VSL sklep I Cp 459/2004

Jedro

Teorija loči med stvarno (materialno) in procesno legitimacijo. Prvo pomeni, da je stranka tudi nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi. Vendar pa v pravdi zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije, torej zadostuje, da tožnik trdi, da je nosilec pravic, toženec pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja. Od tega, ali je to zatrjevanje resnično (torej ali je stvarna legitimacija res podana), je odvisna odločitev o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Procesna legitimacija pa pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor (v subjektivnem in objektivnem smislu - torej z določitvijo strank spora in tožbenega zahtevka); če ni podana, sodišče tožbo zavrže.

Pozitivni predpisi pojmov aktivna in pasivna legitimacija ne opredeljujejo. V praksi se pogosto to enači z vprašanjem obstoja ali neobstoja materialnopravnega razmerja med strankama, torej obstoja stvarne legitimacije. Tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za vprašanje materialnega prava, čeprav v nadaljevanju obrazložitve zapiše, da je "obstoj pravnega razmerja ter s tem vprašanje aktivne in pasivne (materialnopravne) legitimacije dejstvo, ki ga je, v primeru da je sporno, potrebno dokazovati." Zaključek sodišča o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja pa je vedno lahko le posledica ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ta svoj zaključek napravilo zgolj na presoji pomena umika ugovora pasivne legitimacije in njegovi ponovni uveljavitvi kot presoji priznanja dejstva in preklica priznanja. Tako presojo bi sodišče prve stopnje moralo opraviti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in uspehom dokaznega postopka nasploh. Iz že prej navedenih razlogov je presoja zgolj pomena umika in ponovne uveljavitve ugovora pasivne legitimacije napačna, medtem ko drugih dokazov v ta namen sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Tako se izkaže zaradi napačnega izhodišča sodišča prve stopnje njegova dokazna ocena za tako pomanjkljivo, da je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo prve stopnje razveljaviti na podlagi 355. člena ZPP in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 16.361,00 EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v EUR na vpogled, od 25.11.2003 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 993.839,00 SIT.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe glede zamudnih obresti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje sicer tožniku priznava zamudne obresti od celotne glavnice, a šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ker naj bi se povračilo škode v skladu z 2. odstavkom 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odmerjalo po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa drugače. Sodišče bi tožniku škodo priznalo, če bi namesto ukradenega vozila nabavil novo vozilo. Ker tega ni storil, se mu po stališču sodišča prve stopnje prizna odškodnina po cenah na dan sodne odločbe, saj naj bi se šele v tem trenutku tožnikova terjatev spremenila v čisto denarno terjatev. S takšnim stališčem tožeča stranka ne soglaša. Tožnikova terjatev je čista denarna terjatev že od trenutka, ko je bilo vozilo ukradeno. Povsem vseeno je, ali bi takrat tožnik kupil nadomestno, novo vozilo ali pa zahteval le povrnitev vrednosti vozila. Avtomobil je bil v trenutku, ko je bil toženi stranki ukraden, vreden 32.000,00 DEM, zato gredo tožeči stranki ustrezne zamudne obresti od dneva, ko je bil avto ukraden oziroma kot to zahteva tožeča stranka, od dneva ko je bila vložena tožba, t.j. 20.11.1991 dalje. Ker takšne obresti sodišče prve stopnje tožeči stranki priznava šele od dneva izdaje sodbe, tožeča stranka upravičeno predlaga spremembo sodbe tako, da gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od 32.000,00 DEM od 20.11.1991 do 31.12.2001, od 1.1.2002 dalje pa obresti od 16.361,00 EUR.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z legitimacijo skuša sodišče prve stopnje dispoziciji tožene stranke pripisati razpolaganja, ki nikoli niso odražala prave volje tožene stranke. Poznamo dve vrsti legitimacije, in sicer ad causam (materialna) in ad processum. Glede na jasno postavljeno vprašanje, izpostavljeno v sklepu Višjega sodišča z dne 6.2.2002, je pooblaščenka tožene stranke na naroku 27.3.2003 skušala prerezati godljo "ad pocessum" in se zediniti, da naj postopek poteka zoper toženo stranko z nazivom: A. d.o.o. Razpolaganje pooblaščenke je sedaj gnano do absurda. Tožena stranka je namreč v vsaki vlogi vedno znova izpostavljala, da je pogodbo o posredovanju tožnik sklenil s S. s.p. Zato je povsem logično, da je tožena stranka tista, ki je želela, da