VSM sodba Kp 457/2002

Jedro

Zagovornik obdolženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ker meni, da obdolžencu očitano dejanje, ni kaznivo dejanje. V izreku napadene sodbe namreč pogreša navedbo neupravičeno reproduciranih avtorskih del ter trdi, da se zaradi tega obdolženec ni mogel uspešno zagovarjati. Navedena kršitev pa ni podana, saj navedba, na škodo katerih avtorjev so bile kršene avtorske pravice, ni znak kaznivega dejanja izkoriščanja avtorskega dela po določilu člena 159 KZ. To kaznivo dejanje je tako imenovano avtorsko piratstvo, ki se nanaša na uporabo tujega avtorskega dela brez dovoljenja avtorja oziroma drugega imetnika avtorske pravice. Bistveni znak kaznivega dejanja po 159. členu KZ pa je podan, če za izkoriščanje avtorskega dela ni dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Za obstoj kaznivega dejanja po členu 159 KZ torej ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja, ne pa izrecne prepovedi avtorja, kot to poskuša prepričati pritožba zagovornika, zato ta ne more biti uspešna.

Pritožba zagovornika pa ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon (iz katere točke 372. člena ZKP). Dejanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja iz člena 159/II KZ, saj višina protipravno pridobljene koristi ni znak kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po členu 159/II KZ, pač pa je to znak kaznivega dejanja po členu 159/III KZ. Po členu 159/II KZ namreč zadostuje, da je imel storilec, ki da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela, za katere ve, da so bili neupravičeno reproducirani, namen, da sebi ali komu drugemu pridobi večjo premoženjsko korist. V bistvu pa pritožnik s temi pritožbenimi navedbami graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, s katerim se tudi ne strinja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zaradi tega je pritožba zagovornika obdolženca iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona brez podlage.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obd. D. N. se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obd. D. N. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v višini 100.000,00 (sto tisoč 00/100) SIT.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. D. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po členu 159/II-I Kazenskega zakonika (KZ) in mu po členu 50 KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po členu 159/II določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po členu 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer povprečnine, medtem ko ga je ostalih stroškov kazenskega postopka po členu 95/IV ZKP oprostilo. Na podlagi člena 69/I KZ je obdolženemu odvzelo CD predvajalnik znamke TEHNICS, SL-PG440A, mini disk predvajalnik znamke SONY MDS-JE500, kasetofon enojni znamke AKAI, model DX-49, kasetofon enojni znemke YAMAHA, KX-690 in kasetofon znamke AKAI DX-59. Po določilu člena 110/III ZKP je obdolžencu vrnilo stvari, ki so mu bile zasežene ob hišni preiskavi dne 9.8.1998 od številke ena do osem. Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s pritožbenim predlogom, da se napadena sodba po uradni dolžnosti v celoti spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Zagovornik obdolženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ker meni, da obdolžencu očitano dejanje, ni kaznivo dejanje. V izreku napadene sodbe namreč pogreša navedbo neupravičeno reproduciranih avtorskih del ter trdi, da se zaradi tega obdolženec ni mogel uspešno zagovarjati. Navedena kršitev pa ni podana, saj navedba, na škodo katerih avtorjev so bile kršene avtorske pravice, ni znak kaznivega dejanja izkoriščanja avtorskega dela po določilu člena 159 KZ. To kaznivo dejanje je tako imenovano avtorsko piratstvo, ki se nanaša na uporabo tujega avtorskega dela brez dovoljenja avtorja oziroma drugega imetnika avtorske pravice. Bistveni znak kaznivega dejanja po 159. členu KZ pa je podan, če za izkoriščanje avtorskega dela ni dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Za obstoj kaznivega dejanja po členu 159 KZ torej ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja, ne pa izrecne prepovedi avtorja, kot to poskuša prepričati pritožba zagovornika, zato ta ne more biti uspešna. Pritožba zagovornika pa ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon (iz katere točke 372. člena ZKP). Dejanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja iz člena 159/II KZ, saj višina protipravno pridobljene koristi ni znak kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po členu 159/II KZ, pač pa je to znak kaznivega dejanja po členu 159/III KZ. Po členu 159/II KZ namreč zadostuje, da je imel storilec, ki da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela, za katere ve, da so bili neupravičeno reproducirani, namen, da sebi ali komu drugemu pridobi večjo premoženjsko korist. V bistvu pa pritožnik s temi pritožbenimi navedbami graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, s katerim se tudi ne strinja. