VSL sklep I Cpg 1142/2002

Jedro

Dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevek na razveljavitev sporne znamke, do uveljvitve ZIL-1 še ni začelo učinkovati. Znamka je bila po ZIL/92 namreč razveljavljena šele s konstitutivno odločbo Urada za varstvo intelektualne lastnine o prenehanju veljavnosti znamke (prim. 5. odst. 91. čl. v zvezi s 1. odst. 90. čl. ZIL/92). Ne gre tedaj za primer, ko bi ZIL-1 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Poudariti velja, da teorija ustavnega prava razume s pojmom "dejanskega stanja, ki v celoti pripada preteklosti", dejansko stanje, ki se ni v preteklosti samo začelo, temveč je začelo tudi pravno učinkovati. V obravnavanem primeru bi šlo zato lahko kvečjemu za primer neprave, dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja in sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, na pravno možnost uveljavljati razveljavitev znamke zaradi neuporabe. Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec, ki ni predvidel prehodnega obdobja za primere, kakršen je obravnavani, ni prestopil okvira prostora lastne presoje o koliziji načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načela prilagajanja prava družbenim razmerjem. Zato je po presoji pritožbenega sodišča treba v konkretnem primeru uporabiti ZIL-1.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo znamko BOSS, grafizem orla, reg.št. 8480764, za izdelke iz razreda 34 mednarodne klasifikacije.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo iz "vseh" razlogov tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

V obravanvanem gospodarskem sporu se je spor o razveljavitvi sporne znamke začel v času veljavnosti ZIL/92, končal pa se je v času, ko je ta zakon prenehal veljati. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je po presoji prvostopenjskega sodišča odločilno, kateri zakon je treba uporabiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je treba v konkretnem primeru za presojo o neuporabi sporne znamke uporabiti ZIL/92, ker bi drugačna presoja pripeljala do retroaktivne veljave ZIL-1, kar bi bilo v nasprotju z 2. odst. 155. čl. Ustave.

Stališče pritožbenega sodišča o tem vprašanju je drugačno od stališča sodišča prve stopnje.

Dejansko stanje, na katerega je tožeča stranka oprla zahtevek na razveljavitev sporne znamke, do uveljvitve ZIL-1 še ni začelo učinkovati. Znamka je bila po ZIL/92 namreč razveljavljena šele s konstitutivno odločbo Urada za varstvo intelektualne lastnine o prenehanju veljavnosti znamke (prim. 5. odst. 91. čl. v zvezi s 1. odst. 90. čl. ZIL/92). Ne gre tedaj za primer, ko bi ZIL-1 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Poudariti velja, da teorija ustavnega prava razume s pojmom "dejanskega stanja, ki v celoti pripada preteklosti", dejansko stanje, ki se ni v preteklosti samo začelo, temveč je začelo tudi pravno učinkovati. Le v takem primeru pa gre lahko za pravo retroaktivnost, ki jo v načelu prepoveduje 2. odst. 155. čl. Ustave (prim. B.Kresal v Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske študije, 2002, str. 57, in L. Šturm v cit. delu, str. 1040).

V obravnavanem primeru bi šlo zato lahko kvečjemu za primer neprave, dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja in sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, na pravno možnost uveljavljati razveljavitev znamke zaradi neuporabe. Ustavnost določila (a) tč. 1. odst. 143. čl. ZIL-1 bi bilo zato treba presojati skozi prizmo splošnega načela o pravni državi (2. čl. Ustave) in pri tem tehtati na eni strani očiten zakonski cilj izenačitve položaja vseh imetnikov znamk z uveljavitvijo ZIL-1 (in hkratno razveljavitvijo ZIL/92) ter na drugi strani morebitno prizadetost pravnega položaja zainteresiranih oseb, ki so že sprožile postopek za razveljavitev znamke zaradi neuporabe po določbah ZIL/92. Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec, ki ni predvidel prehodnega obdobja za primere, kakršen je obravnavani, ni prestopil okvira prostora lastne presoje o koliziji načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načela prilagajanja prava družbenim razmerjem. Zato je po presoji pritožbenega sodišča treba v konkretnem primeru uporabiti ZIL-1. Ker ga sodišče prve stopnje ni uporabilo, je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tako so ostale neizčrpane trditve tožene stranke o dejstvih, s katerimi je utemeljevala uporabo sporne znamke na način iz (a) tč. 6. odst. 120. čl. ZIL-1. S tem je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP.

Napotki za nadaljevanje postopka so v pretežni meri razvidni iz dosedanje obrazložitve. Dodati velja, da je določilo (a) tč. 1. odst. 143. čl. ZIL-1 jasno: z uveljavitvijo ZIL-1 preneha veljati ZIL/92. Če zato prvostopenjsko sodišče meni, da je to določilo protiustavno, ker ne opredeljuje prehodnega obdobja za primer, kakršen je obravnavani, naj skladno 156. čl. Ustave postopek prekine in začne postopek pred ustavnim sodiščem (156. čl. Ustave).

Pritožbeno sodišče še dodaja, da se ni spuščalo v presojo o izkazanosti pravnega interesa tožeče stranke za uveljavljanje zahtevka na razveljavitev sporne znamke, ker zatrjevano pomanjkanje pravnega interesa za uveljavljani oblikovalni tožbeni zahtevek ni upošteven pritožbeni razlog proti sodbi: ne gre niti za absolutno niti za relativno bistveno kršitev postopka (prim. Triva, belajac, Dika, Gra|ansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, str. 251).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 4820/2005
• Sodba VIII Ips 35/2002
• UPRS Sodba III U 124/2018-7