<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 648/2004

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2004:I.CP.648.2004
Evidenčna številka:VSL47421
Datum odločbe:07.04.2004
Področje:stanovanjsko pravo
Institut:pravica do uporabe stanovanja - stvarna legitimacija - višina najemnine - trajanje

Jedro

Lastnik stanovanja ima pravico do proste razpolage stanovanja šele po izselitvi tistega, ki ima pravico do uporabe stanovanja, četudi se ta izseli šele po preteku enoletnega roka od uveljavitve SZ. Če se imetnik pravice uporabe stanovanja namreč po poteku enoletnega roka še ni izselil, ker mu zavezanec za to še ni priskrbel primernega stanovanja, se mu pravica do uporabe stanovanja podaljša vse do izselitve in ves ta čas je dolžan za stanovanje plačevati neprofitno najemnino. Razliko do profitne najemnine je dolžan plačevati zavezanec, ki je dolžan uporabniku priskrbeti primerno stanovanje in je le on pasivno legitimiran v pravdi za plačilo te razlike.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se ta pravdni postopek zaradi umika tožbe ustavi zaradi izselitve iz stanovanja in zaradi sklenitve najemne pogodbe, in razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati uporabnino za uporabo stanovanja za čas od februarja 1995 dalje v mesečnih zneskih, kot so navedeni v izreku sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila, in ji povrniti pravdne stroške v znesku 231.644,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper sodbo sta se v roku pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu iz razlogov zmotne uporabe materiaalnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naloži toženi stranki, da je dolžna povrniti tožniku vse njegove pravdne stroške, ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Neodvisno od prej navedenega predloga še, da pritožbeno sodišče naloži sodišču prve stopnje, da odpravi računske in druge očitne napake, ki sicer ne zadevajo vsebine sklepa in sodbe. V pritožbi navaja, v kolikor so pritožbene navedbe relevantne za odločitev o tožbenem zahtevku in o pritožbi, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je v tožbenem zahtevku znesek 94.400,00 SIT od samega začetka revaloriziran z rastjo cen, torej tožeča stranka od septembra 1998 naprej zahteva bistveno več, kot znaša izračun izvedenca, in bi torej bilo potrebno izvedencu slediti v celoti. Opozarja na nepravilnosti izvedenčevega izračuna najemnine, vendar njegov izračun sprejema kot pravilnega, čeprav v svojo škodo. Tožnik se ne strinja s stališčem prvega sodišča glede zastaranja njegovega zahtevka, ker njegov zahtevek temelji na plačilu uporabnine iz naslova verzije (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), za kar je zastaralni rok pet let. Torej ne zahteva plačila najemnine, za katero je res zastaralni rok tri leta, ker med pravdnima strankama ni najemnega razmerja. Opozarja na očitne napake v izračunu sodišča v izpodbijani sodbi za mesec maj 1995, kjer je naveden znesek 40.002,00 SIT, namesto pavilno 40.057,00 SIT, in za mesec januar 1996, kjer je naveden znesek 49.992,00 SIT, namesto pravilno 50.158,00 SIT. Tožeča stranka v pritožbi opisuje sodne in druge postopke v zvezi s predmetnim stanovanjem iz preteklosti, apelira na spoštovanje zakonov organov RS, utemeljuje zavlačevanje obravnavanega pravdnega postopka in navaja posledice, ki jih ima zaradi tega tožnik, grozi z evropskim sodiščem, opozarja na nesmiselnost odločitev sodišča prve stopnje, ko je izvedencu naložilo izdelavo izračunov za zadnjih pet let, v svoji odločitvi pa je upoštevalo le izračune zadnjih treh let, kar je imelo za posledico nepotrebne višje stroške postopka, opozarja pa še na nepravilnost v odločbi sodišča prve stopnje, kjer je navedeno, da naj bi bila izdana dne 12.1.2004, dejansko pa je bila izdana 12.2.2004, saj jo je tožnik prejel dne 13.2.2004.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče pri presojanju dokaznega gradiva ni upoštevalo pripomb tožene stranke z dne 5.11.2001 na izvedensko mnenje in se ni niti opredelilo do pripomb stranskega intervenienta z dne 8.8.2001 in 28.11.2003. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in ker glede navedenih pripomb ni niti razlogov v sodbi, je sodišče prve stopnje obenem zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2.odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Tožena stranka ponovno poudarja, da v tej pravdi ni pasivno legitimirana, ker določbe 150. in 155. člena Stanovanjskega zakona (SZ) izrecno določajo zavezanca, ki krije razliko med profitno in neprofitno najemnino. To je tisti, ki je dodelil pravico do uporabe stanovanja oziroma njegov pravni naslednik, torej Republika Slovenija. Gre za specialno ureditev v razmerju do določb 219. člena ZOR, ki ureja pravila glede uporabe tuje stvari v svojo korist. Pritožba ponovno poudarja, da je toženka starejša oseba, šibkega zdravstvenega stanja in jo dolgotrajni postopek hudo vznemirja in le poslabšuje njeno zdravstveno stanje. Zato bi bilo tudi smotrno in človeško, da bi se tožeča stranka s svojim zahtevkom obrnila direktno na stranskega intervenienta.

