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da je

tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v

višini 163.729,00 SIT z obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Pritožnik v pritožbi pojasnjuje, da je dejansko stanje

o odločilnih dejstvih ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker

sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika kot stranke, kot tudi ne z

njegove strani predlagane priče, saj se tožnik naroka za glavno

obravnavo ni udeležil iz opravičljivega razloga. Razlogi sodbe in

dokazna ocena sodišča so po mnenju tožnika zaradi neizvedbe

predlaganih dokazov zmotni in v nasprotju z dejanskim dogovorom med

pravdnima strankama, prav tako pa je tudi zmotna ocena pogodbe med

strankama. Med strankama namreč nikoli ni bilo govora o tem, da

tožnik nosi riziko za terjatev dolžnika. Če bi bil tak dogovor,

tožnik predmetne pogodbe nikoli ne bi sklenil. V točki 4a pogodbe je

izrecno navedeno, da tožena stranka odgovarja za vzpostavitev

terjatve v višini odkupa terjatve. Kot je to določbo razumel tožnik,

je po navedeni pogodbi upravičen do plačila glavnice in dogovorjenih

obresti iz 3. člena pogodbe. Kaj drugega se pravdni stranki nista

nikoli dogovarjali. Pritožnik tudi zanika, da bi bil kdajkoli

obveščen o poteku izvršilnega postopka, kaj šele da bi ga tožena

stranka o postopku obvestila in mu dala možnost sodelovanja. Tožena

stranka je na podlagi pooblastila postopek vodila sama. Ves čas pa je

tožniku obljubljala, da bo svojo terjatev dobil izplačano v celoti in

mu nikoli ni omenjala kaj drugega, zlasti pa ne, da bo zaradi

nemožnosti izterjave v celoti, dobil izplačano manj kot mu po pogodbi

pripada. Nadalje pritožnik meni, da je napačno tudi ravnanje tožene

stranke, ko je izterjani znesek v višini cca. 14,000.000,00 tolarjev

razporedila na tri sorazmerne dele, čeprav se je s pogodbo med

pravdnima strankama izrecno zavezala, da terjatev odstopa edino

tožniku. Navedeno neskladje sodišče sploh ni ocenilo. Pritožnik

zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 444. člena ZPP vročena

toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo tožena

stranka predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov

pritožbenega postopka, saj meni, da pritožbeni razlogi niso podani,

zato je pritožba neutemeljena. V odgovoru na pritožbo tožena stranka

odgovarja na pritožbene navedbe in ponavlja svoja stališča, ki jih je

že posredovala v teku postopka na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da

uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožnik zatrjevanih

bistvenih kršitev določb postopka ni konkretiziral. Pritožbeno

sodišče pa ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti glede na določilo 2. odst. 350. člena ZPP. Sodišče prve

stopnje je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo kljub

temu, da ni zaslišalo tožnika kot stranke in z njegove strani

predlagane priče T. S.. Sodišče je sicer tožnika povabilo na

obravnavo in na zaslišanje, vendar se je ni udeležil, zato je ob

upoštevanju določbe 2. odst. 258. člena ZPP lahko zaslišalo le

zakonito zastopnico tožene stranke kot stranko. Ob upoštevanju

dejstva, da je tožnik trdil, da je njegov zahtevek utemeljen glede na

vsebino predložene pogodbe o odkupu terjatve, pri čemer ni zatrjeval,

da bi se pravdni stranki mimo pisne pogodbe dogovorili, da tožena

stranka odgovarja tudi za izterljivost terjatve, pa njegovo

zaslišanje ni bilo nujno za razjasnitev dejanskih okoliščin, saj je

za pravilno odločitev o zahtevku bistvena presoja pogodbenih določil.

Zaključek prvostopnega sodišča, da se pravdni stranki s pogodbo nista

dogovorili, da tožena stranka kot odstopnik terjatve odgovarja tudi

za izterljivost terjatve, je po presoji pritožbenega sodišča

pravilen. Sodišče prve stopnje je za takšno oceno navedlo jasne in

logične razloge, ki jih sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Če

je tožnik določbo točke a.) 4. člena pogodbe razumel tako, da tožena

stranka odgovarja tudi za izterljivost odstopljene terjatve, saj

sicer pogodbe ne bi podpisal, je bil očitno v zmoti glede vsebine

pogodbe, vendar pa ta okoliščina ne vpliva na odločitev v tem

postopku, pač pa bi moral tožnik izpodbijati veljavnost pogodbe, ki

jo je sklenil.

Pravdni stranki sta dne 18.6.1999 sklenili pogodbo o odstopu terjatve

v smislu 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju

ZOR), s katero je tožena stranka del svoje s hipoteko zavarovane

terjatve do gospodarske družbe M. T. d.o.o. prodala tožniku. Njena

skupna terjatev do dolžnika je znašala 12,000.000,00 SIT s

pogodbenimi obrestmi D + 14 %. Tožnik je odkupil del terjatve v

višini 80.000,00 DEM oziroma 8,012.000,00 SIT. Z odkupom terjatve so

na tožnika prešle tudi vse stranske pravice, kot to določa 437. člen

ZOR in je bilo med strankama dogovorjeno v 3. členu pogodbe.