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zaradi tega je pritožba zagovornika obdolženca iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona brez podlage. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, obdolženčev zagovor in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter v zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja: Ni mogoče soglašati s pritožbo zagovornika obdolženca, ki v bistvu ponavlja obdolženčev zagovor in navaja, da sodišče prve stopnje obdolžencu ni dokazalo namena pridobiti si večjo protipravno premoženjsko korist, ki je znak očitanega kaznivega dejanja, niti je sodišče ni natančno ugotovilo. V razlogih napadene sodbe namreč sodišče prve stopnje navaja, zakaj šteje za dokazano, da si je obdolženec imel namen pridobiti večjo protipravno premoženjsko korist, s temi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Svoje zaključke pa sodišče prve stopnje utemeljeno opira na listinske dokaze, in sicer obdolžencu zasežene fotokopije ovitkov za kasete, glasbene lestvice oz. kataloge, naročilnice in dopis obdolženca ob vstopu v leto 1997, čeprav so bile navedene listine znane le manjšemu delu zaslišanih prič. Pri tem pa je pomembno zlasti dejstvo, da obdolženec ni imel dovoljenja avtorja oziroma sklenjenih ustreznih pisnih pogodb in je nosilce zvoka neupravičeno reproduciral ter jih nato dajal v promet. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec pri storitvi kaznivega dejanja ravnal z direktnim naklepom, tudi ustrezno obrazložilo. Na to, da je imel obdolženec namen pridobiti si večjo protipravno premoženjsko korist, pa kaže tudi vsebina in količina zaseženih fotokopij ovitkov za kasete, glasbenih lestvic oziroma katalogov, naročilnic, dopis banke z dne 22.6.1998 in način obdolženčevega delovanja, torej dejstvo, da je prodajo izvajal pod lažnim imenom. Da obdolženec ni imel dovoljenja avtorjev, je obdolžencu dokazano z izpovedbo priče xy, predstavnika Združenja skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic, ki je povedal, da je za presnemavanje vsakega javnega glasbenega dela potrebno dovoljenje avtorja ali založnika, o tem, da bi pa obdolženi imel to dovoljenje pa njihovo združenje ni bilo obveščeno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo mnenju izvedenca elektrotehnične stroke, ki je ob pregledu obdolžencu zaseženih akustičnih naprav ugotovil, da je s temi napravami mogoče v njihovi kombinaciji snemati iz enega nosilca zvoka na drugega v realnem času, za kar pa ni potrebno imeti ustrezne opreme za povezavo. Prav tako pa izvedenec tudi ni izključil možnosti presnemavanja v večjih količinah. Ob vsem tem je potrebno še upoštevati dejstvo, da je prodaja izkazana z izpovedbami 19-tih prič (B. K., P. G., B. K., B. Z., A. Š., T. C., V. A., Z. Ž., M. P., M. F., J. C., M. P., G. Ž., P. G., K. G., E. N., M. Ž. in A. V.), ki so povedale, da so kupile od obdolženca presnete nosilce zvoka z različno glasbo in da so ob prejetju bili oviti v embalažo, na kateri je bilo z roko oz. na računalnik napisano, kdo so izvajalci. Obdolženec v zagovoru priznava, da je na mini diske in kasete presnel določeno glasbo in nato te prodajal naprej. Sicer pa tudi pritožba navaja, da je obdolženec poleg rabljenih originalnih nosilcev zvoka prodajal tudi tiste, na katere je predhodno presnel glasbo iz drugih nosilcev zvoka in je v kritičnem času pridobil tudi določeno premoženjsko korist, pri čemer pa višina le te ni znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot je že navedeno. Pritožbeno sodišče še navaja, da 1001 priložena poštna nakaznica kaže na to, kako velikopotezno se je obdolženec lotil dejanja, iz česar tudi izhaja, da si je vsekakor imel namen pridobiti večjo premoženjsko korist, kar je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Po obrazloženem, in ker pritožba zagovornika obdolženca tudi v preostalem ne navaja nič takega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov napadene sodbe, je pritožba zagovornika obdolženca, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena. Ker pritožba, vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče preizkusilo napadeno sodbo tudi v tej smeri. Pri tem je prišlo do zaključka, da ni nobenega utemeljenega razloga za njeno spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, pravilno ugotovilo in tudi primerno ovrednotilo. Obd. D. N. je izreklo le opozorilno kazensko sankcijo, v kateri mu je določilo primerno kazen zapora in ustrezno preizkusno dobo. Tako je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba vplivala na obdolženca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti, ni ugotovilo kršitev zakona iz člena 383/I ZKP, je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih člena 95/I ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP, povprečnina pa je odmerjena v skladu s kriteriji člena 92/III ZKP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 239/2001
• VSL sodba I Kp 856/98
• VSL sodba I Cpg 738/2005