VSL sklep I Cp 908/2005

Jedro

Materialnopravni ugovor iz 2. odstavka 122. člena ZOR v zvezi s 3.

odstavkom 132. člena ZOR vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka

tako, da sodišče z ugoditvijo takšnemu ugovoru le deloma zavrne

tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko ji naloži vrnitev plačanih

zneskov kupnine.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se

razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek

na ugotovitev, da je tožeča stranka z dnem 1.7.2003 iz razlogov na

strani tožene stranke utemeljeno razdrla pogodbo o prodaji stanovanja

štev. B1/19, ki je bila med strankama I.K. p.o., v likvidaciji in

toženo stranko sklenjena dne 25.1.1993 in h kateri je dala soglasje

tožeča stranka dne 2.2.1993. Zavrnilo je nadalje tožbeni zahtevek, po

katerem je tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki v last in

posest prosto vseh oseb in stvari v izreku zahtevka opisano

stanovanje ali pa namesto izpolnitve te obveznosti plačati tožeči

stranki znesek 13.300.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za

čas od 31.8.2000. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče

stranke.

Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in

spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se ugodi v celoti

tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se sodbo sodišča prve stopnje

razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje sodišču prve stopnje,

tožeči stranki pa se povrnejo njeni pritožbeni stroški z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je sodišče v delu, ko je zavrglo

ugotovitveni tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni

postavila kondikcijskega oziroma restitucijskega zahtevka, napačno

uporabilo določila 132. in 122. člena ZOR. Pripravljenost tožeče

stranke, da vrne prejete zneske kupnine namreč ni bila sporna oziroma

vprašljiva. Tožeča stranka je že vrnila vse zneske, ki jih je prejela

po razdrtju pogodbe. Na glavni obravanavi dne 8.10.2004 je njen

pooblaščenec navedel oziroma zagotovil, da je tožeča stranka

pripravljena vrniti tožencu plačane obroke kupnine. Tožeča stranka bi

tožencu vrnila plačane obroke kupnine hkrati oz. takoj zatem, ko bi

ta izpolnil svoj del obveznosti na podlagi razdrte pogodbe. Tožena

stranka tudi ni podala ugovora po 2. odstavku 122. člena ZOR, grajala

je le način vtoževanja terjatve. Navajala je, da je tožbeni zahtevek

nesklepčen, neizvršljiv in nezakonit ter v nasprotju z določbami

pogodbe o prodaji stanovanja. Po nadaljnjih navedbah bi bila tožeča

stranka neupravičeno obogatena, vendar pa je takšen ugovor v celoti

neutemeljen tudi zato, ker v primeru učinkov razdrte pogodbe ni

mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi ene stranke na račun druge,

če zahteva le vrnitev tistega kar je dala. Tudi sicer, če bi dala

tožena stranka takšen ugovor, sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. V

tem primeru bi moralo takšnemu ugovoru ugoditi, pri določanju

paricijskega roka pa bi moralo tožeči stranki naložiti, da mora

izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi tožeča stranka.

Razlogi za zavrženje so tudi v procesnem smislu nerazumljivi in brez

podlage. Ugotovitev o razdrtju pogodbe namreč predstavlja predhodno

vprašanje. Tožeča stranka je ugotovitveni zahtevek postavila na

podlagi zahteve sodišča. Tožeča stranka zahtevi sodišča ni mogla

slediti, ker bi zahtevala izpolnitev lastne obveznosti. Zahtevek bi

bil v nasprotju z določili ZPP in za takšen zahtevek tožeča stranka

ne bi imela potrebnega pravovarstvenega interesa. Kot razlog za

zavrženje je sodišče navedlo tudi nesklepčnost, čeprav je samo

predhodno ugotovilo, da je bila sporna pogodba dejansko med pravdnima

strankama razdrta z dnem 1.7.2003 iz razlogov na strani tožene

stranke. Brez podlage ter povsem neobrazložene in nerazumljive so

ugotovitve, da prejšnjega lastnika - prodajalca ni več in da za

zahtevek brez te ugotovitve tožeča stranka nima ekonomskega interesa.

