VSL sklep I Cpg 1397/99

Jedro

Obveznost sodišča, da po prejemu pravovarstvenega zahtevka preizkusi, ali je o stvari že pravnomočno odločeno, izhaja iz načela pravne varnosti. Prepoved ponovnega odločanja o isti zadevi preprečuje možnost obstoja kontradiktornih odločb. Zato je tudi v postopku zavarovanja po ZIZ na mestu smiselna uporaba določb ZPP, tudi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP skladno s 15. členom ZIZ.

 

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopno sodišče predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče Agenciji za plačilni promet Republike Slovenije, Podružnici Celje naložilo, da toženima strankama odreče vnovčenje in ne vnovči akceptnih nalogov nalogodajalca H.

d.o.o. Celje, številka 7995317, 7995318 in 7995319 tudi nad zneskom 1.389.755,57 SIT v breme žiro računa tožeče stranke in v korist žiro računa prvotožene stranke, ta začasna odredba pa naj bi veljala do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve, zoper prvotoženo stranko zavrglo, zoper drugotoženo stranko pa zavrnilo.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, smiselno pa je uveljavljala bistveno postopkovno kršitev določb ZIZ in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Meni, da smiselna uporaba določb 274. in 286. člena ZPP v postopku zavarovanja ni primerna, saj je prvostopno sodišče z uporabo navedenih določb ZPP poenotilo postopek zavarovanja s pravdnim postopkom. Tožeča stranka je vložila nov predlog za izdajo začasne odredbe, ki ni enak prejšnjemu. Dejstvo je, da se dejanske okoliščine nenehno spreminjajo, saj se terjatev prvotožene stranke do drugotožene delno poplačuje z uveljavitvijo poroštev fizičnih oseb, delno pa z občasnim vnovčevanjem spornih akceptnih nalogov, dokazovanje tega dejstva pa je tožeči stranki praktično onemogočeno, ker ji prvotožena stranka ne posreduje podatkov o odplačilu dolga. Smiselna uporaba 274. člena ZPP ni primerna, ker ZIZ v 40. členu določa vsebino predloga za izvršbo, ne govori pa o predhodnem preizkusu predloga. V postopku zavarovanja sodišče presoja le, ali so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe in sodišče ne odloča o zahtevkih, pač pa z začasno odredbo le začasno zavaruje upnikov položaj. Nevzdržna je tudi smiselna uporaba določbe 286. člena ZPP, saj v izvršilnem postopku praviloma ni narokov, načelo obojestranskega zaslišanja pa je v izvršilnem postopku prej izjema kot pravilo. Sodišče tudi ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu po vpogledu v sodni register glede zakonitih zastopnikov prvotožene stranke, ki je po njenem prepričanju bistven za presojo veljavnosti pravnega posla, ki naj bi bil temelj za pravico vnovčevanja spornih akceptnih nalogov. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba ni utemeljena.

Primerjava prvotnega predloga za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se Agenciji za plačilni promet Republike Slovenije, Podružnici Celje naloži, da prvotoženi stranki odreče vnovčenje in ne vnovči akceptnih nalogov nalogodajalca H. d.o.o. Celje, št. 7995317, 7995318 in 7995319 v breme žiro računa tožeče stranke in v korist računa prvotožene stranke z vsebino predloga za izdajo začasne odredbe z dne 1.9.1999, po katerem naj se Agenciji za plačilni promet, Podružnici Celje naloži, da prvotoženi stranki in drugotoženi stranki odreče vnovčenje in ne vnovči akceptnih nalogov nalogodajalca H. d.o.o.

Celje št. 7995317, 7995318 in 7995319 tudi nad zneskom 1.389.755,57 SIT v breme žiro računa tožeče stranke in v korist žiro računa prvotožene stranke pokaže, da gre za povsem identična predloga, kolikor se nanašata na prvotoženo stranko. Predlog za izdajo začasne odredbe z dne 1.9.1999 je namreč po vsebini v celoti zajet že v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 25.11.1998, o katerem pa je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne 14.4.1999 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. ...

z dne 23.6.1999 že pravnomočno odločeno. Predstavlja le ponovljen predlog za izdajo začasne odredbe v omejenem obsegu (prepoved vnovčitve akceptnih nalogov le preko zneska 1.389.755,75 SIT, po prvotnem predlogu pa prepoved vnovčitve akceptnih nalogov v celoti).

Obveznost sodišča, da po prejemu pravovarstvenega zahtevka preizkusi, ali je o stvari že pravnomočno odločeno, izhaja iz načela pravne varnosti. Prepoved ponovnega odločanja o isti zadevi preprečuje možnost obstoja kontradiktornih odločb. Zato je tudi v postopku zavarovanja po ZIZ na mestu smiselna uporaba določb ZPP, tudi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP skladno s 15. členom ZIZ.

Kdaj gre za identiteto pravovarstvenega zahtevka - v obravnavanem primeru identiteto predloga za izdajo začasne odredbe pa je potrebno presojati ne le glede na vsebino samega predloga pač pa tudi glede na dejansko stanje, ki je bilo podlaga navedenemu predlogu. Tožeča stranka je verjetnost svoje terjatve na vračilo akceptnih nalogov, katerih prepoved vnovčitve zahteva z vsebino predlagane začasne odredbe, gradila na zatrjevani neveljavnosti poroštvene pogodbe (ki naj bi bila sicer temelj za pravico vnovčevanja spornih akceptnih nalogov) že v prvotnem predlogu za izdajo začasne odredbe. Verjetnost neveljavnosti poroštvene pogodbe pa je sodišče v prvostopnem in pritožbenem postopku že presojalo. Nova dejstva, na katerih tožeča stranka temelji neveljavnost poroštvene pogodbe (po prvotoženi stranki nepooblaščen podpisnik pogodbe), obstoječa že v času odločanja po prvotnem predlogu za izdajo začasne odredbe, zaradi objektivnih meja pravnomočnosti odločbe o prvotnem predlogu, ni dopustno presojati. Drugačno stališče, ki ga zagovarja pritožnica, da predlog za izdajo začasne odredbe lahko vloži neomejenokrat, bi lahko privedlo do nevzdržne situacije, ko bi sodišče istočasno odločilo o tožbenem zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe in bi bilo pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na v 286. členu ZPP uzakonjeno eventualno maksimo glede presoje dejstev in dokazov, pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe pa ne, in bi tožeča stranka tako neomejeno z novimi dejstvi in dokazi uveljavljala svoj predlog za izdajo začasne odredbe. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno zaradi pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe kot negativne procesne predpostavke ponoven predlog za izdajo začasne odredbe z dne 1.9.1999 zoper prvotoženo stranko zavrglo.

Tožeča stranka pa sicer v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi omajalo ugotovitve in zaključek prvostopnega sodišča o neutemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe zoper drugotoženo stranko. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 139/2000
• VSL sklep II Cp 506/2000
• VSL sklep I Cpg 857/2000