VSL50012
|  |
Tožnik je dokazal tako napako pri funkcioniranju zračne blazine,
vgrajene v osebni avtomobil, kot tudi nastalo škodo. Svoj zahtevek je
uveljavljal na podlagi določil Zakona o varstvu potrošnikov. Ureditev
odgovornosti po določilih ZVPot je deloma širša kot po 179. členu
Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, saj pojem proizvajalca stvari
obsega tudi uvoznika izdelka (5. odstavek 1. člena ZVPot).
IZREK:
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem delu tako spremeni, da sedaj glasi:
"Tožena stranka X. d.d., Novo mesto, je dolžna plačati tožniku J.
B., Cerklje ob Krki, odškodnino v znesku 715.000,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 do plačila ter mu povrniti pravdne
stroške v znesku 320.131,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
4.3.2004 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.
Višji tožbeni zahtevek se zavrne."
V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v
nespremenjenem delu potrdi.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni
stroške pritožbenega postopka v znesku 47.631,00 SIT.
OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu
zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna
plačati tožniku odškodnino v znesku 1.265.000,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter mu povrniti pravdne
stroške v znesku 407.100,00 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V presežku in sicer za znesek
2.285.000,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Tožena stranka v pritožbi izpodbija obsodilni del sodbe, iz vseh
pritožbenih razlogov, predlaga pa tako spremembo sodbe, da sodišče
tožbeni zahtevek zavrne v celoti ali pa razveljavitev sodbe in
vrnitev zadeve v novo odločanje. Navaja, da bi sodišče lahko
ugotovilo obstoj skrite napake in s tem škodnega dogodka le na
podlagi mnenja in ocene izvedenca ustrezne tehnične in prometne
stroke. Dokazno breme glede obstoja napake in škodnega dogodka je na
strani tožnika. Obstoj škodnega dogodka in njegov opis je navajal
tožnik, katerega izpovedba pa zaradi interesa v pravdi ne more
pomeniti tehtne podlage za odločitev. Tudi izpoved priče A.K.
nasprotuje splošno znanim dejstvom o sprožitvi zračne blazine. Očitno
neresnična, izmišljena in potrebam tožnika prirejena je izpoved priče
o tem, da je videl napihnjeno zračno blazino. Ob škodnem dogodku
K. ni bil prisoten, zanj mu je povedal tožnik. Iz dopisa PP Brežice
je razvidno le to, da je tožnik isti dan prijavil škodni dogodek.
Ogled kraja škodnega dogodka ni bil opravljen. Izvedenca v postopku
nista bila postavljena. Inšpektor tožene stranke je pregledal vozilo
zaradi popravila večjega obsega, vendar samo popravilo vozila ne
pomeni priznanja napake, saj je bilo vozilo v garanciji. Poleg tega,
da tožnik napake ni dokazal, pa tožena stranka ni odgovorna za škodo,
ker je v skladu z 10. členom ZVPot dokazala vse potrebne
predpostavke. Tožena stranka izdelka ni dala v promet, kot uvoznik je
ravnala v skladu s prisilnimi predpisi, stvar ni imela napake v
trenutku, ko je bila dana v promet. Napake z znanimi metodami in
analizami ni bilo mogoče odkriti. Vozilu je bilo izdano potrdilo o
brezhibnosti in je bilo, preden se je predalo končnemu potrošniku,
večkrat pregledano. Tožena stranka iz previdnosti nasprotuje tudi
višini prisojene odškodnine za nematerialno in materialno škodo.
Sodni izvedenec je opredelil poškodbo tožnika kot poškodbo lažje
stopnje. Glede odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti je
sodišče prezrlo, da tožniku ni bila predpisana niti ovratnica, ki je
pomemben element pri odmeri odškodnine. Kot glavni razlog zmanjšani
življenjski aktivnosti sodišče navaja glavobole in zavrto gibljivost
vratne hrbtenice, za kaj takega pa ni imelo opore v izvedeniškem
mnenju. Zdravniškega potrdila z dne 18.12.2003 sodišče ne bi smelo
niti upoštevati, ker je bilo izdano prepozno. Zvin vratne hrbtenice
ne pušča trajnih posledic in ne zmanjšuje sposobnosti tožnika pri
poklicnem in vsakdanjem življenju. To je ugotovil tudi izvedenec v
svojem mnenju. Omejena gibljivost je lahko posledica starostnih
sprememb. V skladu z izvedeniškim mnenjem je bil pri tožniku podan
primaren strah, sekundaren strah pa ni upravičen. Kljub temu, da
tožnik ni priložil nobenih listin (vozovnice, računi), ki bi
dokazovale nastanek materialne škode in utemeljenost tega dela
zahtevka, je sodišče po prostem preudarku za premoženjsko škodo
prisodilo 15.000,00 SIT, ob upoštevanju kilometrine.
Pritožba je delno utemeljena.
Sodišče prve stopnje je kot pravno odločilno v tej zadevi ugotovilo
sledeče: tožnik je dne 30.9.2000 utrpel poškodbe, ko se mu je med
vožnjo z vozilom RK, reg.št. KK xx-yyC samodejno sprožila zračna
blazina ter ga pri sprožitvi udarila v glavo in prsni del telesa;
tožena stranka je uvoznik vozila in je izdala izjavo o ustreznosti in
tehnični brezhibnosti vozila (potrdilo o homologaciji vozila); tožena
stranka je priznala celotne stroške reklamacije glede zamenjave
zračne blazine. Zračna blazina se je sprožila samodejno, zaradi
skrite napake, prisotne že ob izdaji homologacijskega potrdila.
Izvedeni dokazni postopek tudi po presoji pritožbenega sodišča ne
dopušča dvoma, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot
zatrjuje tožnik in da je slednji tudi dokazal tako napako pri
funkcioniranju zračne blazine, vgrajene v osebni avtomobil, kot tudi
nastalo škodo. Tožnik je svoj zahtevek uveljavljal na podlagi določil
Zakona o varstvu potrošnikov (Ur.l. RS št. 20/98, s kasnejšimi
spremembami - v nadaljevanju ZVPot). Ureditev odgovornosti po
določilih ZVPot je deloma širša kot po 179. členu Zakona o
obligacijskih razmerjih - ZOR, saj pojem proizvajalca stvari obsega
tudi uvoznika izdelka (5. odstavek 1. člena ZVPot) in celo
dobavitelja izdelka, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče
ugotoviti (3. odstavek 4. člena ZVPot). Da je bila tožena stranka
glavni zastopnik - uvoznik vozil R in konkretno tudi uvoznik
tožnikovega osebnega avtomobila znamke RK, sama priznava in med
strankama ni sporno. Zato tožena stranka odgovarja tožniku za škodo v
skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o
odgovornosti proizvajalca stvari z napako (1. odstavek 4. člena
ZVPot). Pritožba v zvezi s tem pravilno poudarja, da mora tožnik
skladno z določbo 7. člena ZVPot (kot je bila v veljavi v času
škodnega dogodka, pri čemer enako velja tudi za ostala v nadaljevanju
citirana določila ZVPot) dokazati napako in škodo. Vendar mora na
drugi strani tožena stranka, če se hoče oprostiti odgovornosti,
dokazati bodisi, da je škoda posledica takoimenovane višje sile (2.
odstavek 7. člena ZVPot) ali druge okoliščine, ki jih opredeljuje 10.
člen ZVPot. S pritožbeno trditvijo, da bi moralo sodišče ugotoviti
oziroma tožnik dokazati obstoj napake in s tem škodnega dogodka le na
podlagi mnenja izvedenca ustrezne tehnične in prometne stroke, ni
mogoče soglašati. Nobenih ovir ni, da tožnik dokazuje samodejno in
neupravičeno sprožitev zračne blazine z drugimi dokazi, torej s svojo
izpovedbo, z izpovedbami prič, z dopisom Policijske postaje Brežice o
tem, da je dogodek še isti dan prijavil policistom, z listinami, ki
dokazujejo pozitivno rešen reklamacijski zahtevek. Tožnik je z
naštetimi dokazi obstoj škodnega dogodka in napako tudi dokazal. Pri
tem so neutemeljeni očitki pritožbe glede izpovedi priče A.K., češ da
je slednji izpovedal drugače, kot izhaja iz zapisnika o glavni
obravnavi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.10.2002 (list.št.
