VSL sklep I Cpg 1248/2002
| Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
|---|---|
| Oddelek: | Gospodarski oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2003:I.CPG.1248.2002 |
| Evidenčna številka: | VSL04462 |
| Datum odločbe: | 23.01.2003 |
| Področje: | zavarovanje terjatev - pravo vrednostnih papirjev |
| Institut: | začasna odredba - nedenarna terjatev - menica |
Jedro
Upnik v tem postopku uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve na vrnitev menice. Taka terjatev bi bila utemeljena, če bi upnik dokazal, da dolžnik nima (več) podlage za zadrževanje ali izpolnitev ter vnovčenje menice, da je torej odpadla podlaga (kavza) za izdajo menice.
Do remitenta lahko menični zavezanec uveljavlja vse ugovore, tudi iz temeljnega razmerja, na podlagi katerega je bila menica izdana.
Izrek
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika in razveljavilo sklep o začasni odredbi na prepoved vnovčitve menice, opr. št. XII Pg ... z dne ... (prva točka izreka), ter naložilo upniku povrnitev stroškov dolžniku (druga točka izreka).
Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in med drugim navedel, da zaradi pravočasne in utemeljene reklamacije terjatev dolžnika do upnika, ki je bila zavarovana s sporno menico, še ni zapadla, zato ni pogojev za vnovčitev menice.
Pritožba je utemeljena.
Upnik v tem postopku uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve na vrnitev menice. Taka terjatev bi bila utemeljena, če bi upnik dokazal, da dolžnik nima (več) podlage za zadrževanje ali izpolnitev ter vnovčenje menice, da je torej odpadla podlaga (kavza) za izdajo menice. V konkretnem primeru mora torej upnik za izdajo začasne odredbe dokazati (s stopnjo verjetnosti), da je vsled nedobave oziroma nekvalitetne dobave prišlo do prenehanja upnikove obveznosti do dolžnika, ki je bila zavarovana z izdano menico.
Stališče sodišča prve stopnje, da zaradi abstraktnosti menice ni mogoče uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla, ki je bil podlaga za izdajo menice, je pravno zmotno. Takšna omejitev ugovorov meničnega zavezanca, ki izhaja iz 16. čl. Zakona o menici (ZM) se nanaša samo na imetnika menice, ki ni remitent. Citirani 16. čl. ZM je namreč uvrščen v poglavje, ki ureja indosiranje menice, torej prenos menice na tretjo osebo, ne ureja pa razmerij med meničnim zavezancem in prvim meničnim upnikom (remitentom). Ta zakonska omejitev ugovorov je namenjena zaščiti drugega imetnika menice (ki jo je pridobil od remitenta) in vseh nadaljnjih, s čimer se varuje institucija kroženja menice. Do remitenta (kar je v konkretnem primeru dolžnik) pa lahko menični zavezanec (v konkretnem primeru upnik) uveljavlja vse ugovore, tudi iz temeljnega razmerja, na podlagi katerega je bila menica izdana. Strogo gledano gre pri tem za ugovor zoper tisti del temeljnega razmerja (v konkretnem primeru prodajne pogodbe), v okviru katerega je bilo dogovorjeno, da bo kupec prodajalcu izročil menico za zavarovanje plačila dobavljenega blaga. Kavza izdaje menice je tako zavarovanje plačila kupnine in če je iz katerega koli razloga ta kavza pozneje odpadla ali sploh ni nastala, je s tem (v razmerju med strankama prodajne pogodbe) odpadel tudi temelj za izročitev menice. Četudi menica sama po sebi učinkuje ne glede na veljavnost pogodbe, pa pravo varuje meničnega zavezanca pred pravno neutemeljenimi učinki menice, katere podlaga za izdajo ne obstoji več (primerjaj dr. Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 147-153, in sodna praksa, citirana v istem delu, str. 165-168).
Upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe (zadnji odstavek na listovni št. 3, prvi odstavek na list. št. 4) navaja, da bi z vnovčitvijo menice moral plačati nekaj, česar ni dolžan, smiselno torej, da za izpolnitev in vnovčitev bianko menice ni (več) podana kavza (ki je bila v zavarovanju plačila kupnine). Zato je glede na povedano v prejšnjem odstavku za presojo verjetnosti upnikove nedenarne terjatve na vrnitev menice bistveno, ali je podlaga za izročitev menice odpadla. Ker je bila podlaga za izdajo in izročitev menice zavarovanje plačila za blago, je torej bistveno vprašanje, ali je upnik dolžan plačati dolžniku za blago, ali pa je ta njegova obveznost iz prodajne pogodbe prenehala oz. še ni nastala. Zato je za presojo pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe treba ugotavljati (s stopnjo verjetnosti), ali so upnikove trditve v zvezi z reklamacijo verjetno izkazane ali ne, vendar izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o tem nima nobenih razlogov.
Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava (določbe 16. čl. ZM) ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Napotki za nadaljnje delo so vsebovani v prejšnjih odstavkih te obrazložitve. Sodišče druge stopnje še dodaja, da upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe govori tudi o škodi, vendar so te trditve res nekonkretizirane, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem pa je treba poudariti, da upnik iz naslova škode v predlogu za izdajo začasne odredbe ni postavil pobotnega ugovora ali trditve o prenehanju dolžnikove terjatve s predpravdnim pobotanjem (o pobotu govori šele v pritožbi). Zgolj obstoj nasprotne terjatve namreč še ni pogoj za prenehanje terjatve.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 22.08.2009
