VSL sklep I Cp 914/2005

Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje so ostale dokazno neocenjene

izpovedbe tožencev in listina. Sodišče prve stopnje tudi ni

upoštevalo pri izračunu dolga posameznih zneskov, plačanih na račun

zamudnih obresti.

Čeprav toženca nista podala pripomb na izvedensko mnenje, to sodišče

prve stopnje ni razbremenilo dolžnosti, da oceni vse predlagane

pravnorelevantne dokaze o tem, v kakšnem delu je bila poplačana

terjatev tožnikov.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu

(1. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca

dolžna nerazdelno plačati tožnikoma tolarsko protivrednost 39.306,00

DEM, po uradnem menjalniškem tečaju DEM:EUR na dan 1.1.2002 z 10%

letnimi zamudnimi obrestmi od 3.11.1998 do 1.1.2002 in od 1.1.2002

dalje do plačila pa od preračunanega zneska v EUR z 10 % letnimi

zamudnimi obrestmi, vse pa v tolarski protivrednosti po prodajnem

tečaju GB d.d. PE Radovljica na dan plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Toženi stranki je tudi naložilo, da plača tožeči stranki 1.015.295,00

SIT pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe dalje do plačila,v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi vlagata pravočasno pritožbo toženca.

Uveljavljata vse pritožbene razloge. Poudarjata, da izvedensko mnenje

ni bilo vročeno odvetniku M.Č., temveč mu je bil vročen le sklep o

odmeri izvedenine. Ugotavljata, da izvedenčev izračun temelji na

predpostavkah, koliko je bilo prejetega in koliko in kdaj vrnjenega,

ne upošteva pa, da je B. sproti obračunaval zamudne obresti in zanje

pisal potrdila - 26.12.1996 - 100 DEM, 2.9.1997 100 DEM, 3.11.1997

190 DEM, 30.3.1998 110 DEM. Prvotožeča stranka je prejemala kot

vračilo tiste zneske, ki so v razpredelnici, ki sta jo predložili

toženi stranki, predvideni za določen datum in ne tiste, katere je

podpisoval. To dokazuje pogodba številka 2, zaporedna številka 5 in

sicer za junij 1994 je znesek vračila 1.295 DEM, tedaj se je

edinokrat zmotil in vpisal znesek, ki ga je dejansko prejel- 1465

DEM. Ta znesek je vpisan pod zaporedno številko 15 - za april 1995.

Tako je pri vseh zneskih, ki so vrnjeni kasneje, kot je predvideno. V

predvideno okence je vpisoval kasnejše zneske in sicer je bil zgornji

obrok za april 1995 v znesku 1.465 vrnjen marca 1996, v razpredelnici

pa je vpisan znesek 1.652 DEM, katerega je prvotožena stranka tudi

prejela. Prvotožeča stranka je vselej tako ravnala in je razlika v

denarju kar ogromna. Navedeno dokazuje tudi podpisano potrdilo z dne

5.5.1996. Tega izvedenec ni upošteval in je ekspertiza zmotna.

Drugotožena stranka je vse to razložila tudi med zaslišanjem na list.

štev. 6 razpravnega zapisnika z dne 13.11.2003 in bi to bilo dolžno

upoštevati tudi sodišče. Prvostopno sodišče se tudi ni opredelilo do

zatrjevanega dejstva obeh toženih strank, da je prvotožena stranka

vrnila najmanj 10.000 DEM prvotožeči stranki, ne da bi za to prejela

pobotnico, kar je potrdila tudii drugotožena stranka. V zvezi s

stroškovnim sklepom pritožnika navajata, da ni korekten izračun

prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka uspela v višini 78 %.

Vtoževano je bilo 83.000 DEM, v izreku pa je priznanih 39.000 DEM,

kar predstavlja 40 % in bi moralo prvostopno sodišče to upoštevati

pri odmeri pravdnih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer uvodoma zavrača pritožbeni očitek, da

prejšnji pooblaščenec toženih strank ni prejel izvedenskega mnenja.

Nasprotni zaključek izhaja iz listovni številki 154 v spisu pripeti

povratnici, iz katere je jasno razvidna vročitev izvedenskega mnenja

odvetniku M.Č.. Nenazadnje pa pritožnika tudi polemizirata z

izvedenskim mnenjem, kar kaže na neutemeljenost njunih trditev o

nevročitvi izvedenskega mnenja. Vsebinsko uveljavljani očitek o

zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP je tako neutemeljen (načelo

kontradiktornosti).