37 spisa) ni razvidno, da bi A.K. izpovedoval drugače, kot je sodišče
prve stopnje njegovo izpoved povzelo v razloge sodbe, prav tako iz
zapisnika ni razvidno, da bi tožena stranka ugovarjala zoper vsebino
zapisnika (2. odstavek 124. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Neutemeljeno tudi pritožba trdi, da samo popravilo vozila (v
konkretnem primeru nadomestitev sprožene zračne blazine) ne pomeni
priznanja napake, ker je bilo vozilo v garanciji, saj je smisel
tovrstne odgovornosti prodajalca in proizvajalca ravno v tem, da
jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času in v tem času
tudi odpravi napake v delovanju stvari (določbe členov 501 do 507
ZOR). Končno se kot razlog za oprostitev odgovornosti tožena stranka
sklicuje v pritožbi na razloge, opredeljene v 1., 2., 3. in 4.
alineji 10. člena ZVPot. Trdi, da izdelka ni dala v promet, ker je to
naredil proizvajalec v Franciji oziroma prodajalec vozila Avtohiša
d.o.o. in da stvar ni imela napake v trenutku, ko je bila dana v
promet. Glede na določbo 8. člena ZVPot se tožeča stranka ne more
sklicevati na ekskulpacijski razlog, da izdelka ni dala v promet, saj
je po tem določilu izdelek dan v promet v trenutku, ko ga je
proizvajalec (torej tudi tožena stranka kot uvoznik osebnega
avtomobila) ne glede na pravni naslov dal na razpolago ali v uporabo
oziroma ga je odposlal. Da na osebnem avtomobilu ni bilo napake v
trenutku, ko je bil dan v promet, da je bil tehnično brezhiben, pa je
tožena stranka v postopku dokazovala s svojo pisno izjavo o
ustreznosti in tehnični brezhibnosti vozila (priloga A/9). Sodišče
prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da zgolj ta izjava
seveda še ne dokazuje, da napake, ki je povzročila škodo, verjetno ni
bilo v času, ko je tožena stranka izdelek dala v promet. Trditev, da
napake z znanimi metodami in analizami ni bilo mogoče odkriti, pa
tožena stranka v postopku ni konkretneje pojasnila niti ni teh
trditev dokazala. Zato je tožena stranka za škodo, ki je zaradi
napake na osebnem avtomobilu nastala tožniku, odškodninsko odgovorna.
Utemeljeno pa uveljavlja tožena stranka zmotno uporabo materialnega
prava pri presoji višine odškodnine za telesne bolečine in
nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikovih
življenjskih aktivnosti. Točna je pritožbena trditev, da je izvedenec
medicinske stroke dr. J.D.S. v izvedenskem mnenju ugotovil, da je
tožnik utrpel poškodbe lažje stopnje ob ugotovljenih naslednjih
diagnozah: udarnina glave, zvin vratne hrbtenice, udarnine leve
podlahti in posttravmatska reakcija. Glede na nadaljnje ugotovitve
izvedenca, da tožnik hudih bolečin ni občutil, je pa v obdobju do
treh tednov občutil srednje hude bolečine vratu in glave, zaradi
katerih je moral zaužiti blagi analgetik (Lekadol) ter ugotovitvi, da
je poleg oskrbe po nezgodi trpel nelagodnosti le v zvezi z
opravljenimi pregledi pri zdravnikih specialistih in svojem splošnem
zdravniku, je po presoji pritožbenega sodišča prisojena škoda za to
postavko previsoka. Ob primerjavi s prisojo odškodnin v zadevah, ki
so glede na obseg škode primerljive s tožnikovo, je treba delno
znižati odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti na znesek
200.000,00 SIT kot pravično odškodnino. Znižanje odškodnine na
primeren znesek je iz podobnih razlogov potrebno pri prisoji
odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih
aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da pri tožniku ni prišlo do hujše
poškodbe vratne hrbtenice (zloma kostnih delov ali poškodbe
ligamentov) in da je omejena gibljivost posledica začetih artrotskih
sprememb na malih sklepih vratne hrbtenice, čeprav ni moč izključiti
dejstva, da je lahko zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice tudi
posledica poškodbe. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev izvedenca v
dopolnitvi njegovega izvedenskega mnenja glede glavobolov, ki so se
po trditvah tožnika pojavili takoj po poškodbi in trajajo občasno še
sedaj in so lahko tudi posledica nevrotske reakcije na poškodbo v
sklopu psihoorganskega sindroma, sledi lahko le zaključek, da
izvedenec ni mogel povsem izključiti vzročne povezave med nezgodo ter
glavoboli in omejeno gibljivostjo vratne hrbtenice. Tako se pokaže,
da je tožniku za navedene trajne posledice ter ugotovljeno blago
nevrotsko reakcijo kot posledico nezgode (fobije in slabša
koncentracija), tožniku prisojena previsoka odškodnina za duševne
bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravična denarna
odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode je po oceni pritožbenega
sodišča 300.000,00 SIT, v presežku pa je treba njegov zahtevek tudi v
tem delu zavrniti.