Tožeča stranka v obširnem odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača pritožbene navedbe toženke, utemeljuje njihovo neutemeljenost in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Slediti je pritožbi tožeče stranke glede zmotne uporabe materialnega prava, v kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar ne iz razloga, katerega navaja pritožba (tožbeni zahtevek je verzijski po določbah ZOR in zato znaša zastaralni rok pet let, in ne na plačilo najemnine, za kar je zastaralni rok tri leta) ampak zato, ker sodišče ni upoštevalo, niti se ni opredelilo, da je toženka ves kritični čas plačevala del najemnine in je tudi večkrat zatrjevala v svojih navedbah, da je ona dolžna plačevati le neprofitno najemnino, razliko do profitne najemnine pa RS kot pravni naslednik tistega, ki je toženki dodelil pravico do uporabe stanovanja (glej 1. odst. na list. št. 6 v spisu in 4. točko na list. št. 56). Če je takšno plačilo in navedbo namreč šteti kot pripoznavo dolga, čeprav le v višini neprofitne najemnine, kar pa po oceni pritožbenega sodišča je šteti, potem je bilo skladno 387. členu ZOR v trenutku pripoznave dolga zastaranje pretrgano, oziroma se je toženka po 383. členu ZOR celo odpovedala zastaranju. Na zmotno uporabo pa pritožbeno sodišče pazi skladno 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilni del tožbenega zahtevka štelo za zastaranega že na podlagi v 375. členu ZOR določenega zastaralnega roka, neupoštevaje prej navedenih zakonskih določb o pretrganju oziroma odpovedi zastaranju, je zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V razlogih sodbe namreč ni razlogov, ali s strani toženke tožniku vplačani zneski v svrho najemnine dosegajo znesek neprofitne najemnine za isto obdobje glede na navedbo tožeče stranke, da so bila plačila nižja od neprofitne najemnine.

Sicer pa pritožbeno sodišče kot pravilnega sprejema materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke predstavlja zahtevo po plačilu najemnine za uporabo stanovanja in ne verzijski zahtevek v smislu določb ZOR, kot to zatrjuje pritožba. Pravilnost takšnega stališča je potrjena z določbo 1. odst. 155. člena v času spornega razmerja veljavnega SZ, po katerem ima lastnik stanovanja, na katerem ima kdo pravico do uporabe stanovanja, pravico do proste razpolage s stanovanjem po preteku enega leta od uveljavitve SZ oziroma po izselitvi tistega, ki ima pravico do uporabe stanovanja. Drugače povedano to pomeni, da nekdo, ki je pridobil pravico do uporabe stanovanja po predhodnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih, je to pravico obdržal še eno leto po uveljavitvi SZ oziroma do izselitve iz stanovanja, četudi se je iz njega izselil po preteku enega leta po pričetku veljavnosti SZ. Iz podatkov v spisu in med strankami je nedvoumno, da se je toženka iz stanovanja izselila leta 1999 in je torej do takrat obdržala svojo pravico do uporabe stanovanja, na podlagi katere je dolžna plačevati za uporabo stanovanja najemnino, določeno po SZ.

Nadalje je slediti pritžbenemu prepričanju tožene stranke, da toženka ni odgovorna za plačilo najemine, v kolikor ta presega neprofitno najemnino, torej ni dolžna plačevati razlike med neprofitno in profitno najemnino za predmetno stanovanje, zaradi česar do te višine toženka ni pasivno legitimirana. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je naložilo takšno plačilo. Po 2. odst. 150. člena SZ namreč velja za stanovanja iz 1. odst. 155. člena SZ omejitev, da se po uveljavitvi SZ zanje oblikuje najemnina, predpisana za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (neprofitna najemnina), razliko do profitne najemnine po poteku roka enega leta od uveljavitve SZ naprej pa krije tisti, ki je pravico uporabe dodelil oziroma njegov pravni naslednik. S to določbo je imetnik do pravice uporabe stanovanja varovan tudi po poteku roka enega leta od pričetka veljavnosti SZ, tako, da je tudi po tem roku dolžan plačevati le najemnino v višini neprofitne najemnine, kakršno je bil dolžan plačevati do poteka tega roka in kakršno bo dolžan plačevati tudi potem, ko mu bo zavezanec za dodelitev drugega primernega stanovanja takšno stanovanje tudi dejansko dodelil. Torej ni pravne podlage, da bi lastnik stanovanja, na katerem ima nekdo pravico do uporabe, zahteval plačilo razlike med neprofitno in profitno najemnino direktno od imetnika pravice uporabe stanovanja. Zaradi tu navedene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje tudi v tem delu nepopolno ugotovljeno. Iz razlogov sodbe namreč ni možno ugotoviti, ali je toženka s plačano najemnino plačala toliko, kolikor bi znašala za isto obdobje neprofitna najemnina, ker je zavezanka za tolikšno plačilo ona.

Pritožbeno sodišče je moralo pritožbama obeh pravdnih strank ugoditi že zaradi zgoraj navedenih zmotnih uporab materialnega prava in ker je zaradi tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti v celoti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Posledica razveljavitve sodbe glede odločitve o glavni stvari je tudi razveljavitev njenega stroškovnega dela, da bo sodišče prve stopnje lahko o stroških postopka odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

Ob ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva že zgoraj podane pripombe in pomisleke pritožbenega sodišča. Poleg tega naj upošteva tudi preostale relevantne pritožbene navedbe, katere niso brez podlage, čeprav se pritožbeno sodišče o njih ni izrecno opredeljevalo (opredelitev o pripombah strank in stranskega intervenienta na izvedensko mnenje; dosledno upoštevanje pravilnega tožbenega zahtevka glede na njegovo večkratno modifikacijo, vključno z zapisom natančnega naslova predmetnega stanovanja; računske napake v izreku sodbe).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP in je pridržana za končno odločbo.

 


Zveza:

SZ člen 150, 150/2, 155, 155/1, 150, 150/2, 155, 155/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMzAzOA==