VDS sodba Pdp 1071/2004
Sodišče: | Višje delovno in socialno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore |
ECLI: | ECLI:SI:VDSS:2005:VDS.PDP.1071.2004 |
Evidenčna številka: | VDS03310 |
Datum odločbe: | 27.10.2005 |
Področje: | DELOVNO PRAVO |
Institut: | odpoved delovnega razmerja - nedoseganje delovnih rezultatov |
Jedro
Če delavec 4 mesece zapored brez objektivnega razloga ne dosega
norme, je podan resen razlog za odpoved PZ iz razloga
nesposobnosti.
Tožena stranka ni bila dolžna tožnice prekvalificirati ali
dokvalificirati, da je bila po mnenju invalidske komisije (zoper
katerega se tožnica ni pritožila) za svoje delo sposobna, tožena
stranka pa tudi ni imala potrebe po delu na drugih delovnih
mestih.
Načelo kontradiktornosti pomeni pravico strank, da v postopku
navajata dejstva in predlagata dokaze, se izjavita o navedbah in
dokazih nasprotne stranke in sodelujeta pri izvajanju dokazov.
Katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, odloči sodišče po
lastni presoji, pri čemer sledi načelu materialne resnice (2.
odstavek 213. člena ZPP). Zato ni kršena kontradiktornost v
postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, če
pravilno oceni, da izvedba tega dokaza ni potrebna.
Izrek
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča
prve stopnje.
Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za
ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz
razloga nesposobnosti z dne 10.10.2003, ugotovitev, da tožnici
delovno ramerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja,
za vrnitev nazaj na delo in vpis delovne dobe v delovno knjižico
in na plačilo plač, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, z
odvodom davkov in prispevkov in z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od dneva zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila. Toženi
stranki je naložilo, da tožnici izplača razliko v regresu za
letni dopust za leto 2003 v znesku 48.073,00 SIT bruto, od tega
zneska obračuna davek in tožnici izplača neto znesek z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 do plačila. Odločilo je, da vsaka
stranka krije svoje stroške postopka.
Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse
pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem
postopku (ZPP, Ur. l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je
15.12.2002 pričela z delom po vrnitvi z bolniškega in
porodniškega dopusta in sicer prvič po poškodbi kazalca leve
roke, ki jo je utrpela 7.2.2001. Pričela je z opravljanjem
drugega dela, kot pa ga je opravljala pred nastopom bolniškega
staleža. Pred poškodbo ni bila podpovprečna. Sodišče prve stopnje
je napačno povzelo njeno izpoved, da jo je tožena stranka že leta
2002 uvrstila na seznam delavk, ki jim bo odpovedala pogodbo o
zaposlitvi zaradi nedoseganja norme. Tega tožnica nikoli ni
izpovedala. Po poškodbi norme res ni dosegala, vendar pa je bila
kasneje vse boljša, razen v obdobjih, ko je norma padla vsem.
Poškodba kazalca leve roke ji je povzročala težave, zato bi ji
tožena stranka lahko dodelila lažje delo ali pa jo
dokvalificirala ali prekvalificirala. Če bi to storila, ji ne bi
bilo treba odpovedati pogodbe o zaposlitvi in je torej razlog za
odpoved neutemeljen. Poleg tega je odpoved dobila komaj po štirih
mesecih dela po vrnitvi s porodniškega dopusta. Sodišče prve
stopnje ni obrazložilo, od kod zaključek, da je poškodba pri delu
ne ovira. Postaviti bi moralo izvedenca medicinske stroke, ki bi
lahko povedal, kako je moteč krn, zlasti pri vstavljanju niti v
stroj (z levo roko, ne z desno, kot je trdila zdravnica v
postopku pred komisijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko
zavarovanje). Ta predlog je zavrnilo, ne da bi obrazložilo,
zakaj. S tem je zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti.
Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo
izpovedi direktorja in mu verjelo absolutno vse, čeprav se
njegova izpoved ni ujemala z listinskimi dokazi (npr. podatki o
številu delovnih mest in zasedenosti le teh v krojilnici).
Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu
razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje
pred spremenjenim senatom. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v
mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti
pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350.
člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih
kršitev določb postopka. Pritožbena trditev, da je sodišče prve
stopnje napačno povzelo vsebino zapisnika o zaslišanju tožnice,
ki naj bi izpovedala, da jo je tožena stranka že leta 2002
uvrstila na seznam delavk, ki jim bo odpovedala pogodbo o
zaposlitvi, ni točna. Sodišče prve stopnje tega v izpodbijani
sodbi ni navedlo kot izpoved tožnice, ampak je povzelo izpoved
direktorja, da bi glede na nedoseganje norme tožnico že v letu
2002 odpustili, če ne bi bila na porodniškem dopustu. Direktor je
to res izpovedal, zato je očitek bistvene kršitve določb postopka
neutemeljen.
Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita tudi to, da je
bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, ker ni bilo
ugodeno dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske
stroke. Pritožba napačno pojmuje načelo kontradiktornosti kot
obvezo sodišča, da ugodi dokaznim predlogom strank. Načelo
kontradiktornosti v prvi vrsti izvira iz načela obojestranskega
zaslišanja (v tem postopku sta bili obe stranki zaslišani), sicer
pa pomeni pravico strank, da ju sodišče posluša in da njuni
nasprotujoči si trditvi posreduje nasprotni stranki ter zahteva
pojasnila. Postopek postane kontradiktoren, kakor hitro se druga
stranka spusti v spor. Načelo kontradiktornosti pomeni tudi, da
da sodišče vsaki od strank enako možnost, da navaja dejstva, da
predlaga dokaze in da se izjasni o navedbah in dokaznih predlogih
druge stranke, ter da je udeležena pri izvajanju dokazov. Vse to
je bilo v spornem primeru tožnici zagotovljeno. Katere od
predlaganih dokazov bo izvedlo, katerih ne, odloči sodišče po
lastni presoji (2. odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje
ni štelo za potrebno, da izvede dokaz z izvedencem medicinske
stroke in pritožbeno sodišče se strinja, da izvedba tega dokaza
ni bila potrebna.
Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno. Iz
izvedenih dokazov izhaja, da tožnica ni dosegla norme v aprilu,
maju, juniju in juliju 2003. Sodišče prve stopnje je ugotovilo,
da razlog za nedoseganje norme ni bilo težje delo in tudi ne
poškodba kazalca leve roke. Pritožbeno sodišče se s tem
zaključkom strinja. Nedoseganje norme štiri mesece zapored, ne da
bi za to obstajali objektivni razlogi, je resen razlog za odpoved
pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kot je obrazložilo
že sodišče prve stopnje, izhaja ta zaključek iz izpovedi prič in
iz medicinske dokumentacije. Priča I.L. je izpovedala, da tožnice
ni razporejala na težja dela v primerjavi z ostalimi delavkami.
Do razporejanja je prišlo večkrat, saj se to zgodi vsakič, ko se
menja model, ki ga šivajo. Tožnica je bila tako kot druge delavke
razporejena na različna dela, tudi taka, ki jih morda ni bila
vajena. Priča je še izpovedala, da je upoštevala tožničine
pripombe, da jo poškodba prsta moti in ji je odrejela lažja dela,
če se je le dalo. Skratka, tožnica je v spornem času opravljala
dela, za katera je bila usposobljena in ki se opravljajo na
delovnem mestu, na katerem je razporejena. Nadalje iz medicinske
dokumentacije izhaja, da je tožnica sposobna za svoje delo in da
ni nevarnosti za poslabšanje zdravja. Ta ocena je bila narejena v
maju 2003, torej v času, ko se je od tožnice pričakovalo, da
normo doseže oz. po zaključenem zdravljenju. Zoper odločitev
invalidske komisije tožnica ni uveljavljala varstva pravic, iz
nje pa izhaja, da je poškodba pri delu ne ovira. Invalidska
komisija je to odločitev sprejela kljub tožničini pripombi, da
delo šivilje težko opravlja. Sodišče prve stopnje je torej imelo
na razpolago izvedensko mnenje, podano s strani treh
strokovnjakov, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za
postavitev izvedenca.
Tožena stranka tožnice ni bila dolžna prekvalificirati ali
dokvalificirati. Za to ni bilo podlage v mnenju invalidske
komisije, saj je bila za svoje delo sposobna. Tudi na podlagi 3.
odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS
42/2002) tega ni bila dolžna storiti, saj ni izkazano, da bi
imela potrebe na drugih delovnih mestih (za katera dela naj bi se
tožnica dokvalificirala ali prekvalificirala, pritožba ne pove).
Neutemeljeno pritožba tudi navaja, da je štirimesečno spremljanje
dela prekratko obdobje za ugotovitev, da je tožnica nesposobna.
Pri tem graja sodišče prve stopnje, da je absolutno vse verjelo
direktorju tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da
sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v resničnost
direktorjeve izpovedi. Povedal je, da tožnica tudi pred
porodniškim dopustom ni dosegala norme, pa tudi, da za delo, ki
ga opravlja tožnica, po daljši odsotnosti ni potrebno večmesečno
privajanje. Pritožba njegovo izpoved o zasedenosti na delovnem
mestu v krojilnici napačno interpretira. Direktor je izpovedal,
da je delovno mesto v krojilnici zasedeno in so tudi druga
sistemizirana delovna mesta zasedena. Iz te izpovedi izhaja, da
potreb po večih delavkah na delovnem mestu v krojilnici ni.
Tožnica ni izkazala, da to ni res. Ravno nasprotno: da tožena
stranka nima potrebe po več kot enem delavcu na tem delovnem
mestu izhaja iz dejstva, ki ga tožnica navaja v pritožbi, namreč
da ostali dve delavki, ki sta tudi razporejeni v krojilnici,
opravljata drugo delo. Zato ji tožena stranka, tudi če je imela
nezasedeno delovno mesto v krojilnici, tega dela ni bila dolžna
ponuditi, če ni imela potrebe po dodatnem delavcu.
Ker tožnica ni dosegala pričakovanih rezultatov, je podan resen
razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je sodišče prve
stopnje pravilno ugotovilo, zato je pritožbeni očitek o napačni
uporabi materialnega prava neutemeljen.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razlogov,
ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogov, na katere je
potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353.
člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje.
Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške
pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009