VSL sklep I Cpg 1042/2002

Jedro

Zmotno je izhodišče, po katerem bi imela tožena stranka pravico prodajati sporne izvode delovnega zvezka z naslovom "Igraje skozi matematiko 4", zato ker naj bi šlo za njene lastne izdelke. Za pravico do distribuiranja z dovoljenjem avtorja reproduciranega avtorskega dela namreč ni bistvena možnost razpolaganja, ki izvira iz lastninske pravice na posameznih izvodih avtorskega dela. Res sta pravici reproduciranja in distribuiranja avtorskega dela tako tesno povezani, da velja domneva o njunem skupnem prenosu (1. odst. 77. čl. ZASP). Vendar pa takšna odvisnost pravice do distribuiranja od pravice do reproduciranja po prepričanju pritožbenega sodišča ne posega v določbe o prenehanju založniške pogodbe zaradi poteka časa.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj sodišče toženi stranki prepove prodajo delovnega zvezka z naslovom "Igraje skozi matematiko 4."

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala, da bi tožena stranka prodajala več kot preostale zaloge delovnega zvezka "Igraje skozi matematiko 4". Pritožbene trditve te ugotovitve ne morejo omajati. Predvsem tožeča stranka prezre, da za svoje trditve o intezivnosti prodaje in o izčrpanju spornih zalog ni predložila nobenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi izvajanji je treba dodati še, da je založniška pogodba, sklenjena med toženo stranko in S. H., v času, ko je Založba XY d.o.o. vložila tožbo in predlog za začasno odredbo, še veljala. Toženi stranki (Založbi XY d.o.o.) se tako v bran svojih interesov v zadevi I Pg 34/2002 res ni bilo treba sklicevati na pravico do prodaje zalog po prenehanju založniške pogodbe.

Pač pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi se na posledice razdrtja (pravilneje razveze; prim. 129. čl. ZOR) založniške pogodbe lahko uspešno sklicevala le S. H. - avtorica in pogodbena stranka tožene stranke v pogodbi št. 33/3PG/97.

Tožeča stranka trdi, da je S. H. nanjo prenesla materialne avtorske pravice s pogodbo z dne 28.3.2002. Za založniško pogodbo pa velja domneva izključnosti prenosa (1. odst. 88. čl. ZASP), ki imetniku zagotavlja, da na dogovorjeni način uporablja avtorsko delo ob izključitvi vseh drugih (2. odst. 74. čl. ZASP). Od prenehanja pogodbenega razmerja med S. H. in toženo stranko je zato odvisen pravni položaj tožeče stranke. Če bi se tako izkazale kot resnične trditve o prenehanju tega pogodbenega razmerja zaradi razdrtja (razveze) pogodbe, bi tožeča stranka lahko uveljavljala varstvo svojega položaja (2. odst. 74. čl. ZASP) z zahtevki iz 167. čl. ZASP tudi v razmerju proti toženi stranki. Zakaj tožena stranka v tem primeru ne bi imela pravice do prodaje zalog, bo razloženo v nadaljevanju.

Zmotno je izhodišče, po katerem bi imela tožena stranka pravico prodajati sporne izvode delovnega zvezka z naslovom "Igraje skozi matematiko 4", zato ker naj bi šlo za njene lastne izdelke. Za pravico do distribuiranja z dovoljenjem avtorja reproduciranega avtorskega dela namreč ni bistvena možnost razpolaganja, ki izvira iz lastninske pravice na posameznih izvodih avtorskega dela. Ta je tudi sicer lahko omejena z zakonom, kot to določa 3. čl. ZTLR. Eno izmed takšnih omejitev tvorijo avtorske pravice.