V tem delu je obrazložitev tudi protislovna. Sodišče je namreč že

ugotovilo, da je tožeča stranka pravni naslednik prodajalca

stanovanja podjetja I.K. v likvidaciji in da je upravičena zahtevati

razveljavitev pogodbe. V nasprotju s temi ugotovitvami pa nato

sodišče navaja, da bi morala tožeča stranka terjati, da kdo je po

razvezi pogodbe lastnik stanovanja. Če je sodišče že menilo, da je

tožbeni zahtevek v tem delu nepopolen v smislu 108. člena ZPP, bi

moralo tožeči stranki določiti ustrezen rok za popravo oziroma

dopolnitev. Sodišče tudi zmotno meni, da bi morala tožeča stranka

izkazati ekonomski interes za ugotovitveni del zahtevka. Zadostuje

pravovarstveni interes, ki je izkazan že v pozivu sodišča na

dopolnitev zahtevka, izkazan pa je tudi ekonomski interes. Popolnoma

protislovni in pravno zmotni so tudi razlogi, zaradi katerih je

sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je postavila

predhodni zahtevek na ugotovitev, da je bila pogodba razvezana, kar

je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Takšen zahtevek je sodišče

najprej zavrglo nato pa razloguje, kot da takšen zahtevek ni bil

postavljen. Brez podlage je zaključek sodišča, da naj bi bil zahtevek

preuranjen, ker se postavlja vprašanje stanovanjske pravice toženca.

Stanovanjska pravica pa je tožencu prenehala s sklenitvijo sporne

pogodbe in ne more ponovo oživeti. Imetnik stanovanjske pravice je

imel ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona izbiro ali pravico do

odkupa po 117. členu SZ ali pravico do sklenitve najemne pogodbe po

147. členu SZ. Zato ni mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja. Toženec

pa je tudi sicer sporno stanovanje že prodal dne 7.6.2000 in očitno

od tedaj dalje več ne uporablja spornega stanovanja. Sodišče tudi

ugotavlja, da kupoprodajna pogodba z dne 7.6.2000 ni bila

razveljavljena. Vendar pa bi tožena stranka kljub temu vrnila predmet

pogodbe s tem, da bi sporno stanovanje ponovno odkupila nazaj. Brez

dvoma pa je dolžna tožena stranka vrniti vrednost stanovanja v višini

prejete kupnine v znesku 13.300.000,00 SIT. Tožeča stranka opozarja

tudi, da je saldo neplačanih obveznosti toženca 106.167,00 SIT in so

v tem delu ugotovitve in sklepanja sodišča v nasprotju s predloženimi

listinskimi dokazi. Pritožnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega

sodišča RS, opr.štev. II Ips 55/96, z dne 11.12.1997 in na sodbo

Višjega sodišča v Ljubljani, opr.štev. II Cp 184/2004, z dne

19.11.2004, s katero je bilo pritrjeno stališčem, kakršne v tej

pravdi uveljavlja tožeča stranka. Z izpodbijano sodbo so bistveno

kršene določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP in 1. odstavka tega člena, nepravilosti pa so bile takšne, da so

vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba je utemeljena.

k odločitvi o zavrženju tožbe

S tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je tožeča stranka utemeljeno

razdrla pogodbo o prodaji spornega stanovanja, tožnik uveljavlja

ugotovitev predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna utemeljenost

nadalje uveljavljanega dajatvenega zahtevka tožeče stranke v tej

pravdi, to je zahtevka na izročitev spornega stanovanja v last in

posest ali namesto tega plačilo zneska 13.300.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Le če bo namreč tožeča stranka uspela dokazati,