Pogodbene obresti, dogovorjene med toženo stranko in njenim dolžnikom

so bile D + 14 %, v takšni višini pa so bile prenešene tudi na

tožnika kot cesionarja. Glede na to, da je bil med strankama

dogovorjen odplačen odstop terjatve, je tožena stranka tudi po zakonu

odgovorna za obstoj terjatve tedaj, ko jo je odstopila, kot to določa

442. člen ZOR. To obveznost sta pravdni stranki dogovorili v točki

a.) 4. člena pogodbe, kjer je zapisano, da HKS V... odgovarja za

vzpostavitev terjatve v višini odkupa terjatve. Izraz "vzpostavitev"

tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni obstoj in ne

izterljivost, saj je isti izraz uporabljen tudi v 2. členu pogodbe, v

katerem sta pogodbeni stranki ugotovili, da je HKS V... vzpostavila

terjatev do M. T. d.o.o. v višini 12,000.000,00 SIT s pripadki.

Navedena ugotovitev nedvomno pomeni, da obstoji terjatev tožene

stranke do njenega dolžnika. Obstoj te terjatve je tožnik tudi

preverjal, saj je zakonita zastopnica tožene stranke pojasnila, da je

tožnik prejel notarski zapis SV ... (priloga B3) in tudi cenitev

zastavljenih nepremičnin, kot je bilo to dogovorjeno v 2. členu

pogodbe. Svoje obveznosti iz 442. člena ZOR je tožena stranka glede

na navedeno izpolnila. Vprašanje odgovornosti za izterljivost

odstopljene terjatve pa ureja 443. člen ZOR, ki v 1. odst. pravi, da

odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je to

med strankama posebej dogovorjeno. Odgovornost za izterljivost se

torej ne domneva in ne velja na podlagi zakonske določbe, pač pa mora

biti vedno med strankama posebej dogovorjena. Takšna odgovornost

tožene stranke pa v konkretnem primeru ni bila dogovorjena, kot je

pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj iz zapisanega dogovora

pravdnih strank to ne izhaja. Če bi bila med pravdnima strankama

dogovorjena odgovornost za izterljivost, ne bi bilo nobenega razloga,

da bi tožnik preverjal pravni posel, sklenjen med toženo stranko in

njenim dolžnikom ter cenitev zastavljenih nepremičnin, saj bi svojo

terjatev po pogodbi v celoti v vsakem primeru dobil izpolnjeno. Če je

namreč ne bi izpolnil dolžnik, bi jo morala izplačati tožena stranka,

če bi odgovarjala tudi za izterljivost. Ker pa dolžnik svoje

obveznosti ni izpolnil v celoti, niti je tožena stranka po

pooblastilu tožnika, danem v točki d.) 4. člena pogodbe, ni uspela v

celoti izterjati, izterjani znesek v višini plačane glavnice in

obresti D+7 % pa je tožniku izplačala, tožena stranka ni dolžna

plačati tožniku še razlike v obrestih med D+7 % in D+14 %, kolikor bi

tožnik prejel, če bi dolžnik svojo obveznost, kot je po pogodbi

obstajala, v celoti poravnal.

Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da ga tožena stranka ni

obvestila o poteku izvršilnega postopka, ki ga je po pooblastilu

vodila proti dolžniku zaradi izterjave terjatev v imenu cesionarjev,

na odločitev v tem postopku nima vpliva, tudi če je resnična

tožnikova trditev, saj takšna obveznost iz pogodbe ne izhaja. Glede

na to, da je moral tožnik podpisati pisno pooblastilo za izterjavo,

kot izhaja iz pogodbe, pa je bil tožnik očitno s potrebo po izterjavi

seznanjen.

V nasprotju s pogodbo pa je trditev pritožnika, da se je tožena

stranka s pogodbo izrecno zavezala, da terjatev odstopa le tožniku,

saj iz 2. člena pogodbe izhaja sporazumna ugotovitev pogodbenih

strank, da obstoji terjatev tožene stranke do M. T. d.o.o. v višini

12,000.000,00 SIT s pripadki, iz 3. člena pa, da tožnik plača za

delni odkup te terjatve 80.000,00 DEM ali 8,012.000,00 SIT, kar

pomeni, da je tožnik odkupil le del terjatve, zato je logično, da je

tožena stranka izterjani znesek v višini 14,000.000,00 SIT sorazmerno

razporedila na vse tri cesionarje, ki so odkupili njeno terjatev.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče

prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.

odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na

podlagi določbe 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške

pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedbe tožene

stranke v odgovoru na pritožbo niso takšne narave, da bi kakorkoli

pripomogle k odločitvi o pritožbi, zato je ob upoštevanju določbe

155. člena ZPP ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni za

pritožbeni postopek. Glede na navedeno pa jih tožena stranka trpi

sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep Cp 1312/99
• VSK sodba I Cpg 181/2000
• VSL sodba II Cp 1590/99