Založnik tako črpa pravico do distribuiranja avtorskega dela iz založniške pogodbe, ne pa iz lastninske pravice na reproduciranih izvodih avtorskega dela. Odgovor na vprašanje, ali ima založnik pravico do distribuiranja, je tako odvisen zgolj od odgovora na vprašanje, ali ima ustrezno materialno avtorsko pravico po založniški pogodbi. V načelu res zadostuje, da ima pravico do reprodukcije (prim. 1. odst. 77. čl. ZASP). Odgovor na vprašanje, ali ima tožena stranka pravico do prodaje zalog, je tako treba iskati v založniški pogodbi, ker je ta pravni naslov za pridobitev materialnih avtorskih pravic za založnika.

Iz izpodbijanega sklepa sledi, da sporna založniška pogodba vsebuje določbo, ki daje toženi stranki pravico do prodaje obstoječih zalog po izteku pogodbe. Rizik ostanka zalog "po prenehanju" založniške pogodbe tako po izrecni pogodbeni določbi ne gre v breme založnika. Če takšnega dogovora med pogodbenima strankama pogodbe s št. 33/3PG/97 ne bi bilo, bi s potekom časa, za katerega je bila založniška pogodba sklenjena, prenehala tudi pravica do distribuiranja. Lastninska pravica namreč ne daje osnove za razpolaganje z že natisnjenimi izvodi (prim. zgoraj), pogodba pa zaradi poteka časa tudi ne več (3. tč. 1. odst. 92. čl. ZASP).

Res sta pravici reproduciranja in distribuiranja avtorskega dela tako tesno povezani, da velja domneva o njunem skupnem prenosu (1. odst. 77. čl. ZASP). Vendar pa takšna odvisnost pravice do distribuiranja od pravice do reproduciranja po prepričanju pritožbenega sodišča ne posega v določbe o prenehanju založniške pogodbe zaradi poteka časa. Za založniško pogodbo je značilno, da založnik prevzame rizik reproduciranja in distribuiranja (prim. 1. odst. 85. čl. ZASP). Razlog za posebne pogodbene klavzule o pravici do prodaje zalog po "prenehanju" založniške pogodbe je zato prav v tem, da se založnik v okviru svobode urejanja pogodbenih razmerij (prim. 1. odst. 85. čl. ZASP) razbremeni rizika stroškov morebiti še neprodanih zalog.

Če pravica do distribuiranja ne bi bila odvisna od dogovorjenega časovnega izteka pogodbenega razmerja, omenjena pogodbena klavzula ne bi bila potrebna. Založnik bi pravico do distribuiranja za izvode, natisnjene v času trajanja založniške pogodbe, tako ali tako imel do razprodaje zalog. Na ta način bi pogodbeno razmerje trajalo še po izteku dogovorjenega pogobenega roka, kar bi bilo v nasprotju s 3. tč. 1. odst. 92. čl. ZASP. Jasno je, da bi takšna razlaga vplivala na avtorjeve možnosti pri nadaljnjem razpolaganju z avtorskim delom in to izven okvira pogodbeno prenešenih materialnih avtorskih pravic na prvotnega založnika. To ni sprejemljivo.

Tako se izkaže, da je pravno pomembno, ali je bila sporna založniška pogodba razvezana, kot to trdi tožeča stranka. Če bi se namreč izkazalo, da je bila, ne bi več veljala določba o pravici do "razprodaje zalog" iz 2. odst. 2. tč. pogodbe (prim. 1. odst. 132. čl. ZOR), tožeča stranka pa bi se potem lahko upravičeno sklicevala na izključno pravico do reproduciranja in distribuiranja (2. odst. 74. čl. ZASP).

Iz doslej razloženega sledi, da je ostalo dejansko stanje v pogledu zatrjevane razveze založniške pogodbe, sklenjene med S. H. in toženo stranko, nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče s stopnjo verjetnosti ugotoviti, (1) ali so resnične trditve tožeče stranke, da je bila založniška pogodba s št. 33/3PG/97 s strani S. H. razdrta (razvezana), (2) ali ima tožeča stranka izključno pravico do reproduciranja in distribuiranja delovnega zvezka za matematiko za četrti razred osnovnih šol ter ali (3) tožena stranka krši to pravico tožeče stranke (170. čl. ZASP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009