VSK sodba I Cp 343/2003

Jedro

1. Osebnostna pravica do lastne podobe daje upravičencu možnost prepovedati uporabo slike. Za osebnostne pravice je tudi sicer značilna njihova absolutnost, učinkujejo zoper vsakogar in je tudi vsakomur prepovedan poseg v te pravice. Ugotovljeno pa je, da je prva toženka tista, ki je naročnik plakata in je odobrila njegovo uporabo v promocijske namene. Gre za poseg v osebnostno pravico, pravico tožnice do varovanja lastne podobe, le tožnica je tista, ki lahko odloča o tem ali se njena slika lahko objavi. Objava fotografije brez dovoljenja je torej poseg v osebnostno pravico.

2. Peti toženec je profesionalni fotograf, od katerega se zahteva še posebna skrbnost pri opravljanju svojega dela. Že dejstvo, da je izročil fotografijo oziroma diapozitiv s tožničino podobo kot idejo direktorju tretje toženke, ki se je očitno profesionalno ukvarjala z izdelavo reklamnega materiala, kaže na to, da je dopustil uporabo te fotografije. Pristal je torej, da se ti posnetki uporabijo, dokazno breme, da dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, je po določbi 154.čl. ZOR na njem, tega ni dokazal, nasprotno, njegovo ravnanje kaže na nezadostno skrbnost. Tako ravnanje, je v zvezi z nastankom škode in je pravno upošteven vzrok.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede petega toženca in v prepovednem delu (tč. II izreka) delno s p r e m e n i, da po spremembi glasi:

"1. Prvi in četrti toženki se uničijo vsi primerki promocijskih plakatov, fotolitov za tisk plakatov in oglasov, na katerih je upodobljena tožnica.

2. Prva toženka in peti toženec (O.B. in J.Ž.) sta dolžna solidarno plačati tožnici odškodnino v višini 600.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Prvi toženki in petemu tožencu se prepoveduje javno objavljanje, v kakršnikoli obliki, fotografij petega toženca, na katerih je upodobljena tožnica.

3. Prva toženka in peti toženec sta dolžna nerazdelno tožnici povrniti 276.580,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.05.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Tožnica je dolžna tretji toženki povrniti 20.500,00 SIT in četrti toženki 479.314,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2002 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo"; sicer se pritožba tožnice, pritožba prve toženke pa v celoti zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem obsegu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Peti toženec je dolžan tožnici povrniti 79.900,00 SIT pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.05.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Četrta toženka in peti toženec sama trpita stroške sestave odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (tč. II izreka) razsodilo, da se prvi in četrti toženi stranki uničijo vsi primerki promocijskih plakatov, fotolitov za tisk plakatov in oglasov, na katerih je upodobljena tožnica, prvi toženki pa ob tem še naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 600.000,00 SIT in povrne 105.347,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse pa v roku 15 dni pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek oz. zahtevek v preostalem delu zavrnilo. Tožnici je ob tem naložilo, da tretji in četrti toženki ter petemu tožencu povrne pravdne stroške in sicer tretji toženki 20.500,00 SIT, četrti toženki 479.314,00 SIT in petemu tožencu 295.530,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. S sklepom pa je zaradi umika tožbe zoper drugo toženko in tožbe zoper tretjo toženko glede plačila odškodnine postopek v tem delu ustavilo (tč. I izreka).

