VSL sklep I Cpg 1008/2000

Jedro

Dejstvo, da se je oškodovanec poplačal od enega izmed solidarno odgovornih dolžnikov, ne sme vplivati na prevalitev dokaznega bremena glede ugotavljanja višine deleža, ki odpade na vsakogar izmed solidarno odgovornih dolžnikov, samo na tistega dolžnika, ki je plačal celo odškodnino.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka regresira od tožene stranke njen delež v škodi in tožečo stranko obsodilo na plačilo stroškov pravdnega postopka. Zaključilo je, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala, v čem naj bi bila protipravnost ravnanja tožene stranke, zaradi česar naj bi bila za nastalo škodo odgovorna do 50% in je zato sodišče njen zahtevek kot nedokazan zavrnilo. Tožeča stranka je zoper tožbo vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb materialnega prava. Pritožnica meni, da so neposredno škodo povzročili ravno delavci tožene stranke in da je zato od tožene stranke upravičena zahtevati preveč plačani delež oškodovancem, v skladu z določilom člena 208/ I ZOR. Meni, da je sodišče napačno sklepalo, da ni izkazana krivdna odgovornost tožene stranke, zaradi česar je tudi nepravilno oprlo svojo odločitev na določilo člena 208/II ZOR. Sodišču prve stopnje očita nepravilno presojo, da predlagani dokaz z zaslišanjem priče A.L. z ničemer ne bi pripomogel k razjasnitvi zadeve. Če bi sodišče zaslišalo pričo, ki je bil nadzornik na gradbišču, bi ta lahko potrdil, da je največ prevozov opravila ravno tožena stranka, s čimer tožeča stranka tudi dokazuje svojo trditev o polovičnem deležu v nastali škodi, v breme tožene stranke. Na ta način bi sodišče lahko ugotovilo delež tožnika in toženca v škodi, ki sta jo bila na podlagi pravnomočne sodbe dolžna solidarno plačati oškodovancem. V prid svojim navedbam je tožeča stranka v spis vložila tudi pogodbe, ki jih je tožeča stranka sklenila s toženo stranko in ki se nanašajo na zemeljska dela in položitev tirov. Sodišče je predložene pogodbe presojalo zgolj zaradi ugotovitve razmerja tožnika s tožencem (naročnik/izvajalec). Tožeča stranka pa je s pogodbami v tem postopku dokazovala zatrjevani delež v škodi v višini 50%, česar pa sodišče ni upoštevalo. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Na podlagi določila člena 208/I ZOR solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugih dolžnikov, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. Tožnik je oškodovancem plačal celoten znesek dosojene odškodnine po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v ...opr. št. ... z dne .... O tem, kakšen delež v škodi nosi vsak izmed solidarnih dolžnikov, sodišče v prej citirani sodbi ni odločilo. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je oškodovancem plačala več, kot pa znaša njen delež v škodi. Sama je svoj delež v škodi opredelila v višini 50%. Predmet zahtevka je preostali delež v škodi, plačilo zamudnih obresti in izvršilnih stroškov, ki ga je v celoti uperila zoper toženo stranko, ki je ena izmed treh izvajalcev del, s katerimi je imela tožeča stranka kot naročnik sklenjene pogodbe. V skladu z določilom člena 208/II ZOR določi sodišče, koliko znaša delež vsakega posameznega solidarnega dolžnika. Odločilni za presojo deleža vsakega dolžnika sta stopnja krivde in teža posledic. Če pa se delež ne da ugotoviti glede na stopnjo krivde, se odškodnina porazdeli po enakih delih, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev ( 3. odstavek 208. člena ZOR ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta obe pravdni stranki objektivno odgovorni za nastalo škodo. Pravna podlaga za tak zaključek izhaja iz določila člena 156/III ZOR; to pravno podlago pa je za odločitev upoštevalo tudi sodišče v zadevi P 342/96. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z regresnim zahtevkom tožeče stranke, da gre za konkurenco objektivnih odgovornosti ( predzadnji odstavek obrazložitve sodbe ). V nasprotju s takim zaključkom pa je naslednji zaključek, da bi objektivno odgovornost tožeče stranke izključila le krivdna odgovornost tožene stranke. Ker je tudi tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, ima tista stranka, ki je plačala odškodnino, pravico zahtevati, da ji del le-te povrne drug solidarno odgovoren dolžnik, ne glede na uspešnost njenega dokazovanja o krivdi drugega solidarno odgovornega dolžnika. Dejstvo, da toženec ni kriv, ne omogoča zaključka, da je za povzročeno škodo izključno kriv tožnik. Dokazno breme o tem, da je za škodo izključno kriv tožnik, je v tem primeru na strani tožene stranke. Dejstvo, da se je oškodovanec poplačal od enega izmed solidarno odgovornih dolžnikov, ne sme vplivati na prevalitev dokaznega bremena glede ugotavljanja višine deleža, ki odpade na vsakega izmed solidarno odgovornih dolžnikov, samo na tistega dolžnika, ki je plačal celo odškodnino. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni ponudila dokazov, ki bi jih sodišče lahko izvedlo za ugotovitev teže krivde toženca kot enega izmed kriterijev pri določitvi deleža posameznega dolžnika. Pritrjuje pa pritožniku, da je pri določitvi deleža minimaliziralo pomen drugega pogoja, to je težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Po mnenju pritožbenega sodišča je obseg prevozov mogoče subsumirati pod pravno kvalifikacijo teže posledic in to okoliščino tudi upoštevati pri določitvi deleža dolžnika v škodi. V ta namen bi sodišče prve stopnje, v kolikor je menilo, da trditev tožeče stranke o tem, da je pretežen del voženj opravila tožena stranka, ni dokazana, moralo izvesti dokaz z vpogledom v predložene pogodbe in z zaslišanjem predlagane priče, ki bi lahko izpovedala o številu voženj toženca ter ostalih dveh neposrednih izvajalcev del. Če tudi po izvedbi tega dokaza sodišče ne bi imelo podlage za določitev deleža vsakega dolžnika, bi moralo odločati še v skladu z določilom člena 208/III ZOR. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ker je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (člen 355 ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje obravnavalo vsa sporna vprašanja, ki so pomembna za določitev deleža v škodi solidarnih dolžnikov in bo v skladu z določilom člena 208 ZOR ugotovilo, koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika ter na podlagi te ugotovitve odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za vračilo plačane odškodnine , zamudnih obresti in stroškov izvršilnega postopka. Izrek o stroških temelji na določilu člena 165/III ZPP.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 812/2004
• VSC Sklep Cp 1601/99
• VDS sodba Pdp 689/99