je kot tožena stranka navedena A. d.o.o., da pa se ugotovi pogodbeno razmerje iz posredniške pogodbe med S. in tožnikom. Vsakršna interpretacija razpolaganja pooblaščenke na naroku dne 27.3.2003, ki ne sledi tej vsebini, je napačna bodisi zaradi zapisa bodisi zaradi lapsusa (pri podajanju navedb). Glede na to, da prava in pristna volja tožene stranke nikoli ni bila, da bi nosila celotno obveznost do tožnika, ampak samo, da se pravda zaključi v njeno korist, mora sodišče vprašanja "pasivnih legitimacij" interpretirati v skladu z voljo strank. "Pasivna legitimacija" ni izraz iz pozitivnih predpisov, temveč pojem, ki ga je oblikovala sama sodna praksa in je v tem smislu zelo nenatančen, saj v praksi velja, da je vprašanje "ugovora pasivne legitimacije" vprašanje obstoja ali neobstoja obveznosti in sledi starejši materialnopravni koncepciji. Pooblaščenka tožene stranke je zato lahko podajala svoja naziranja glede legitimacije v skladu s teorijo. Višje sodišče je v svojem zadnjem sklepu napravilo miselni preskok, ko je zapisalo, da "umik ugovora pasivne legitimacije predstavlja priznanje določenih dejstev," pri čemer pri razpolaganju na naroku dne 27.3.2003 sploh ni bilo govora o dejstvih, ampak o tem, kdo je v resnici tožena stranka. Izpodbijana sodba pa nekajkrat ugotovi, da to pomeni priznanje dejstev, kar na koncu celo preraste v pojem pripoznave. Po prepričanju tožene stranke je odločitev glede vprašanja o legitimaciji napačna. Določilo 286. člena ZPP pomeni omejitev procesnih upravičenj in ne omejitev materialnih upravičenj. V zvezi z obstojem njene odškodninske odgovornosti tožena stranka poudarja, da se od udeležencev v pravnem prometu terja skrbno, vendar pa tudi razumno ravnanje. Ko se je tožnik odločil, da bo pustil avtomobil na nezavarovanem parkirišču, gotovo ni pričakoval, da bo tožena stranka parkirišče v dnevu ali dveh ogradila oziroma ustrezno zavarovala. Že splošni pogoji govorijo o omejeni zavarovani vrednosti vozil. Zato je najprej treba rešiti materialnopravno vprašanje "volenti non fit iniuria." Tožena stranka je bila namreč dolžna v okviru danih razmer izkazati potrebno skrbnost, nikakor pa ni mogoče te skrbnosti sedaj v pravdi raztezati na de lege ferenda primerna ravnanja, ki bi morda bila res najbolj skrbna. Posebej je treba opozoriti, da je prišlo do dogodka leta 1991, ko je bila kriminaliteta zanemarljiva, stališče, da tožnik kot komitent (potrošnik) post festum uspešno uveljavlja, da bi bilo treba parkirišče ograditi, pa pomeni, da njemu ni treba ravnati skrbno. Obseg pričakovanega ravnanja, ki se zahteva od tožene stranke s postavitvijo ograje zaradi zavarovanja tam parkiranih vozil, je nesorazmeren z dejanskimi pričakovanji strank v fazi oblikovanja volje in zato tožene stranke ne prepriča stališče, da je takšna opustitev nedopustno ravnanje. Tožena stranka izpostavlja tudi vprašanje interesov strank kot relevantne podlage za presojo nedopustnosti in vzročne zveze (teorija o interesni vzročnosti). Razmerje med interesi je bilo definirano s pričakovanim zaslužkom od prodaje vozila. Tožeča stranka se je sama odločila, da bo avto pustila parkiran na dvorišču, ker je ocenila, da bo s tem hitreje pritegnila potencialne kupce, kot če bi avto prodajala preko oglasa. To razmerje, ki je nekaj odstotkov na pasivni strani in večino odstotkov na aktivni strani, bi lahko bilo podlaga za porazdeljevanje rizika tatvine vozila. Zavrnitev izpolnitve, ki jo je dal tožnik Zavarovalnici, ne predstavlja le upniške zamude, ampak je bila tožeča stranka po načelu neminem laedere dolžna sprejeti vsako delno izpolnitev (2. odstavek 310. člena ZOR), še posebej, ker gre za nekontraktno podlago tožbenega zahtevka in bi s sprejemom izpolnitve zmanjšala škodo, ki naj bi sicer nastala toženi stranki z odtujitvijo vozila (pod predpostavko, da za to sploh odgovarja). Zato je vzročna zveza do višine 15.500 DEM oziroma 7.925,02 EUR pretrgana. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožba tožene stranke sicer pravilno navaja, da teorija loči med stvarno (materialno) in procesno legitimacijo. Prvo pomeni, da je stranka tudi nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v pravdi. Vendar pa v pravdi zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije, torej zadostuje, da tožnik trdi, da je nosilec pravic, toženec pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja. Od tega, ali je to zatrjevanje resnično (torej ali je stvarna legitimacija res podana), je odvisna odločitev o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Procesna legitimacija pa pomeni upravičenje sprožiti konkreten spor (v subjektivnem in objektivnem smislu - torej z določitvijo strank spora in tožbenega zahtevka); če ni podana, sodišče tožbo zavrže.