Zoper sodbo sta se pritožila tožeča stranka in prva toženka. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožnica je zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic, saj je bila fotografija objavljena brez njenega dovoljenja, zahtevala prepoved nadaljnjih kršitev in odpravo posledic ter uničenje ostalih primerkov in plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku v celoti, ni namreč ugodilo tistemu delu zahtevka, ki se nanaša na uničenje primerkov plakatov, revije in pripomočkov za izdelavo, to so fotoliti in diapozitivi, ker je ugotovilo, da so primerki že zaseženi in zaključilo, da izdelava novih plakatov ni mogoča. Taka ugotovitev ni pravilna. Tožnica je upravičeno zahtevala prepoved nadaljnjih kršitev, z novimi kršitvami bi se ji povzročala nova škoda, saj z objavo svoje podobe v reklamne namene ni soglašala in še vedno ne soglaša. Pravico ima ob povedanem zahtevati, da se take objave prepovejo in to tistim osebam, ki so v preteklosti že kršile njene pravice. Ob zavrnitvi tega dela zahtevka bi lahko tožene stranke nadaljevale s kršitvami, tožnica pa bi morala ponovno začeti vse postopke, zaradi česar nedvomno ima pravni interes za prepoved nadaljnjh kršitev in zato se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je zavrnjen prepovedni del zahtevka. Tudi ugotovitev sodišča, da izdelava enakih ali novih plakatov s podobo tožnice ni več mogoča, ni pravilna, saj gotovo niso bili zaseženi vsi plakati in je zelo verjetno, da se podlaga za izdelavo plakata v elektronski obliki še vedno nahaja v računalnikih ali na pomnilnih medijih družbe K.&W., tiskarja in koga drugega, dejstvo pa je, da J.Ž. razpolaga z vsaj sedmimi diapozitivi, ki so podobni tistemu, iz katerega je izdelan sporni plakat, saj je kopije diapozitivov priložil odgovoru na tožbo. Nadalje navaja, da se pritožuje zoper sodbo tudi v delu, kolikor je sodišče zavrnilo zahtevek zoper tretjega, četrtega in petega toženca. Naročnik takratne objave v reviji G.je bila O.B., na spornem plakatu in reklamni objavi v reviji G. so bili kot avtorji plakata in reklamnega sporočila navedeni tako tretji, četrti kot peti toženec. Očitno so vsi sodelovali pri javni objavi tožničine podobe, ki ji je povzročila škodo in so zato vsi odgovorni za nastanek škode, vprašanje njihovih medsebojnih razmerij in krivde pa ni predmet ugotavljanja v tem postopku. Bistveno je, da je vsak po svoje prispeval k nastanku škode in je bil prispevek vsakega nujno potreben, da je do javne objave tožničine podobe prišlo. Če kdorkoli od njih ne bi izvršil svojega dela, do objave ne bi prišlo. Glede petega toženca pa opozarja, da niti ni pomembno, ali je ob nastanku fotografije petemu tožencu "pozirala" ali ne, odločilno je, da je ni vprašal za dovoljenje za javno objavo, izročil pa je svojemu kolegu V. zaradi priprave promocijskega materiala za G.B. približno 100 diapozitivov in kot profesionalni fotograf nedvomno vedel, da bodo ti uporabljeni lahko tudi za promocijski material. Če tega ni vedel, pa bi to kot profesionalni fotograf moral vedeti in pred izročitvijo diapozitiva pridobiti soglasje tožnice za javno objavo njene podobe. Ker tega ni storil, je soodgovoren za nastalo škodo. Odgovorna je prva toženka s potrditvijo promocijskega materiala, prav tako tudi družba K.&W., ki je plakat in druge promocijske materiale oblikovala in se kot strokovnjak ni prepričala, če so pridobljena vsa potrebna dovoljenja in materialne avtorske pravice. Sodišče je tudi napačno določilo višino odškodnine, pravična denarna odškodnina je bistveno višja od dosojene v znesku 600.000,00 SIT, že vtoževani znesek je bistveno nižji od pravične odškodnine, sicer pa tudi stroški pravdnega postopka, ki se je zaključil po dveh narokih, brez izvedencev, znašajo 600.000,00 SIT, kar kaže na prenizko odškodnino. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje napačno ocenilo del spornega predmeta, ki se je nanašal na prepoved nadaljnjih kršitev in uničenje protipravnih primerkov, kar je bil za tožnico bistven del zahtevka, na podlagi katerega bi se preprečile nadaljnje kršitve in s tem nastajanje nove škode. Uspeha s tem delom zahtevka pa sodišče niti ni upoštevalo oziroma ga je upoštevalo v zanemarljivi višini. V izpodbijanem zavrnilnem delu naj zato sodišče druge stopnje sodbo tako spremeni, da se tudi v tem obsegu zahtevku ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Prva toženka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Dejansko stanje je po mnenju pritožnice napačno ugotovljeno. Temelj odgovornosti ni podan. Ne more to biti določba 3.odst. 5.čl. Pogodbe o sodelovanju, sklenjene med prvo in tretjo toženko, ki ga sodišče razlaga ekstenzivno. Ta člen zavezuje zgolj za ožjo obliko odgovornosti, gre za odgovornost v zvezi s skladnostjo "komunikacijskih rešitev" z usmeritvijo podjetja in veljavnimi zakoni, gre torej za odgovornost pogodbenih strank za strokovnost izdelkov. Tudi iz izpovedbe priče M.V. izhaja, da je prva toženka želela doseči dogovor s strokovno organizacijo v dobri veri, da bo vse strokovno opravila, zato temelj odgovornosti prve toženke ni podan. Sodba je tudi glede odločitve o višini odškodnine nepravilna, odškodnina je pretirano visoka, izven okvirov po sodišču priznanih odškodnin za podobne primere, pa tudi iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče določilo znesek satisfakcije v višini 600.000,00 SIT, saj bi moralo pri tem upoštevati predvsem intenzivnost duševnih bolečin in trajanje bolečin oziroma trpljenje in drugačno neugodje. Tožnica je duševne bolečine med postopkom opisovala zelo posplošeno in za zatrjevana dejstva dokazov ni ponudila. O krivdi prvotoženke zaradi domnevne kršitve osebnostnih pravic ni mogoče govoriti, saj je sodišče samo v sodbi zaključilo, da zaposlenim pri prvi toženki identiteta ženske na plakatu niti poznana ni bila. Sploh pa je tretja toženka prvi toženki plakat predstavila na A4 formatu, to je pomanjšanega, in bi težko ugotovili identiteto. Ali je nosilec posla pridobil soglasje za objavo fotografije, prva toženka ni vedela in ni mogla vedeti, saj to sodi v izključno pristojnost tretje toženke kot dobrega strokovnjaka, prva toženka pa je bila v dobri veri, da je tretja toženka opravila vse, kar je potrebno za dobrega strokovnjaka. Višina prisojene odškodnine je nepravilna tudi iz razloga, ker sta po zaključku sodišča v osebnostne pravice tožnice posegli tako prva kot tretja toženka, toda postopek je zaradi umika tožbe zoper tretje toženko ustavljen, krivda je na strani tožnice, ki terjatve ni prijavila v stečajnem postopku, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je zato, da mora prva toženka plačati odškodnino v celoti, naloženo bi ji moralo biti plačilo polovičnega zneska. Ne bo imela namreč več regresnega zahtevka zoper tretjo toženko.

