VSL sklep I Cp 767/2004

Jedro

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). To načelo in načelo hitrosti postopka kažeta na namen posestnega varstva, ki je v začasni ureditvi spornega razmerja. Vendar pa toženec lahko v postopku zaradi motenja posesti ugovarja, da je v drugem postopku, ki je tekel sočasno, pridobil pravico do posesti oziroma da je tožnik izgubil pravico do posesti. Ne glede na spor zaradi motenja posesti je namreč mogoče zahtevati sodno varstvo iz naslova pravice do posesti (81. člen ZTLR). V taki petitorni pravdi pa je tožnik izgubil pravico do posesti, saj mu je naložena izpraznitev nepremičnine, s tem pa tudi z njo povezano pravico posesti stvarne služnosti na sosednji parceli. Po načelu "petitorium absorbet posessorium" (če je torej v vzporednem postopku petitorne in posesorne pravde prišlo prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti) tožnik torej ne more proti tožencema uveljavljati posestnega varstva. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno kljub pravilu iz 426. člena ZPP upoštevalo ugovor tožene stranke v zvezi s pravico do posesti, saj gre za izjemen primer, ko je pravico mogoče (in treba) upoštevati.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep o motenju posesti z dne 4.1.2002:

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4.1.2002 zavrglo del tožbe z zahtevkom, da sta toženca motila tožnika v njegovi zadnji mirni soposesti predprostora med staro in novo delavnico na parceli št. XX k.o. M. s tem, da sta prenesla določene tožnikove predmete iz tega predprostora na parcelo XX (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se tožencema prepoveduje tako ali podobno motenje posesti, ki bi tožečo stranko oviralo v njeni uporabi predprostora med staro in novo delavnico in vsakršno motenje posesti zemljišča parc. št. XX vl. št. YY k.o. M. in da se v primeru ponovitve motenja tožencema za vsako dejanje določi denarna kazen, vsakemu v višini 50.000,00 SIT (2. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka umaknila del tožbe na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in predlog za oprostitev plačila sodnih taks, zato je v tem delu postopek ustavilo (3. točka izreka). Tožniku je še naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške v znesku 117.000,00 SIT (4. točka izreka sklepa).

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče na javni glavni obravnavi razveljavi napadeni sklep in samo ugotovi:

- da je njegov pravni interes vsak dan večji,

- da je posestnik oziroma celo lastnik parcel št. XX in YY k.o. M.,

- da je sodišče prve stopnje namerno zavlačevalo s postopkom,

- da je zaradi zavlačevanja sodišče krivo, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni več možna,

- da nima pred sodiščem enakih pravic oziroma da v njegovih primerih pravila o motenjskih sporih ne veljajo,

- da se o njegovih dokazih prvostopno sodišče ne izjavi oziroma jih ne izvede,

- da mu pripada pravica do oprostitve vsaj sodnih taks,

- da je sodišče prve stopnje pet let dovoljevalo samovoljo tožencev,

- da je zapisnik glavne obravnave nezakonit, saj ga stranke niso podpisale oziroma je na njem podpis odvetnika M. ponarejen,

- da je prvostopno sodišče nezakonito oprlo svoje odločitve na dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala prepozno oziroma jih ni predlagala (sodbi II P 1014/98 in Cp 89/00),

- da prvostopno sodišče ni vpogledalo spisov P 223/97 in P 164/97, katere navaja v svojem dodatnem dokaznem sklepu, sprejetem na zadnji glavni obravnavi,

- da toženca nista upravičena do povrnitve stroškov, ker jih jima plačuje K.,

- da je prvostopno sodišče spregledalo, da mu mora sodna oblast tudi formalno vrniti njegovo premoženje (postopek ne teče pod opr. št. II P 1845/2000) v stanje, kot ga je imel pred podpisom darilne pogodbe, ki je s pravnomočno sodbo II P 1014/98 razveljavljena;