Pritrditi je treba toženi stranki, da pozitivni predpisi pojmov aktivna in pasivna legitimacija ne opredeljujejo in da se v praksi pogosto to enači z vprašanjem obstoja ali neobstoja materialnopravnega razmerja med strankama, torej obstoja stvarne legitimacije. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je bilo na naroku dne 27.3.2003 govora o procesni legitimaciji. Tožeča stranka je toženo stranko tako, kot je bila označena tedaj (in je še tudi sedaj), označila že v vlogi z dne 25.10.2000 in glede na že do tedaj podane navedbe torej zatrjevala, da je ta tožena stranka zavezanec iz materialnopravnega razmerja. Kot že rečeno, to za procesno pasivno legitimacijo zadostuje. Tudi bi bilo nelogično, da bi se o procesni legitimaciji razpravljalo šele na tem naroku, saj je bila pred tem dne 14.12.2000 izdana sodba prve stopnje, zoper njo vložena pritožba tožene stranke, v kateri je navedla, da ni tožena prava stranka (torej ugovarjala stvarno pasivno legitimacijo) in nato dne 6.2.2002 izdan sklep višjega sodišča, v katerem je navedlo, bo "lahko sodišče v ponovljenem postopku razčistilo, kdo je sklepal pravne posle in kdo se v tem postopku pravda." Sledila je vloga tožeče stranke, v kateri je kot toženo stranko (ponovno) označila A. d.o.o. in nato narok 27.3.2003, na katerem je pooblaščenka tožene stranke navedla, da ne soglaša z nazivom tožene stranke, kot izhaja iz pripravljalne vloge tožeče stranke (torej A. d.o.o.), nakar je potem, ko je sodišče preverilo pooblastila tožene stranke, umaknila "ugovor pasivne legitimacije iz razlogov ekonomičnosti." Četudi je šlo za prvi narok po razveljavitvi sodbe prve stopnje, glede na prejšnje trditve tožene stranke ni mogoče sprejeti stališča, da se je pooblaščenka tožene stranke le zedinila, da postopek poteka zoper toženo stranko A. d.o.o. Nedvomno se je torej obravnavala stvarna legitimacija, kar se tudi po navedbah pritožbe v praksi običajno označuje kot pasivna legitimacija, če se nanaša na toženo stranko. Sklicevanje na lapsus ali napačen zapis v zapisniku o naroku za glavno obravnavo ne more biti uspešno, saj je tožena stranka zapisnik ob koncu podpisala brez pripomb (2. odstavek 124. člena ZPP) in ker je tudi sicer zapisnik pisan v redu in v skladu z zakonom (122.-126. člen ZPP), dokazuje resničnost tistega, kar je v njem določeno (1. odstavek 224. člena ZPP), torej resničnost poteka naroka in izjav strank, ki so v njem zapisane.