Peti toženec je odgovoril na pritožbo tožnice. Meni, da sam glede na določbo 35.čl. Ustave Republike Slovenije ni kršil tožničinih osebnostnih pravic z nedovoljeno objavo, saj plakatov ni dal v javnost in tudi ni izdajatelj revije Gurman. Iz izpovedb vseh zaslišanih prič izhaja, da ni sodeloval pri pripravi spornega plakata. Izkazalo se je v postopku tudi, da izpovedba tožnice, ko je bila zaslišana v nepravdnem postopku, naj bi sporni posnetek petega toženca nastal, ne da bi tožnica za to vedela, ne drži, saj sama v pritožbi poudarja, da ni nasprotovala nastanku fotografije - diapozitiva, ki ga je napravil peti toženec. Stroške pa je povzročila sama tožnica. Zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Na pritožbo tožnice je odgovorila tudi četrta toženka. Odločitev sodišča je po njeni oceni pravilna. Četrta toženka ni nikoli javno objavila fotografije petega toženca s podobo tožnice. Navedbe o domnevnem obstoju podlage za izdelavo plakata v elektronski obliki so zato tudi brezpredmetne. Četrta toženka je delala le po naročilu in kot podizvajalec za tretjo toženko in oblikovala zasnovo plakata in drugega promocijskega materiala. Kdo je to objavil in kdo je za tako objavo odgovoren, pa je jasno pokazala glavna obravnava in ugotovitvam sodišča ni kaj dodati. Ker tožnica zoper četrto toženko ni uspela, je odločitev o stroških pravilna. Predlaga, da višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba prve toženke pa ni utemeljena.

