VSL sklep I Cpg 1351/2003

Jedro

Upnik je sicer izkazal za verjetno, da bi dolžnik, ki skladišča, za katerega ima sklenjeno za 50 let najemno pogodbo, trenutno ne uporablja, z izdajo začasne odredbe utrpel le neznatno škodo, vendar ob ugotovitvi, da izvršba na podlagi sodne odločbe, če bo zahtevku na izročitev nepremičnine v posest ugodeno, ne bo onemogočena ali otežena, domneva nevarnosti sploh ni relevantna.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo ali podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Protispisna je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, saj zaključek sodišča prve stopnje temelji ravno na ugotovitvi, da ima skladišče naftnih derivatov v posesti tožeča stranka in da zato izdaja začasne odredbe kot jo je predlagala tožeča stranka ni potrebna, da bi se doseglo predlagano zavarovanje, tožeča stranka pa te ugotovitve sodišča prve stopnje v pritožbi samo še potrjuje, ko povdarja, da je nesporno, da je skladišče prevzela v posest tožeča stranka, ki ga obnavlja in razširja ter se v njem že nahajajo naftni derivati. Če je to dejstvo nesporno in ga tožeča stranka priznava, potem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da regulacijska začasna odredba z začasno vzpostavitvijo stanja, še pred pravnomočno odločitvijo o zahtevku tožeče stranke, ni potrebna. Tožnik ni namreč z ničemer izkazal, da bi ga toženec v njegovi posesti skladišča in pri delih, ki jih opravlja, oviral z izvrševanjem sporne najemne pogodbe. Prepričanje tožeče stranke, da zato, ker toženec nima trošarinskega dovoljenja in ne more več v skladišču opravljati komercialnih poslov, sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ, je zmotno. V skladu z določilom tretjega odstavka 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (enako tudi pri pogojih za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve). Tožnik je po oceni pritožbenega sodišča sicer (drugače kot se je do tega vprašanja opredelilo sodišče prve stopnje) izkazal za verjetno, da bi dolžnik, ki skladišča, za katerega ima sklenjeno za 50 let najemno pogodbo, trenutno ne uporablja, z izdajo začasne odredbe utrpel le neznatno škodo (ker pač skladišča nima več v posesti in ga več niti ne uporablja). Vendar ob ugotovitvi, da izvršba na podlagi sodne odločbe, če bo zahtevku na izročitev posesti ugodeno, ne bo onemogočena ali otežena, domneva nevarnosti sploh ni pravno relevantna. Da v času odločanja o predlogu niso obstajali nobeni razlogi, ki bi terjali zaključek o bodoči težavnosti izvršitve odločbe, v kolikor se izkaže, da je tožbeni zahtevek utemeljen (z zahtevo na izročitev nepremičnine v posest), potrjuje tudi sam pritožnik, ko v pritožbi navaja, da bi se s predlagano začasno odredbo dejansko zavarovalo že obstoječe stanje. Do zavarovanja obstoječega stanja pa bi bil tožnik upravičen le v primeru, če bi izkazal, da ga toženec v tem stanju moti, onemogoča ali mu povzroča škodo. Šele tako ravnanje oziroma oviranje bi namreč terjalo intervencijo sodišča z začasno regulacijo stanja. Pritožnik sicer trdi, da želi v času do izdaje pravnomočne odločbe o zahtevku nemoteno izvrševati posest, ker naj bi šlo za izjemen in nujen primer in zatrjuje, da bi se le z izdajo začasne odredbe preprečila nadaljnja škoda, pri tem pa ne postavi konkretnih trditev o tem, kakšna škoda naj bi mu nastala, odškodninskega zahtevka pa niti ni postavil, niti ne napovedal v tožbi. Zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage sklepati na škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki, če začasne odredbe ne izda in je pravilno zavrnilo predlog tožeče stranke o zavarovanju nedenarne terjatve s prepovedjo uporabe skladišča naftnih derivatov in izročitvijo nepremičnine v posest. Ustrezno se je tudi opredelilo do predlagane začasne odredbe, da se toženi stranki zapove, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku (zadnji odstavek na 5. strani sklepa). Pritožnik zmotno meni, da tako sredstvo, kot ga je predlagal, določa 3. točka 1. odstavka 273. člena ZIZ, ker je v navedenem določilu zapisana ena od možnih vsebin začasne odredbe: prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko upniku povzročilo škodo, pri čemer gre za abstraktno normo, ki se s predlogom glede na zatrjevano škodno ravnanje v začasni odredbi konkretizira. Prepoved se nanaša na ravnanja, ki bodo onemogočala izvršbo. Če pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni pogojev za zavarovanje in za sodno zaščito v postopku zavarovanja vtoževane nedenarne terjatve, ker za to niso izpolnjeni zakoniti pogoji iz 272. in 273. člena ZIZ, potem je utemeljeno zavrnilo tudi predlog tožeče stranke, da se toženi stranki zapove, da ne stori ničesar, kar bi lahko škodilo tožeči stranki.

Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1364/99
• VSK sklep Cp 945/99
• VSL sklep II Cp 895/98