nato naj njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi ali podrejeno zadevo vrne v ponovno odločanje novemu prvostopnemu senatu. Navaja, da prvostopnemu sodišču ne zaupa več, saj mu ne priznava enakih pravic kot drugim državljanom in v zadevah ga z različnimi tolmačenji zakonov preigrava, sumi pa tudi, da so se odvetniki tožencev, M. in V. z razpravljajočo sodnico že vnaprej dogovorili o odločitvah. Sodišče mu ne prizna posestnega varstva, čeprav ima vseskozi dejansko oblast nad stavbo, stoječo na parceli xx k.o. M., ki jo je zgradil za potrebe svoje obrti predelave plastike. Po pravnomočni sodbi P 223/97 ima tudi služnost na parceli yy k.o. M., po razveljavitvi pogodbe iz leta 1986 tudi lastninsko pravico. Posestno varstvo ščiti dejanska, zunanja razmerja, ki so lahko ali pa tudi ne skladna s pravnimi razmerji oziroma pravicami. Sklicevanja na lastninsko pravico sodišče ne bi smelo dopustiti, saj je v motenjskih sporih obravnavanje kakršnekoli pravice izključeno. Zadnje obravnave se ni udeležil, ker duševno trpi ob pristranskem sojenju in glede na to, da je bilo že vnaprej znano, kako bo odločeno.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na tožnikov pritožbeni predlog, nanizan v posameznih alineah pritožbe, je treba uvodoma pojasniti, da se v postopku s pritožbo zoper sklep (v postopku zaradi motenja posesti namreč sodišče o tožbenem zahtevku odloči s sklepom - 2. odstavek 128. člena ZPP) ne uporabljajo tiste določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, ki se tičejo obravnave pred sodiščem druge stopnje (366. člen ZPP). Tudi v primeru, če bi bila tožnikova pritožba utemeljena, torej pritožbeno sodišče obravnave ne bi moglo opraviti. Nadalje je treba tožniku pojasniti, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). V tem postopku uveljavljeni zahtevek se tiče motenja posesti, do katerega naj bi prišlo dne 24.4.1997. Razmerij izven tega zahtevka oziroma razmerij, ki se obravnavajo v drugih pravdnih postopkih, katerih stranka je tožnik, sodišče ne obravnava. Zato so nepomembne vse tiste pritožbene trditve, ki se tičejo teh razmerij (konkretno lastninske pravice na parcelah št. xx in yy k.o. M. in vrnitve premoženja v stanje, kot ga je imel pred podpisom kasneje s sodbo razveljavljene darilne pogodbe).

Tožnik sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Najhujši očitek je očitek neenakega obravnavanja, pristranskosti in celo vnaprejšnjega dogovora o načinu rešitve zadeve z nasprotno stranko. Vendar pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika ne obravnavalo enako kot nasprotno stranko, prav tako ni zaslediti pristranskosti sodišča, obrazložitev odločitve pa kaže, da je sodišče prve stopnje korektno izvedlo dokazni postopek in svojo odločitev oprlo na pravne predpise, zaradi česar je neupravičen tudi dvom tožnika v kakšen vnaprejšnji dogovor o načinu rešitve zadeve.

Res mora sodišče v pravdah zaradi motenja posesti paziti na to, da je treba zadevo po naravi vsakega primera hitro rešiti (425. člen ZPP). Res je tudi, da je v postopku po razveljavitvi prve odločitve sodišča prve stopnje prišlo do krajšega zastoja pri obravnavanju zadeve. Vendar pa dolgotrajnost postopka ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve (1. odstavek 339. člena ZPP) in morebitnih zatrjevanih škodljivih posledic zaradi te dolgotrajnosti tožnik ne more uveljavljati v tem postopku. Zato navedb o trajanju postopka in njegovem zavlačevanju v pritožbenem postopku ni bilo mogoče upoštevati.