Glede temelja:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo do objave tožničine podobe na promocijskih plakatih za G.B., uporabljenih na vinskem sejmu leta 1999, kot tudi na drugih mestih (turistična pisarna v B., revija G.). Ugotovilo je, da sta prva toženka kot naročnik in tretja toženka kot izvajalec s tem posegla v njene osebnostne pravice v smislu 35.čl. Ustave Republike Slovenije. Glede prve toženke je ob tem ugotovilo, da je s tretjo toženko dne 31.03.1999 sklenila pogodbo o sodelovanju na področju promocijskih aktivnosti za vse segmente poslovanja prve toženke. V 5.čl. sta se dogovorili, da je tretja toženka sicer odgovorna, da bodo predlagane rešitve v skladu z usmeritvijo prve toženke in veljavnimi zakoni, odgovornost pa je prevzela tudi prva toženka, ko je predložene rešitve odobrila. Ugotovilo je tudi, da je v skladu s to pogodbo tretja toženka izdelala promocijski material za promocijo G.B. za potrebe vinskega sejma, tudi sporni promocijski plakat s podobo tožnice, za kar je prva toženka tudi plačala, ta material pa so obravnavali in odobrili tudi na sestankih prve toženke, ki jih je sklical župan. O podobi ženske na plakatu niso razpravljali, niso vedeli kdo je, in jim identiteta ženske na plakatu ni bila poznana. Ob teh dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje se prva toženka neutemeljeno zavzema za drugačno odločitev, ko trdi, da za škodo ni odgovorna in da v osebnostne pravice tožnice ni posegla. Osebnostna pravica do lastne podobe daje upravičencu možnost prepovedati uporabo slike. Za osebnostne pravice je tudi sicer značilna njihova absolutnost, učinkujejo zoper vsakogar in je tudi vsakomur prepovedan poseg v te pravice. Ugotovljeno pa je, da je prva toženka tista, ki je naročnik plakata in ki je odobrila njegovo uporabo v promocijske namene, na primer na vinskem sejmu. Gre za poseg v osebnostno pravico, pravico tožnice do varovanja lastne podobe, le tožnica je tista, ki lahko odloča o tem ali se njena slika lahko objavi. Privolitve prva toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, sama objava fotografije brez dovoljenja je torej poseg v osebnostno pravico. Med posegom in škodo je izkazana vzročna zveza, saj je prav zaradi objave slike tožnica trpela duševne bolečine, protipravnost ravnanja toženke je podana, zato je tudi podana njena odškodninska odgovornost (1. odst. 154. čl. ter 158.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ, ki je stopil v veljavo 01.01.2002, še uporablja - 1060.čl. OZ). Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da za škodo ni odgovorna, neutemeljeno se sklicuje na določbo 5. čl. pogodbe, iz tega člena izhaja, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, le to, da sta se obe stranki dogovorili, da bosta sodelovali pri izdelavi promocijskega materiala in je bila toženka tista, ki je v končni fazi odobrila ta material. Ni se prepričala, ali ima dovoljenje osebe, ki je na plakatu upodobljena, kar kaže na njeno malomarno ravnanje. Vprašanje njune medsebojne odgovornosti (s tretjo toženko) je, kot ugotavlja sama pritožba, lahko le predmet njunega notranjega razmerja. Ker ne gre za enotno sosporništvo, tožeča stranka lahko zato tožbo uperi le zoper enega ali drugega ali oba. Po določbi 206. čl. ZOR za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, vsebina solidarnosti pa je v tem, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, obveznost pa preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so zato vsi dolžniki prosti (1. odst. 414. čl. ZOR). Ob povedanem so trditve pritožbe, da bi eventuelno prva toženka bila lahko zavezana le za povrnitev polovice škode, pravno zmotne in pritožba, kolikor napada odločitev po temelju, neutemeljena.

Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih materialno pravo zmotno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper petega toženca zavrnilo. Ne drži sicer pritožbeno stališče, da že dejstvo, da je vsak po svoje prispeval k nastanku škode, zadošča za ugotovitev odškodninske odgovornosti. Gre za vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem petega toženca in posledico. Vzročna zveza je eden od elementov civilnega delikta. Sodna praksa, saj zakon jasnega odgovora ne daje, kot tudi pravna teorija, poznata več teorij vzročnosti, opuščena pa je teorija o naravni vzročnosti (teorija sine qua non) po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledice ne bi nastopile, hkrati že samostojen vzrok, za katerega se odgovarja. V naši sodni praksi in teoriji prevladujeta ratio legis teorija vzročnosti in teorija adekvatne vzročnosti. Prevladujoča je teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po svojem rednem teku stvari pripeljejo do zatrjevane posledice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je peti toženec direktorju tretje toženke posodil okrog 100 fotografij in tudi diapozitiv s posnetkom tožnice in mu je direktor tretje toženke dejal, da bo diapozitiv le pokazal oblikovalcem kot idejo. Šele na vinskem sejmu je peti toženec ugotovil, da je tretja toženka ta diapozitiv uporabila pri izdelavi plakata. Ni torej dal diapozitiva z namenom, da se uporabi pri izdelavi promocijskega materiala, kot je trdila tožnica, tega dokazni postopek ni potrdil. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je peti toženec profesionalni fotograf, od katerega se zahteva še posebna skrbnost pri opravljanju svojega dela. Že dejstvo, da je izročil fotografijo oziroma diapozitiv s tožničino podobo kot idejo direktorju tretje toženke, ki se je očitno profesionalno ukvarjala z izdelavo reklamnega materiala, kaže na to, da je dopustil uporabo te fotografije, v postopku pa tudi ni ne zatrjeval in ne dokazoval, da bi bil dogovor morebiti bolj jasen, da bi se na primer s tretjo toženko oziroma njenim direktorjem jasno dogovoril, da teh posnetkov brez njegovega soglasja ni dopustno uporabiti. Pristal je torej, da se ti posnetki uporabijo, dokazno breme, da dokaže, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, je po določbi 154.čl. ZOR na njem, tega ni dokazal, nasprotno, njegovo ravnanje kaže na nezadostno skrbnost. Tako ravnanje, ko je brez jasnega dogovora posnetke izročil direktorju gospodarske družbe, ki se je ukvarjala očitno tudi z oglaševalskimi in promocijskimi aktivnostmi, in te posnetke tudi uporabila za javno objavo, je v zvezi z nastankom škode in je pravno upošteven vzrok. Neutemeljeno pa se pritožnica zavzema, da se kot tako opredeli tudi ravnanje četrte toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je četrta toženka le izdelala plakat po naročilu tretje toženke, ni ga distribuirala, niti uporabljala v promocijske namene in tudi ne javno objavljala tožničine podobe. Njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot pravno upošteven vzrok za nastalo škodo.

Glede višine odškodnine:

Trditve prve toženke, da za zatrjevana dejstva, pomembna za presojo višine odškodnine, tožeča stranka ni ponudila dokazov, ne držijo. Glede višine škode je sodišče izvedlo dokaz, zaslišalo je tožnico. Pri odločitvi o višini odškodnine za to obliko nepremoženjske škode je sodišče pravilno odločitev oprlo na določbo 200. čl. ZOR. Sodišče prisodi po tej določbi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena, časti, ugleda ali sploh posegov v varovane osebnostne pravice, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti pa ob tem upošteva stopnjo bolečin in njihovo trajanje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravno pravilno opredelilo okoliščine, pomembne za oceno tožničine prizadetosti, obseg in trajanje njenih duševnih bolečin, nenazadnje je ugotovljeno, da tožnica občasno še sedaj trpi, če nanese pogovor na to zadevo ali vidi kak plakat in se spomni na predmetno zadevo, oziroma ob tem čuti prizadetost. Zato pritožba prve toženke neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo trajanja bolečin, ugotovljeno je, da so bile po sami objavi njene podobe te bolečine bolj intenzivne, zatem so počasi izzvenele, kot rečeno pa se občasno pojavijo še sedaj. Tudi odmera odškodnine je v skladu z ustaljeno prakso sodišč v Republiki Sloveniji, ki se je oblikovala na področju odškodnin za primere kot je obravnavani. Zato se obe pritožbi neutemeljeno zavzemata za prisojo višje oziroma nižje odškodnine.

Glede odločitve o zavrnitvi prepovednega dela zahtevka:

Po določbi 157.čl. ZOR ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja in kakšna druga pravica njegove osebnosti. Ta zahteva je mogoča tudi v primeru, če je kršitev že prenehala. To pravico daje Ustava, ki v 15. členu določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, torej tudi ustavno varovana pravica do zasebnosti in osebnostne pravice (35.čl. Ustave RS). Prva in tretja toženka sta posegli v tožničine osebnostne pravice, pravice do zasebnosti. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je mogoče nevarnost, da bi se kršitev ponavljala v bodoče, izključiti. Že v postopku na prvi stopnji, v zadevi, ki se je vodila pod opr.št. R (spis je priložen temu spisu), je peti toženec kot nasprotni udeleženec pojasnil (listovna št. 15), da fotoliti običajno ostanejo v tiskarni, če naročnik ne zahteva drugače, so pa danes glede na razpoložljiva tehnična sredstva možnosti, da se izdelek ponovno proizvede, saj se to izvede n.pr. tako, da se diapozitiv skenira, nato pa računalniško obdela in zato ne drži razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je zato, ker je izročen v hrambo sporni diapozitiv v navedeni nepravdni zadevi, četrta toženka pa je izročila v hrambo fotolite, plakate, martch print plakate, revijo in drugih materialov nima, zaseženi so pa tudi vsi promocijski plakati in promocijski material prvi toženki, izključena možnost, da bi se s kršitvami ponavljalo. Ob ugotovitvi, da je s strani prve toženke in petega toženca prišlo do kršitve tožničine osebnostne pravice, je zato odločitev, ko je zavrnjen zahtevek za prepoved javnega objavljenja fotografij petega toženca, na katerih je upodobljena tožnica, nepravilna in je zato v tem delu sodišče prve stopnje pritožbi tožnice ugodilo in sodbo spremenilo tako, da se zahtevku v tem delu ugodi. Ni pa mogoče prepovednemu zahtevku ugoditi tudi zoper tretjo toženko, saj je le-ta v stečaju, po določbi 2. odst. 37. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS, št. 67/93 s spremembami) se nedenarne terjatve upnikov proti dolžniku spremenijo v denarne terjatve, postavljeni zahtevek pa je nedenarni, pa tudi sicer lahko med stečajnim postopkom stečajni dolžnik opravlja le posle, ki predstavljajo dokončanje nujnih poslov oz. nadaljuje proizvodnjo in tekoče posle, pa še to po odločitvi stečajnega senata (133. in 135. čl. ZPPSL). Sodišče druge stopnje, ki uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, je zato neutemeljeno pritožbo prve toženke zavrnilo in v izpodbijanem obsegu, kolikor je zahtevku zoper prvo toženko ugodeno, zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje, delno pa ugodilo pritožbi tožnice tako, da se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu, kolikor ni ugodeno zahtevku za plačilo odškodnine zoper petega toženca in kolikor je zavrnjen zahtevek za prepoved javnega objavljanja, v kakršnikoli obliki, fotografij petega toženca, na katerih je upodobljena tožnica, glede prve toženke in petega toženca tako spremeni, da se v tem obsegu zahtevku ugodi, sicer pa neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. odst. 358. in 353. čl. ZPP).

Delna sprememba sodba je narekovala tudi spremembo odločbe o stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). Tožnica je uspela s prepovednim delom zahtevka, v pretežnem delu tudi z zahtevkom, da se promocijski material uniči, delno pa z zahtevkom za plačilo odškodnine. Matematično je uspeh v konkretni zadevi nemogoče izračunati. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, tudi dejstva, da je v pretežnem delu uspela z zahtevkom za uničenje promocijskega materiala in v celoti s prepovednim zahtevkom glede prve toženke in petega toženca, po drugi strani pa je potrebno upoštevati, da po višini z zahtevkom za plačilo odškodnine ni uspela v celoti, pač pa le delno, je glede na določbo 2. odst. 154. čl. ZPP tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, odmerjenih od zneska, s katerim je po višini glede odškodnine uspela, to je 600.000,00 SIT. Gre ji zato 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za sestavo pripravljalne vloge, 300 točk za pristop na prvi narok, 150 točk za pristop pooblaščenca na narok dne 26.11.2002 ter drugi stroški, ki jih je priznalo že prvostopenjsko sodišče in sicer 120 točk za odsotnost iz pisarne, 450 točk zaradi trajanja naroka ter nadaljnjih 200 točk zaradi trajanje naroka in 120 točk za odsotnost iz pisarne, skupno 1.865 točk - glede na vrednost točke 110,00 SIT 205.150,00 SIT, 20% DDV, dvakrat po 15.200,00 SIT zaradi plačila takse, skupno 276.580,00 SIT in sta ji ta znesek prva toženka in peti toženec dolžna povrniti solidarno, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.05.2004 dalje, do plačila.

Pritožbeni stroški so odmerjeni na 79.900,00 SIT (375 točk za sestavo pritožbe, 20% DDV in 30.400,00 sodne takse). Glede na pretežni neuspeh zoper prvo toženko in delni uspeh zoper petega toženca, mora tožnici te stroške, odmerjene od zneska, s katerim je tožnica uspela, povrniti peti toženec.

Ker peti toženec in četrta toženka z navedbami v odgovoru na pritožbo nista prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške in jima zato ti stroški ne gredo (154. čl. in 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep I Cp 592/2002
• VDS sodba in sklep Pdp 1332/2000
• VSL sodba in sklep I Cpg 443/2000