VDS sodba Pdp 1071/2004

Jedro

Če delavec 4 mesece zapored brez objektivnega razloga ne dosega

norme, je podan resen razlog za odpoved PZ iz razloga

nesposobnosti.

Tožena stranka ni bila dolžna tožnice prekvalificirati ali

dokvalificirati, da je bila po mnenju invalidske komisije (zoper

katerega se tožnica ni pritožila) za svoje delo sposobna, tožena

stranka pa tudi ni imala potrebe po delu na drugih delovnih

mestih.

Načelo kontradiktornosti pomeni pravico strank, da v postopku

navajata dejstva in predlagata dokaze, se izjavita o navedbah in

dokazih nasprotne stranke in sodelujeta pri izvajanju dokazov.

Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, odloči sodišče po

lastni presoji, pri čemer sledi načelu materialne resnice (2.

odstavek 213. člena ZPP). Zato ni kršena kontradiktornost v

postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, če

pravilno oceni, da izvedba tega dokaza ni potrebna.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

razloga nesposobnosti z dne 10.10.2003, ugotovitev, da tožnici

delovno ramerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja,

za vrnitev nazaj na delo in vpis delovne dobe v delovno knjižico

in na plačilo plač, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, z

odvodom davkov in prispevkov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila. Toženi

stranki je naložilo, da tožnici izplača razliko v regresu za

letni dopust za leto 2003 v znesku 48.073,00 SIT bruto, od tega

zneska obračuna davek in tožnici izplača neto znesek z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 do plačila. Odločilo je, da vsaka

stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je

15.12.2002 pričela z delom po vrnitvi z bolniškega in

porodniškega dopusta in sicer prvič po poškodbi kazalca leve

roke, ki jo je utrpela 7.2.2001. Pričela je z opravljanjem

drugega dela, kot pa ga je opravljala pred nastopom bolniškega

staleža. Pred poškodbo ni bila podpovprečna. Sodišče prve stopnje

je napačno povzelo njeno izpoved, da jo je tožena stranka že leta

2002 uvrstila na seznam delavk, ki jim bo odpovedala pogodbo o

zaposlitvi zaradi nedoseganja norme. Tega tožnica nikoli ni

izpovedala. Po poškodbi norme res ni dosegala, vendar pa je bila

kasneje vse boljša, razen v obdobjih, ko je norma padla vsem.

Poškodba kazalca leve roke ji je povzročala težave, zato bi ji

tožena stranka lahko dodelila lažje delo ali pa jo

dokvalificirala ali prekvalificirala. Če bi to storila, ji ne bi

bilo treba odpovedati pogodbe o zaposlitvi in je torej razlog za

odpoved neutemeljen. Poleg tega je odpoved dobila komaj po štirih

mesecih dela po vrnitvi s porodniškega dopusta. Sodišče prve

stopnje ni obrazložilo, od kod zaključek, da je poškodba pri delu

ne ovira. Postaviti bi moralo izvedenca medicinske stroke, ki bi

lahko povedal, kako je moteč krn, zlasti pri vstavljanju niti v

stroj (z levo roko, ne z desno, kot je trdila zdravnica v

postopku pred komisijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje). Ta predlog je zavrnilo, ne da bi obrazložilo,

zakaj. S tem je zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo

izpovedi direktorja in mu verjelo absolutno vse, čeprav se

njegova izpoved ni ujemala z listinskimi dokazi (npr. podatki o

številu delovnih mest in zasedenosti le teh v krojilnici).

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

pred spremenjenim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v

mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350.

člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih

kršitev določb postopka. Pritožbena trditev, da je sodišče prve

stopnje napačno povzelo vsebino zapisnika o zaslišanju tožnice,

ki naj bi izpovedala, da jo je tožena stranka že leta 2002

uvrstila na seznam delavk, ki jim bo odpovedala pogodbo o

zaposlitvi, ni točna. Sodišče prve stopnje tega v izpodbijani

sodbi ni navedlo kot izpoved tožnice, ampak je povzelo izpoved

direktorja, da bi glede na nedoseganje norme tožnico že v letu

2002 odpustili, če ne bi bila na porodniškem dopustu. Direktor je

to res izpovedal, zato je očitek bistvene kršitve določb postopka

neutemeljen.

Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita tudi to, da je

bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, ker ni bilo

ugodeno dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske

stroke. Pritožba napačno pojmuje načelo kontradiktornosti kot

obvezo sodišča, da ugodi dokaznim predlogom strank. Načelo

kontradiktornosti v prvi vrsti izvira iz načela obojestranskega

zaslišanja (v tem postopku sta bili obe stranki zaslišani), sicer

pa pomeni pravico strank, da ju sodišče posluša in da njuni

nasprotujoči si trditvi posreduje nasprotni stranki ter zahteva

pojasnila. Postopek postane kontradiktoren, kakor hitro se druga

stranka spusti v spor. Načelo kontradiktornosti pomeni tudi, da

da sodišče vsaki od strank enako možnost, da navaja dejstva, da

predlaga dokaze in da se izjasni o navedbah in dokaznih predlogih

druge stranke, ter da je udeležena pri izvajanju dokazov. Vse to

je bilo v spornem primeru tožnici zagotovljeno. Katere od

predlaganih dokazov bo izvedlo, katerih ne, odloči sodišče po

lastni presoji (2. odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje

ni štelo za potrebno, da izvede dokaz z izvedencem medicinske

stroke in pritožbeno sodišče se strinja, da izvedba tega dokaza

ni bila potrebna.

Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno. Iz

izvedenih dokazov izhaja, da tožnica ni dosegla norme v aprilu,

maju, juniju in juliju 2003. Sodišče prve stopnje je ugotovilo,

da razlog za nedoseganje norme ni bilo težje delo in tudi ne

poškodba kazalca leve roke. Pritožbeno sodišče se s tem

zaključkom strinja. Nedoseganje norme štiri mesece zapored, ne da

bi za to obstajali objektivni razlogi, je resen razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kot je obrazložilo

že sodišče prve stopnje, izhaja ta zaključek iz izpovedi prič in

iz medicinske dokumentacije. Priča I.L. je izpovedala, da tožnice

ni razporejala na težja dela v primerjavi z ostalimi delavkami.

Do razporejanja je prišlo večkrat, saj se to zgodi vsakič, ko se

menja model, ki ga šivajo. Tožnica je bila tako kot druge delavke

razporejena na različna dela, tudi taka, ki jih morda ni bila

vajena. Priča je še izpovedala, da je upoštevala tožničine

pripombe, da jo poškodba prsta moti in ji je odrejela lažja dela,

če se je le dalo. Skratka, tožnica je v spornem času opravljala

dela, za katera je bila usposobljena in ki se opravljajo na

delovnem mestu, na katerem je razporejena. Nadalje iz medicinske

dokumentacije izhaja, da je tožnica sposobna za svoje delo in da

ni nevarnosti za poslabšanje zdravja. Ta ocena je bila narejena v

maju 2003, torej v času, ko se je od tožnice pričakovalo, da

normo doseže oz. po zaključenem zdravljenju. Zoper odločitev

invalidske komisije tožnica ni uveljavljala varstva pravic, iz

nje pa izhaja, da je poškodba pri delu ne ovira. Invalidska

komisija je to odločitev sprejela kljub tožničini pripombi, da

delo šivilje težko opravlja. Sodišče prve stopnje je torej imelo

na razpolago izvedensko mnenje, podano s strani treh

strokovnjakov, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za

postavitev izvedenca.

Tožena stranka tožnice ni bila dolžna prekvalificirati ali

dokvalificirati. Za to ni bilo podlage v mnenju invalidske

komisije, saj je bila za svoje delo sposobna. Tudi na podlagi 3.

odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS

42/2002) tega ni bila dolžna storiti, saj ni izkazano, da bi

imela potrebe na drugih delovnih mestih (za katera dela naj bi se

tožnica dokvalificirala ali prekvalificirala, pritožba ne pove).

Neutemeljeno pritožba tudi navaja, da je štirimesečno spremljanje

dela prekratko obdobje za ugotovitev, da je tožnica nesposobna.

Pri tem graja sodišče prve stopnje, da je absolutno vse verjelo

direktorju tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da

sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v resničnost

direktorjeve izpovedi. Povedal je, da tožnica tudi pred

porodniškim dopustom ni dosegala norme, pa tudi, da za delo, ki

ga opravlja tožnica, po daljši odsotnosti ni potrebno večmesečno

privajanje. Pritožba njegovo izpoved o zasedenosti na delovnem

mestu v krojilnici napačno interpretira. Direktor je izpovedal,

da je delovno mesto v krojilnici zasedeno in so tudi druga

sistemizirana delovna mesta zasedena. Iz te izpovedi izhaja, da

potreb po večih delavkah na delovnem mestu v krojilnici ni.

Tožnica ni izkazala, da to ni res. Ravno nasprotno: da tožena

stranka nima potrebe po več kot enem delavcu na tem delovnem

mestu izhaja iz dejstva, ki ga tožnica navaja v pritožbi, namreč

da ostali dve delavki, ki sta tudi razporejeni v krojilnici,

opravljata drugo delo. Zato ji tožena stranka, tudi če je imela

nezasedeno delovno mesto v krojilnici, tega dela ni bila dolžna

ponuditi, če ni imela potrebe po dodatnem delavcu.

Ker tožnica ni dosegala pričakovanih rezultatov, je podan resen

razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, zato je pritožbeni očitek o napačni

uporabi materialnega prava neutemeljen.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razlogov,

ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogov, na katere je

potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353.

člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške

pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1748/98
• VDS sodba Pdp 909/2004
• VDS sklep Pdp 925/2004