S trditvijo, da je sodišče prve stopnje nezakonito oprlo odločitev na dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala prepozno oziroma jih ni predlagala, tožnik sodišču očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi napačne uporabe 286. člena in 7. člena ZPP. Vendar pa je sodišče prve stopnje ta določila pravilno uporabilo. ZPP, ki je uvedel eventualno maksimo, je začel veljati 14.7.1999 (503. člen ZPP), v prehodnih in končnih določbah pa je določil, da smejo v primeru, če je bil pred njegovo uveljavitvijo že opravljen prvi narok za glavno obravnavo, stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi zakona (3. odstavek 499. člena ZPP). Prvi narok po uveljavitvi zakona je sodišče prve stopnje opravilo 12.6.2001 (zapisnik o glavni obravnavi na str. 67 - 70 spisa). Na tem naroku je tožena stranka navajala med drugim, da tožnik nima posestnega varstva, predlagala pa je dokaz z vpogledom v spis oziroma odločbo Okrožnega sodišča, iz katere bo razvidno, da tožniku ne pripada pravica uporabe skupnega prostora oziroma predprostora med staro in novo delavnico. Dokaz je torej bil predlagan in to pravočasno, le odločbi prvostopnega in višjega sodišča opr. št. II P 1014/98 in II Cp 89/00 sta bili v spis vloženi naknadno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje zato, ker se sicer ta postopek nadaljuje z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo 286. člen v zvezi s 3. odstavkom 499. člena ZPP in 7. člen ZPP, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Obravnava se vseeno opravi, če stranka ne pride na narok (282. člen ZPP). Zadnji narok dne 4.1.2002, na katerega je bil tožnik pravilno povabljen (vabilo za to je sprejel na prejšnjem naroku dne 4.12.2001), je zato sodišče prve stopnje pravilno opravilo v njegovi odsotnosti. Zapisnik z naroka dne 4.12.2002 ima vsebino, kot jo določa zakon, in je pisan v redu (123. člen ZPP), podpisali pa so ga sodnica, zapisnikarica in pooblaščenec tožene stranke, ki se je edini odzval vabilu na narok (1. odstavek 126. člen ZPP). Očitek, da ga stranke niso podpisale, torej ni utemeljen, iz zapisnika pa tudi ni razvidno, da bi bil podpis pooblaščenca tožene stranke ponarejen. Sicer pa taka trditev tožnika ostaja zgolj na pavšalni ravni.

Zgolj na načelni ravni ostaja tudi trditev, da se sodišče ne izjavi o tožnikovih dokazih oziroma jih ne izvede. Tožnik ne pove, za katere dokaze gre in katera relevantna dejstva je želel z njimi dokazati. Sicer pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navedlo, da je preostale predlagane, pa neizvedene dokaze ocenilo za nepotrebne. Kolikor se morda tožnikova pritožbena graja tiče dokaznega predloga, ki ga je podal na naroku za glavno obravnavo dne 12.6.2001 (ugotovitve policijske postaje o spornem dogodku, dve priči, spis opr. št. P 436/97), pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da ti dokazi, s katerimi je tožnik dokazoval, da je bil posestnik predpostora in dvorišča v času motenja, niso potrebni, kar bo obrazloženo še v nadaljevanju v zvezi s presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanega sklepa. Na podlagi česa tožnik zaključuje, da sodišče ni pregledalo spisov P 223/97 in P 164/97, tožnik ne pojasni, ne pojasni pa tudi ne, kaj - katero relevantno dejstvo - naj bi sodišče prve stopnje s pregledom teh spisov sploh ugotovilo.

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). To načelo in že prej omenjeno načelo hitrosti postopka kažeta na namen posestnega varstva, ki je v začasni ureditvi spornega razmerja. Vendar pa toženec lahko v postopku zaradi motenja posesti ugovarja, da je v drugem postopku, ki je tekel sočasno, pridobil pravico do posesti oziroma da je tožnik izgubil pravico do posesti. Ne glede na spor zaradi motenja posesti je namreč mogoče zahtevati sodno varstvo iz naslova pravice do posesti (81. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR, ki ga je treba po določilu sedaj veljavnega 268. člena Stvarnopravnega zakonika uporabiti v obravnavani zadevi). V taki petitorni pravdi (gre za zadevo, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani obravnavalo pod opr. št. II P 1014/98) pa je tožnik izgubil pravico do posesti, saj mu je naložena izpraznitev nepremičnine parc. št. xx k.o. M., s tem pa tudi z njo povezano pravico posesti stvarne služnosti na parceli št. yy k.o. M., saj je bila ta vezana na gospodujoče zemljišče parc. št. xx k.o. M. Po načelu "petitorium absorbet posessorium" (če je torej v vzporednem postopku petitorne in posesorne pravde prišlo prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti) tožnik torej ne more proti tožencema uveljavljati posestnega varstva. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno kljub pravilu iz 426. člena ZPP upoštevalo ugovor tožene stranke v zvezi s pravico do posesti, saj gre za izjemen primer, ko je pravico mogoče (in treba) upoštevati. To pa kaže, da dokazi, ki jih je predlagal tožnik in s katerimi je dokazoval, da je bil posestnik omenjenih nepremičnin, niso potrebni, saj se z njimi dokazuje dejstvo, ki za odločitev ni pomembno.

