VSL sklep I Cp 915/2004

Jedro

Upoštevajoč določbo prvega odstavka 101. člena ZGD, ki za obveznosti

družbe z neomejeno odgovornostjo določa subsidiarno odgovornost

družbenikov, mora upnik najprej pisno terjati družbo, nato pa lahko

prosto izbira ali bo terjal vsakega družbenika posamezno, ali le

nekatere ali vse družbenike za izpolnitev celotne obveznosti ali

poleg navedenih še družbo. Če upnik terja najprej družbenika ima

slednji ugovor vrstnega reda - beneficium ordinis. Ker je v

obravnavanem primeru tožena stranka takšen ugovor podala bi moralo

sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so izpolnjene predpostavke

nastopa subsidiarne odgovornosti tožencev, torej ugotoviti, ali je

tožeča stranka pred vložitvijo tožbe pisno zahtevala izpolnitev

obveznosti od družbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I 2003/00121 z dne 6.3.2003

v 1. in 3. točki v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki znesek 3.436.779,98 SIT in zakonske zamudne

obresti od zneskov: 63.076,06 SIT od dne 25.10.2001 do dne plačila,

221.017,02 SIT od dne 6.11.2001 do dne plačila, 655.006,00 SIT od dne

8.10.2002 do dne plačila, 221.755,67 SIT od dne 6.12.2001 do dne

plačila, 224.394,65 SIT od dne 8.1.2002 do dne plačila, 225.129,45

SIT od dne 6.2.2002 do dne plačila, 225.813,91 SIT od dne 6.3.2002 do

dne plačila, 226.599,04 SIT od dne 6.4.2001 do dne plačila,

227.978,04 SIT od dne 7.5.2002 do dne plačila, 227.978,04 SIT od dne

6.6.2002 do dne plačila, 228.702,77 SIT od dne 6.7.2002 do dne

plačila, 229.336,91 SIT od dne 6.8.2002 do dne plačila, 230.011,31

SIT od dne 6.10.2002 do dne plačila, 230.695,78 SIT od dne 14.10.2002

do dne plačila ter izvršilne stroške v višini 61.368,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2003 dalje, v roku 8 dni.

Tožencema je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini

367.732,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe

sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona

o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS; št. 36/04-drugo uradno

prečiščeno besedilo) in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa takšno

spremembo sodbe, da bi bila tožena stranka dolžna plačati le terjatve

do prenehanja pogodbe dne 17.4.2002. Sklicuje se na določbo 101.

člena Zakona o gospodarskih družbah in navaja, da je ugovarjala, da

še ne more nositi breme subsidiarne ali solidarne odgovornosti. Ker

tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo,

da je gospodarski družbi K. in družbenik d.n.o. pošiljala opomine,

tožeča stranka ni dokazala, da je izpolnjen pogoj subsidiarne

odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je napačno

ugotovilo, da pogodba ni predčasno prenehala. Z vrnitvijo vozila so

prenehale nadaljnje obeznosti plačevanja najemnin. Iz pregleda plačil

terjatev po pogodbi št. 202956/00 z dne 29.3.2002 in zapisa na

spodnjem delu dokumenta izhaja, da je tožena stranka dne 11.4.

klicala tožečo stranko in da se bo v primeru, če do 17.4.2002 dolg ne

bo plačan in tožena stranka ne bo prišla po vozilo, štelo, da se

vozilo odproda. Nevedeni dopis je treba razumeti kot možnost, da

pogodba ne bo prenehala, če bo tožena stranka do določenega roka

izpolnila obveznost, sicer se šteje, da je pogodba prenehala.

Opozarja na izpoved priče A.B., da je vozilo po vrnitvi tožeči

stranki prešlo med osnovna sredstva firme A. in je bremenilo njihovo

zalogo. Prenos vozila iz osnovnih sredstev tožeče stranke na

A. je izenačen s prodajo vozila. Tožeča stranka se je ves čas

obnašala tako, da bo pogodba razdrla, če obroki ne bodo plačani.

Dejstvo, da toženi stranki ni poslala formalne odpovedi še ne pomeni,

da pogodba ni prenehala. Napačna je tudi interpretacija vsebine

izjave z dne 29.8.2002, ki se nanaša le na priznanje do vrnitve

vozila zapadlih obrokov, ne pa tudi na pozneje zapadle obroke. Tožena

stranka je predlagala izločitev te izjave zaradi prekluzije, in če jo

je sodišče upoštevalo, bi moralo slediti tudi dokaznemu predlogu

tožene stranke, da se ponovno zaslišita toženca, ki bi potrdila, da

se je izjava nanašala le na zapadle obroke. Ker vozilo ni bilo v

uporabi tožene stranke, tožeča stranka ne more zaračunati celotnih

obrokov najema, kot če bi bilo vozilo v uporabi tožene stranke. Iz

pogodbe in splošnih pogojev ne izhaja, da bi bila tožeča stranka

upravičena do pogodbene kazni ali dogovorjene odškodnine, ki bi bila

enaka višini mesečnega najema. Tožeča stranka ni dokazala škode,

obratno, ker je vozilo prenesla iz svojih osnovnih sredstev v

sredstva A., ji ni nastala nobena škoda.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in

priglaša stroške.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 101. člena Zakona o gospodarskih

družbah - ZGD (Ur. l. RS, št. 30/93 z nadaljnjimi spremembami), ki

ureja osebno odgovornost družbenikov družbe z neomejeno

odgovornostjo, za obveznosti družbe subsidiarno odgovarjajo

družbeniki z vsem svojim premoženjem. Če družba upniku na njegovo

pisno zahtevo ne izpolni obveznosti, odgovarjajo vsi družbeniki

solidarno. Gre za subsidiarno poroštvo družbenikov, ki je urejeno

skladno z obligacijskimi predpisi, po katerih se sme zahtevati

izpolnitev obveznosti od subsidiarnega dolžnika šele potem, ko je

glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi

(1019. člen Obligacijskega zakonika - OZ , Ur. l.RS, Št. 83/01). To

pomeni, da mora upnik najprej pisno terjati družbo, nato pa lahko

prosto izbira ali bo terjal vsakega družbenika posamezno, ali le

nekatere, ali vse družbenike za izpolnitev celotne obveznosti, ali pa

poleg navedenih še družbo. Če upnik terja najprej družbenika, ima

slednji ugovor vrstnega reda - beneficium ordinis. Prav takšen ugovor

je uveljavljala tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo

dne 7.1.2004 (glej zapisnik na red. št. 11 spisa). Zato bi moralo

sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so izpolnjene predpostavke

nastopa subsidarne odgovornosti tožencev, torej ugotoviti, ali je

tožeča stranka pred vložitvijo tožbe pisno zahtevala izpolnitev

obveznosti od družbe K. in družbenik d.n.o., katere ustanovitelja sta

toženca. Vendar izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Osebno

odgovornost tožencev opira na dejstvo, da sta toženca družbenika

družbe z neomejeno odgovornostjo, kar glede na obrazloženo

subsidiarno odgovornost ne zadošča in na izjavo z dne 29.8.2002, iz

katere naj bi izhajalo, da sta se toženca osebno zavezala, kar ne

drži, ker je prvi toženec izjavo podal v imenu družbe in ne v lastnem

imenu (glej prilogo A18). Tudi vložitev predloga za izvršbo proti

družbi, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžniku (torej

družbi) ni bil vročen, ne predstavlja izpolnitve pogoja iz prvega

odstavka 101. člena ZPP. Pomanjkanje razlogov o nastopu subsidiarne

odgovornosti tožencev predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno

sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354.

člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo treba v smislu gornje obrazložitve

dopolniti razloge o nastopu subsidiarne odgovornosti tožencev. Če bo

ugotovljeno, da subsidiarna odgovornost tožencev ni nastopila, bo

treba tožbeni zahtevek zavrniti. V nasprotnem primeru bo treba

upoštevajoč ponujeno trditveno podlago, na podlagi ponovne ocene

izvedenih dokazov še enkrat presoditi, ali je pogodba o poslovnem

najemu zaradi vračila vozila prenehala, in če je, ugotoviti obseg

škode. Sprejeta dokazna ocena zaenkrat ni prepričljiva. Zlasti bo

treba oceniti izpovedbo priče A.B. (list. št. 36-38 spisa), da je

tožeča stranka po vračilu vozila le-tega vrnila družbi AC. A.,

d.o.o. z namenom, da se proda in zapis na listini C1, ki kaže na

prenehanje pogodbe z dnem 17.4.2002. Treba bo izhajati iz določbe 5.

člena Splošnih pogojev pogodbe o poslovnem najemu št. PN 1/99

(priloga A8), ki ureja pravice najemodajalca pri plačilni zamudi in

razdor pogodbe. Točka 3 citiranega določila splošnih pogojev

predvideva razdor pogodbe tudi zaradi enostranskega vračila vozila s

strani najemojemalca, in za takšen primer najemodajalcu daje pravico

zahtevati odškodnino zaradi predčasne razveze pogodbe, torej enako

sankcijo kot je predvidena za primer odpovedi pogodbe s strani

najemodajalca. Odškodnina mora v takšnem primeru ustrezati

pozitivnemu pogodbenemu interesu, ki je pri leasing pogodbah ponavadi

enak razliki med vsoto stroškov nabave predmeta, stroškov

financiranja, drugih stroškov ter dobička in že plačanimi obroki in

drugimi vnaprejšnjimi plačili leasingojemalca, od katere je treba

odbiti privarčevane izdatke in druge koristi (npr. prodaja predmeta

leasinga, kar je med strankama sporno). V nobenem primeru odškodnina

škode ne sme presegati.

Odločitev o stroških pritožbenega podtopka temelji na tretjem

odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1391/2002
• VSL Sodba II Cp 121/2018