da je utemeljeno razdrla sporno kupoprodajno pogodbo, bo lahko

uspešen tudi njen dajatveni zahtevek. Takšno vmesno ugotovitveno

tožbo (in ne tožbeni zahtevek!) pa bi sodišče prve stopnje lahko

zavrglo v primeru, če bi ugotovilo, da zanjo niso izkazane procesne

predpostavke iz 2. odstavka 181. člena ZPP (to je, da gre za

predhodno vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali

pravnega razmerja, da je izkazana stvarna pristojnost sodišča in

istovrstnost postopka za odločanje o ugotovitvenem zahtevku ter

tožbenem zahtevku glede katerega tudi teče spor). Takšnih procesnih

ovir pa sodišče prve stopnje ne ugotavlja, prav tako pa tudi ne

izhajajo iz podatkov spisa oziroma zbranega procesnega gradiva

pravdnih strank. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja, ko

utemeljuje zavrženje tega tožbenega zahtevka pa niso utemeljeni

oziroma so materialnopravno nepravilni in tudi ne morejo pripeljati

do zavrženja tega zahtevka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te

pritožbene odločbe. Izpodbijana odločitev, s katerim je sodišče prve

stopnje zavrglo tožbeni zahtevek, je torej prvenstveno procesno

nepravilna. Izkazana je tako predvsem v pritožbi vsebinsko

uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339.

člena ZPP v zvezi z navedeno določbo ZPP, saj je kršitev te določbe

vplivala na pravilnost in zakonitost te odločitve. Zato je moralo

sodišče druge stopnje že samo iz tega razloga ugoditi v tem delu

pritožbi ter razveljaviti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in

vrniti zadevo v novo odločanje (člen 354/1 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče s sodbo, torej meritorno odločiti

o tem delu tožbe oziroma v njej uveljavljanem vmesnem ugotovitvenem

tožbenem zahtevku. Razlogi, ki jih je navedlo dosedaj v zvezi s svojo

odločitvijo pa tudi ne bodo mogli predstavljati pravilne presoje o

dejanski in materialnopravni (ne)utemeljenosti tega tožbenega

zahtevka. Sodišče prve stopnje je razveljavljeno odločitev sicer v

prvi vrsti utemeljevalo na podlagi dejstva, da tožeča stranka ni

dopolnila tožbenega zahtevka z obveznostjo, da mora sama istočasno

vrniti tožeči stranki prejeti znesek kupnine in da ni navedla

sedanjega lastnika spornega stanovanja zaradi česar naj ne bi

izkazala ekonomskega interesa, čeprav jo je sodišče pozvalo k popravi

tožbe. Najprej je zato potrebno pojasniti, da ugotovitvenega zahtevka

niti ni mogoče dopolnjevati z dajatvenim delom. Takšna zahteva bi

upoštevaje načelo vzajemnosti dajatev tudi pri razdrtju pogodbe (člen

122 in 3. odstavek 132. člena ZOR) kvečjemu lahko zadevala dajatveni

tožbeni zahtevek, pa še tu pozivanje k popravi tožbe ne bi bilo

utemeljeno oziroma bi bilo nepotrebno. Materialnopravni ugovor iz 2.