S trditvijo, da je njegov pravni interes vsak dan večji, tožnik očitno napada odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, s katero je zavrglo dajatveni del tožbe z obrazložitvijo, da zgolj za ugotovitveno tožbo tožnik nima pravnega interesa. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je tožba zaradi motenja posesti dajatvena tožba: z njo zahteva posestnik sodno varstvo pred motenjem ali odvzemom (so)posesti, sodišče pa z odločbo o zahtevku odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne pred nadaljnjim motenjem (79. člen ZTLR). Čeprav so v sodni praksi običajni tričlenski izreki (pri čemer se najprej ugotovi, katero dejanje tožene stranke predstavlja motenje posesti, nato pa se ji naloži vzpostavitev prejšnjega stanja ter se ji prepove nadaljnje motenje), to ne spreminja narave tožbe zaradi motenja posesti in sklepa izdanega v postopku zaradi motenja posesti - še vedno sta dajatvena, pri čemer je smisel ugotovitvenega dela predvsem v določljivosti tožbenega zahtevka - z natančno opredelitvijo dejanja se namreč opredeli tudi restitucijski in prepovedni del tožbenega zahtevka. Sam zahtevek na ugotovitev motenja posesti niti ni dopusten, saj se z njim ne ugotavlja obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (1. odstavek 181. člena ZPP, pravno mnenje občne seje, Poročilo o sodni praksi I/81). Zato ugoditev zgolj temu delu zahtevka ni mogoča.

S trditvijo, da mu pripada pravica do oprostitve vsaj sodnih taks, tožnik izpodbija odločitev sodišča v 3. točki izreka, v kateri sodišče prve stopnje med drugim ugotavlja, da je tožnik umaknil predlog za oprostitev plačila stroškov postopka in v tem delu ustavilo postopek. Toženec je to storil na naroku dne 12.6.2001 in posledica tega umika je tudi odločitev sodišča ter njegovo nadaljnje ravnanje, ko mu je poslalo opomine za plačilo sodne takse oziroma na njegov predlog odmerjalo takso. Glede na jasno izjavo, podano na zapisnik (ker je sestavljen v predpisani obliki, kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa, torej resničnost poteka naroka in na njem podanih izjav), je odločitev sodišča prve stopnje o tem vprašanju pravilna.

Končno pa tožnik tudi neutemeljeno izpodbija izrek o stroških, ker naj bi toženca ne imela pravdnih stroškov. Po določilih 1. odstavka 154. člena in 155. člena ZPP mora tožnik, ki v pravdi ni uspel, tožencema povrniti njune potrebne pravdne stroške. Te sta priglasila in po skrbni presoji vseh okoliščin jima jih je sodišče prve stopnje tudi priznalo. Pritožbena trditev, da jih dejansko sploh nista imela, ostaja splošna in golo predvidevanje samega tožnika.

Po vsem navedenem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnika ni utemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih jo izpodbija, kot tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep o obnovi postopka, predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in predlogu za odlog oziroma obročno plačevanje sodnih taks z dne 30.10.2003:

S sklepom z dne 30.10.2003 je sodišče zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka za oprostitev plačila sodnih taks (1. točka izreka), zavrglo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za vlogo z dne 7.10.2002 (2. točka izreka) in zavrnilo njegov predlog za odlog plačila sodnih taks oziroma obročno odplačevanje sodne takse (3. točka izreka sklepa).

