VSL sklep I Cpg 1181/2001

Jedro

1. Če zakon predpiše kontrahirno dolžnost, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene (1. odst. 27. čl. ZOR). V primeru odklonitve te zahteve zainteresirana oseba uveljavi svojo pravico do sklenitve pogodbe v pravdnem postopku. V tem se odloča, ali bi morala tožena stranka podati izjavo volje, na podlagi katere bi s tožečo stranko sklenila pogodbo (prim. 28. čl. ZOR), glede katere obstoji kontrahirna dolžnost. Predmet spora je v tovrstnih primerih tako izjava volje tožene stranke. Zato mora biti sporna izjava volje konkretno opredeljena v sodbenem izreku.

2. Če je predmet spora izjava volje, tožbeni zahtevek pa je utemeljen, je sodba oblikovalna: manjkajočo in neupravičeno odklonjeno izjavo volje nadomesti sodba (prim. 238. čl. ZIZ).

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je "dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbo o odkupu terjatev do Iraka, ki so na dan 30.6.1992 znašale upoštevajoč 30 % diskont 10.107.124 USD ter izročiti tožeči stranki obveznice... v znesku 7.536.004,90 ECU". Tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe za odkup še drugih terjatev do Iraka, ZDPR, Angole in Kuvajta in izročitev obveznic za odkup teh tarjatev v znesku 8.717.705,97 ECU je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj zanjo neugodni del izpodbijane sodbe spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj zanjo neugodni del izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožeče stranke zavrne in zanjo ugodni del izpodbijane sodbe potrdi.

Pritožbi sta utemeljeni.

V okviru uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

Upoštevaje tožbene trditve tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke, da z njo sklene pogodbo o odkupu določenih terjatev. To dolžnost je predpisal Zakon o odkupu terjatev do Iraka, Kube, LR Angole in Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (v nadaljevanju Zakon o odkupu terjatev; Ur.l. 55/92). Ta zakon namreč med drugim določa, da "Republika Slovenija odkupi terjatve po tem zakonu" (1. odst. 3. čl. Zakona o odkupu terjatev) in, da "minister za finance sklene v imenu Republike Slovenije pogodbe o odkupu terjatev po tem zakonu" (9. člen Zakona o odkupu terjatev).

Če zakon predpiše kontrahirno dolžnost, lahko zainteresirana oseba zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene (1. odst. 27. čl. ZOR). V primeru odklonitve te zahteve zainteresirana oseba uveljavi svojo pravico do sklenitve pogodbe v pravdnem postopku. V tem se odloča, ali bi morala tožena stranka podati izjavo volje, na podlagi katere bi s tožečo stranko sklenila pogodbo (prim. 28. čl. ZOR), glede katere obstoji kontrahirna dolžnost. Predmet spora je v tovrstnih primerih tako izjava volje tožene stranke. Zato mora biti sporna izjava volje konkretno opredeljena v sodbenem izreku.

Iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi bila izjava volje, o kateri je sodišče prve stopnje meritorno odločalo, konkretno opredeljena. Iz izreka namreč sledi, da je sodišče obravnavalo dolžnost skleniti pogodbo o odkupu (nekih) terjatev, pri čemer pa vsebina te pogodbe iz izreka ni razvidna. Izrek izpodbijane sodbe je zato nedoločen in nerazumljiv. Enako velja za tožbeni zahtevek.

Opisano pomanjkljivost bo moralo sodišče v novem postopku odpraviti. To bo storilo tako, da bo tožečo stranko v okviru postopka obravnave nepopolnih vlog (108. čl. ZPP) pozvalo k popravi tožbe. Če bo tožeča stranka pomanjkljivost v tožbenem zahtevku v sodno odrejenem roku odpravila tako, da bo v tožbenem predlogu zajela bistvene elemente pogodbe, katere sklenitev uveljavlja v tem gospodarskem sporu (26., 27. in 28. čl. ZOR), bo moralo sodišče meritorno odločiti, ali je tožena stranka upravičeno ali neupravičeno odklonila podati sporno izjavo volje.

Če je predmet spora izjava volje, tožbeni zahtevek pa je utemeljen, je sodba oblikovalna: manjkajočo in neupravičeno odklonjeno izjavo volje nadomesti sodba (prim. 238. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče zato ne more sprejeti razlogov sodišča prve stopnje, da ni potrebno, da bi tožbeni zahtevek vseboval "tudi cesijo" prodajanih terjatev. Prodajna pogodba je po definiciji obojestransko obvezna pogodba (prim. 1. odst. 454. čl. ZOR). Tožena stranka bi zato upravičeno odklonila izjavo volje za sklenitev pogodbe o odkupu terjatev, če ji tožeča stranka ne bi ponudila svoje zaveze odstopiti terjatve, odkup katerih slednja zahteva. Da je vprašanje cesije terjatev bistveni sestavni del pogodbe o odkupu terjatev, izhaja iz tretje alineje 4. tč. Navodila o vrsti dokumentacije, načinu in roku za njeno predložitev Banki Slovenije zaradi ugotovitve stanja terjatev do Iraka, Kube, LR Angole in Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena. Po tem določilu mora zainteresirana oseba, ki uveljavlja odkup terjatev, zahtevku priložiti "izjavo o brezpogojnem prenosu terjatev na Republiko Slovenijo".

Iz doslej razloženega pa sledi tudi odgovor na trditve tožeče stranke, s katerimi je oporekala trditvam tožene stranke, da tožbeni zahtevek ni sposoben za obravnavo. Ne gre namreč za zakonito - legalno cesijo, ker naj bi obveznost odkupa terjatev urejal zakon. Zakon o odkupu terjatev namreč ni predpisal, da bi določene terjatve že na podlagi zakona morebiti prešle na Republiko Slovenijo. Zakon o odkupu terjatev nalaga, kot je bilo že obrazloženo, toženi stranki obveznost odkupa določenih terjatev in s tem v zvezi predpisuje dolžnost skleniti pogodbo, katere bistvena elementa sta na eni strani obveznost cesije terjatve (obveznost tožeče stranke kot prodajalke) in na drugi izročitev obveznic (obveznost tožene stranke kot kupca).

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja dvoje. Prvič, po tožbenih trditvah tožeča stranka uveljavlja eno obveznost: podati izjavo volje za sklenitev pogodbe o odkupu določenih terjatev. V dosedanji trditveni podlagi ni najti opore za (drugo) obveznost tožene stranke, da izroči tožeči obveznice v roku 15 dni. In drugič, v obravnavanem sporu je za meritorno odločitev bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka v pogledu izkazovanja obstoja in "lastništva" v odkup ponujanih terjatev izpolnila pogoje iz že omenjenega Navodila o vrsti dokumentacije, načinu in roku za njeno predložitev Banki Slovenije zaradi ugotovitve stanja terjatev do Iraka, Kube, LR Angole in Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena in Zakona o odkupu terjatev. Le če jih je, velja kontrahirna dolžnost tožene stranke (2. odst. 7. čl. in 1. odst. 9. čl. Zakona o odkupu terjatev). Zato presoja sodišča o vprašanju, ali so terjatve, ki jih tožeča stranka ponuja v odkup, resnične, ni potrebna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2000/98
• VDS sklep Pdp 30/2003
• VDS sodba Pdp 1532/99