odstavka 122. člena ZOR v zvezi s 3. odstavkom 132. člena ZOR (da je

torej prodajalec dolžan vrniti istočasno ob izročitvi stanovanja

oziroma plačilu njegove sedanje vrednosti tudi prejete zneske

kupnine), ki ga je sicer toženec v tem postopku uveljavljal s

trditvijo, da bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena, če bi

sodišče ugodilo njenemu dajatvenemu zahtevku, res vpliva na

utemeljenost tožbenega zahtevka, vendar tako, da sodišče z ugoditvijo

takšnemu ugovoru le deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ko

ji naloži vrnitev plačanih zneskov kupnine (pri čemer mora seveda

ugotoviti točen znesek takšne obveznosti, dokazno breme v zvezi s tem

pa je na strani tožene stranke). V zvezi z drugo navedenim argumentom

prvostopnega sodišča pa je potrebno poudariti, da je predmet vmesnega

zahtevka trditev o utemeljenosti razdrtja pogodbe, pravotvorni

dejanski stan takšnega zahtevka pa je v konkretnem primeru

predstavljalo vprašanje ali je tožeča stranka upravičena zahtevati

razdrtje sporne pogodbe. Okoliščina, kdo je sedaj lastnik spornega

stanovanja, že zato v konkretnem primeru ne spada v izrek

ugotovitvene tožbe, temveč v njeno naracijo oziroma procesno gradivo

tožeče stranke, ki je z ustreznimi listinskimi dokazi utemeljila

svojo aktivno legitimacijo za postavljena tožbena zahtevka. Takšnemu

trditvenemu in dokaznemu gradivu tožeče stranke je prvostopno sodišče

tudi pravilno sledilo oziroma ga upoštevalo z ugotovitvijo, da je na

tožečo stranko prešla pravica zahtevati razvezo sporne pogodbe, kar

je zadostovalo za presojo spornega vprašanja aktivne legitimacije v

konkretnem primeru. Zahteva za ugotovitev pravne posledice

nespoštovanja pogodbene obveznosti tožene stranke (razdrtje pogodbe),

ki tožečo stranko upravičuje do dajatvenega zahtevka, torej zadostuje

za opredelitev ugotovitvenega zahtevka. Vprašanje, kdo je sedanji

lastnik spornega stanovanja, pa bo lahko pomembno za presojo

vprašanja, kateri od obeh uveljavljanih dajatvenih tožbenih zahtevkov

je utemeljen (kar bo obrazloženo v nadaljevanju te pritožbene

odločbe). Zaključek prvostopnega sodišča o pomanjkanju ekonomskega

interesa (pravilno oziroma ustrezneje - pravnega interesa) zaradi

izostanka navedbe o tem, kdo je lastnik spornega stanovanja, v izreku

ugotovitvenega zahtevka, je torej prav tako nepravilen. Ker sodišče

prve stopnje omenja tudi nesklepčnost ugotovitvenega zahtevka, pa

pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pomeni nesklepčnost tožbenega

zahtevka procesno situacijo, ko pravna posledica, ki se zahteva v

tožbenem predlogu oziroma zahtevku, ne izhaja iz trditvene podlage

tožbe. Predmetni ugotovitveni zahtevek bi bil tako nesklepčen, če

trditve v tožbi ne bi omogočale zaključka, da je tožeča stranka

upravičeno z izjavo razdrla pogodbo. Celo prvostopno sodišče samo pa

med drugim ugotavlja, da je tožeča stranka utemeljeno izjavila, da

razdira pogodbo zaradi neplačanih obrokov kupnine (razlogi v drugem

odstavku na 4. strani sodbe). Že samo ta zaključek bi zadostoval za

ugoditev ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku in ne za njegovo

zavrženje.

k odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka

Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu prvenstveno utemeljilo z

dejstvom, da je zavrglo ugotovitveni tožbeni zahtevek. Že zgoraj je

bilo pojasnjeno, da takšna odločitev ni pravilna in da bo moralo v

novem postopku sodišče o zahtevku na razdrtje pogodbe odločiti

meritorno. Nepravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je

tožencu ostala pravica do sklenitve najemne pogodbe. Takšen zaključek

je materialnopravno neutemeljen. Toženec je stanovanje namreč že

odtujil in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki ni bila

razveljavljena oziroma ni bila ugotovljena njena neveljavnost

(primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Ker se je

lastninski pravici tako že odpovedal v korist tretjega, mu je tudi

pravica zahtevati od tožeče stranke sklenitev najemnega razmerja, kar

bi mu zagotavljalo tudi nadaljnjo uporabo stanovanja, ugasnila.

Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi zaradi v

pritožbi v tem delu utemeljeno uveljavljanega pritožbenega razloga

zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar niso bila

ugotovoljena pravno odločilna dejstva, in razveljaviti izpodbijano

sodbo ter vrniti zadevo v novo odločanje (člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o

utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka. Pri tem bo pomembno

ugotoviti ali je toženec na kupca tudi prenesel posest stanovanja

oziroma mu zagotovil tudi možnost ustrezne vknjižbe v zemljiški

knjigi, na podlagi katere bo lahko novi kupec postal pravno formalno

lastnik spornega stanovanja (člen 49 SPZ). V tem primeru bo utemeljen

le drugi alternativno postavljeni tožbeni zahtevek na plačilo

vrednosti spornega stanovanja.

Ker je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo že

zgolj iz zgoraj navedenih razlogov, se z drugimi pritožbenimi

navedbami ni ukvarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4130/2003
• VDS sodba Pdp 1073/2001
• VSC sodba Cp 1174/2003