Zoper sklep se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da prvostopno sodišče združi pritožbe na različne sklepe prve stopnje in skupaj s spisi odstopi višjemu sodišču, ki naj razveljavi napadene sklepe, ugodi predlogu za odlog plačila sodnih taks do izrabe vseh pravnih sredstev do ustavne pritožbe, podrejeno pa, da spremeni svoje prejšnje odločitve v zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks. Navaja, da je sodišču prve stopnje znano, kakšno je njegovo premoženjsko stanje in da se s starejšim sinom z njegovim nadomestilom plače ne moreta preživljati oziroma bi bilo s plačilom taks njuno preživljanje celo onemogočeno. Sumi, da imajo odločitve okrajne sodnice že vse znake kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja. Nikakor pa ni res, kot je to ugotovil senat višjega sodišča, da je okrajna sodnica pred odločitvijo o oprostitvi plačila sodnih taks skrbno presodila vse okoliščine v zvezi z njegovimi premoženjskimi razmerami. Kljub temu, da je že večkrat predlagal, sodišče ni vpogledalo njegovih spisov socialnih sodišč, po katerih naj bi mu RS oziroma njeni zavodi dolgovali socialne prejemke od leta 1996 do 2001. To obdobje je bil brez denarnih prejemkov, nesposoben za pridobitno delo, kar je še danes, odvisen tudi od pomoči drugih. Ni pravdar, kot napačno menijo o njem sodniki. S tožbami so začeli njegovi nasprotniki. Ogromno škode mu je sodišče storilo z izvršbami in zavrnitvami predlogov za izdajo začasnih odredb, s katerimi je prosil za zavarovanje osebne varnosti in premoženja. S strani sodišča mu je bil protipravno zarubljen in uničen osebni avtomobil. Navedeno po njegovem mnenju zadostuje, da mu višje sodišče vsaj odloži plačilo taks, saj s tem država ne bo prikrajšana, vztrajal pa bo do pravičnih in poštenih odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje različnih pravdnih zadev, v katerih tožnik nastopa kot stranka, ni združilo za skupno obravnavanje (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), na pritožbeni stopnji pa tega ni več mogoče. Pritožbeno sodišče obravnava pritožbe, ki so mu skupaj s spisi odstopljene, v vsaki posamezni zadevi. Predlogu za združitev pritožb zato na pritožbeni stopnji ni bilo mogoče ugoditi.

Tudi pri odločanju o tej pritožbi pritožbeno sodišče poudarja, da odgovor na pritožbene navedbe daje le toliko, kolikor se tičejo konkretne odločitve sodišča in ne odločitev ali dejanj, ki se tičejo drugih zadev, v katerih je udeležen tožnik (npr. zadeva P 105/2001, odločitev v drugi zadevi višjega sodišča, izvršbe, zavrnitve predlogov začasnih odredb in kazenski postopek).

Tožnik v pritožbi ne navede razlogov, s katerimi izpodbija odločitev sodišča pod 1. točko izreka sklepa, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo glede na to, da tudi v tem delu tožnik s svojim predlogom ni uspel (366. člen v zvezi s 1. odstavkom 350. člena ZPP). Pri tem ugotavlja, da je odločitev sodišča v tem delu pravilna iz razlogov, ki jih je navedlo.

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da vloga z dne 7.10.2002 ni vloga, za katero je treba plačati sodno takso, tožnik nima pravnega interesa za to, da bi ga sodišče s sklepom oprostilo plačilo sodne takse za to vlogo. Zavrženje predloga v tem delu je zato pravilno.

Tožnik dokazov o svojem premoženjskem stanju ni priložil, dokazi, ki so bili v zvezi s tem že predhodno vloženi v spis, pa se nanašajo na obdobje 1996-1998, torej ne dokazujejo tožnikovega sedanjega premoženjskega stanja, ki naj bi bilo takšno, da bi zadostil zakonskim pogojem za odlog plačila sodnih taks oziroma obročno odplačevanje sodnih taks. Dokaze o svojem premoženjskem stanju mora tisti, ki predlaga oprostitev plačila, odlog plačila ali obročno plačilo sodne takse, predložiti svojemu predlogu v vsaki zadevi, v kateri tak predlog vloži. Njegovih pritožbenih trditev, da je sodišču njegovo premoženjsko stanje znano, niti ni mogoče preveriti. Kateri so spisi socialnih sodišč, ki jih navaja v pritožbi, sodišču prve stopnje sporočil, prav tako pa tega ne pojasnjuje v pritožbi. Sicer pa je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da odloga oziroma obročnega plačila sodne takse kot oblike delne oprostitve plačila sodnih taks ni mogoče upoštevati za čas pred vložitvijo predloga in se torej na takse, za katere je taksna obveznost nastala pred vložitvijo predloga, ne more nanašati (1. odstavek 14. člena Zakona o sodnih taksah), pa tudi ne na takse, ki izvirajo z drugih sodnih postopkov (3. odstavek 14. člena Zakona o sodnih taksah).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da tudi pritožba zoper sklep z dne 30.10.2003 ni utemeljena. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1029/99
• VSL sklep II Cp 645/99
• VSL sodba II Cp 1589/99