Vprašanje pasivne legitimacije, ki se je obravnavalo na naroku dne 27.3.2003, je bilo materialnopravno in ne procesno vprašanje, kot ga skuša v pritožbi prikazati tožena stranka. Tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za vprašanje materialnega prava, torej vprašanje obstoja materialnopravnega razmerja med pravdnima strankama, ki upravičuje tožnika do terjatve, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, čeprav v nadaljevanju obrazložitve zapiše, da je "obstoj pravnega razmerja ter s tem vprašanje aktivne in pasivne (materialnopravne) legitimacije dejstvo, ki ga je, v primeru da je sporno, potrebno dokazovati." Zaključek sodišča o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja pa je vedno lahko le posledica ugotovljenega dejanskega stanja. Šele, ko ugotovi določeno dejansko stanje, lahko presodi, ali se to ujema z abstraktnim zakonskim stanom določene pravne norme, ki opredeljuje neko materialnopravno razmerje. Ne glede na ugovor pasivne legitimacije, mora sodišče prve stopnje presoditi, ali sta stranki v takšnem materialnopravnem razmerju, ki tožnika upravičuje do pravne posledice, ki jo zasleduje z uveljavljenim tožbenim zahtevkom - to mora sodišče torej presoditi v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

Vse navedeno pa kaže in v tem delu pritožbeno sodišče spreminja stališče iz svoje prejšnje odločitve, da umik ugovora pasivne legitimacije sam po sebi ne predstavlja priznanja dejstva in zato tudi ponovna uveljavitev tega ugovora ne preklica priznanja. Da ne gre za uveljavljanje dejstva, nenazadnje izhaja tudi iz prejšnje odločitve pritožbenega sodišča, ko je ugodilo pritožbi tožene stranke, ki je v pritožbi navajala, da ni tožena prava stranka (ko je torej uveljavila ugovor pasivne legitimacije) - če bi šlo namreč za navedbo dejstva (zanikanje njegovega obstoja), bi lahko pritožbeno sodišče takšno pritožbo zavrnilo enostavno zato, ker bi tožena stranka tega v pritožbi ne mogla na novo navajati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Kot že rečeno, je zaključek sodišča o obstoju ali neobstoju materialnopravnega razmerja med strankama spora lahko le posledica ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje pa je ta svoj zaključek napravilo zgolj na presoji pomena umika ugovora pasivne legitimacije in njegovi ponovni uveljavitvi kot presoji priznanja dejstva in preklica priznanja. Tako presojo bi sodišče prve stopnje moralo opraviti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in uspehom dokaznega postopka nasploh. Iz že prej navedenih razlogov je presoja zgolj pomena umika in ponovne uveljavitve ugovora pasivne legitimacije napačna, medtem ko drugih dokazov v ta namen sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Tako se izkaže zaradi napačnega izhodišča sodišča prve stopnje njegova dokazna ocena za tako pomanjkljivo, da je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo prve stopnje razveljaviti na podlagi 355. člena ZPP in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem je ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke, saj pritožbeno sodišče meni, da ta pritožba utemeljeno opozarja na to, da tožeči stranki ni mogoče priznati zamudnih obresti šele od sodbe dalje. Ker pa je bila razveljavljena odločitev o glavnem zahtevku, je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi odločitev o stranskih terjatvah (zavrnilni del sodbe).

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje na podlagi predloženih dokazov odločiti tudi o tem, ali sta pravdni stranki v takšnem medsebojnem razmerju, da tožeča stranka od tožene utemeljeno terja plačilo vrednosti ukradenega avtomobila. Čeprav se glede na razveljavitev odločitve pritožbenemu sodišču niti ne bi bilo treba ukvarjati z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, naj bo glede na dolgotrajnost tega pravdnega postopka vendarle navedeno, da pritožbeno sodišče sicer pri presoji izpodbijane sodbe kakšnih drugih kršitev, ki bi narekovale razveljavitev sodbe prve stopnje, ni ugotovilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba in sklep Pdp 1464/2003
• VSC sodba Cpg 133/1998
• VSC sklep Cp 1269/99