Neutemeljeno pa tožena stranka v pritožbi graja višino odškodnine za
strah. Ne more biti dvoma, da se je tožnik ob škodnem dogodku močno
ustrašil. Sprejemljivi so tudi nadaljnji razlogi prvostopnega
sodišča, da je kljub drugačnemu mnenju izvedenca mogoče priznati
tožniku tudi odškodnino za utrpeli sekundarni strah, v obdobju, ko je
bil glede izida zdravljenja določeno obdobje zaskrbljen. Zato je s
strani sodišča prve stopnje prisojeni znesek pravična denarna
odškodnina. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sodi, da je za
negmotno škodo tožnik upravičen do odškodnine v višini 700.000,00
SIT, višji znesek pa bi bil v nasprotju s kriteriji, ki jih določa
200. člen ZOR.
Pritožba izpodbija tudi odločitev o povrnitvi premoženjske škode.
Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku, da mu tožena stranka
povrne stroške prevozov k zdravniku v času zdravljenja, nakupa
protibolečinskih sredstev in ostalih spremljajočih stroškov v
pavšalnem znesku 50.000,00 SIT, deloma ugodilo in mu prisodilo le
znesek 15.000,00 SIT za dokazane stroške prevozov k zdravniku (dve
kontroli pri specialistih in štiri do pet kontrol pri svojem
zdravniku ter en obisk nevrologa v Celju). Ob ugotovitvi, da je moral
zaradi teh obiskov prevoziti 260 km, čemur pritožba ne oporeka, je
prisojeni znesek 15.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od
izdaje sodbe utemeljen kljub temu, da tožnik za navedene prevoze ni
predložil listinskih dokazov (vozovnice, računi), kot mu očita
pritožba.
Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe sodišča prve stopnje
temelji na določbi 4. točke 358. člena ZPP, medtem ko je v preostalem
delu pritožbo tožene stranke potrebno zavrniti in potrditi sodbo prve
stopnje v nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP.
Posledica spremembe izpodbijane sodbe je tudi sprememba odločitve o
pravdnih stroških, nastalih med postopkom pred sodiščem prve stopnje.
Tožeča stranka je po spremembi namreč uspela s približno 62% svojega
zahtevka, upoštevajoč kriterij uspeha v povprečju (temelja 100% in
višina 23%). Od priznanih pravdnih stroškov tožene stranke v višini
578.547,00 SIT znaša 38% znesek 219.848,00 SIT. Od priznanih pravdnih
stroškov tožeče stranke v višini 870.934,00 SIT pa znaša 62%
539.979,00 SIT. Po pobotanju je tako dolžna tožena stranka povrniti
tožeči stranki pravdne stroške v višini 320.131,00 SIT s
pripadajočimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.
Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (44%). Njeni skupni
pritožbeni stroški znašajo 108.252,00 SIT. Glede na pritožbeni uspeh
ji mora tožeča stranka povrniti 47.631,00 SIT. Pri tem izrek o
stroških temelji na določbah členov 154., 155. in 165. ZPP,
opredelitev višine odmerjenih stroškov pa na določbah odvetniške in
taksne tarife.