Pritožbeno sodišče nadalje tudi soglaša z dosedaj zavzetim pravilnim

dokaznim stališčem prvostopnega sodišča, da je v spornem primeru

mogoče upoštevati pri izračunu plačila višine neplačenih obveznosti

le tiste zneske, ki so izkazani z ustreznimi pisnimi potrdili

podpisani s strani tožnikov, ki so torej ustrezno dokazani z

objektivnimi - listinskimi dokazi. Med takšne zneske ne spada tudi v

pritožbi prvič posebej zatrjevani zensek 10.000 DEM, ki naj bi ga po

trditvah pritožnikov tožnika tudi prejela.

Pritožnika pa utemeljeno opozarjata na izpovedbe drugotožene stranke,

iz katerih izhajajo njene trditve, da naj bi tožnik ne vpisoval

vrnitev zneskov, kot jih je dejansko prejel, pri čemer se sklicujeta

na potrdilo z dne 5.5.1996. Te izpovedbe in navedena listina pa so

ostale v izpodbijani sodbi dokazno neocenjene in je zato v tem delu

zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje

nadalje tudi ne upošteva vračila posameznih zneskov plačanih na račun

zamudnih obresti. Te zneske pritožnika utemeljeno izpostavljata v

pritožbi (predvsem zneski dvakrat po 100 DEM, 190 DEM in 110 DEM).

Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja plačilo teh zneskov, vendar pa

kljub temu teh zneskov ne upošteva pri izračunu obsega plačanega

dolga, pri čemer kot razlog navaja dejstvo, da toženca teh plačil

nista izrecno oziroma posebej navedla in nadalje še zaključi, da so

potrdila o teh plačilih stornirana in zajeta v pogodbi, posebej v

specifikaciji vračanja kredita, ki je sestavni del pogodbe, pri čemer

naj bi te okoliščine sodišče prve stopnje upoštevalo celo že v prvi

sodbi, v ponovljenem postopku pa tudi izvedenec. Iz razlogov

izpodbijane sodbe torej celo izhaja, da so navedena plačila bila

ugotovljena v dokaznem postopku, vendar jih sodišče prve stopnje ni

upoštevalo, ker so izostala natančnejša pojasnila oziroma natančnejše

navedbe tožencev, na katerih je dokazno breme o teh okoliščinah.

Takšna dokazna presoja prvostopnega sodišča, ki kljub - na podlagi

trditev tožencev o poravnavi sporne obveznosti - zbranega in

ocenjenega listinskega dokaznega gradiva, zavrača upoštevanje teh

celo že izvedenih in ocenjenih dokazov pri izračunu stanja dolga

tožencev, pa je dejansko zmotna in nepopolna. Glede na razloge

izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da

okoliščina, da toženca res nista podala pripomb na izvedensko mnenje,

sodišča prve stopnje ni razbremenilo dolžnosti, da oceni prav vse

predlagane dokaze, ki se nanašajo na pravno relavantna dejstva, torej

tudi v pritožbi izpostavljene listinske dokaze in izpovedbe

zaslišanih tožencev o tem, v kakšnem obsegu sta poplačala terjatev

tožnikov, torej o spornem vprašanju, ki je tudi podvržena samostojni

dokazni presoji sodišča in v navedenih delih tudi ni takšna, da bi

terjala posebna strokovna pojasnila izvedenca (primerjaj določbo 8.

člena ZPP, po kateri odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi

vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov

skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi zaradi

obstoja uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, razveljaviti izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje in zadevo vrniti v nadaljnji postopek (člen 355 ZPP).

Posledično je sodišče druge stopnje skupaj z razveljavitvijo

odločitve o glavni stvari, razveljavilo tudi stroškovno odločitev

sodišča prve stopnje.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob povedanem

ustrezno dokazno oceniti še zgoraj navedene dokaze in presoditi

njihovo dokazno vrednost pri izračunu neplačanega dela obveznosti

tožencev. Pri tem bo po potrebi zahtevalo tudi dopolnilno mnenje in

cenitev postavljenega izvedenca. O stroških postopka pa bo moralo

odločiti upoštevaje odstotek doseženega uspeha ene in druge pravdne

stranke, upoštevati pa bo moralo kot vtoževani znesek do delnega

umika tožbe prvotno terjani znesek, po delnem umiku pa znesek, glede

katerega sta tožnika vztrajala pri tožbi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3

ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 929/2006
• VSM sodba I Cp 343/2003
• VSM sklep Kp 499/99