VSL sklep I Cpg 1171/2001

Jedro

Tožeča stranka v obeh zahtevkih uveljavlja denarno izpolnitev na podlagi računov (priloge A5 do A6 spisa). Glede na to, da tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom zahteva le plačilo v tolarski protivrednosti tuje valute (gl. redno št. 12), je njena eventualna kumulacija zgolj navidezna. Zato gre za en sam, a naknadno povečan obstoječi zahtevek (prim. 2. odst. 184. čl. ZPP). Tožeča stranka je namreč prvotno zahtevala plačilo 3.594.461,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 05.08.1998 dalje do plačila. Kasneje pa je s pripravljalno vlogo z dne 17.11.2000 (redna št. 12) "podrejeno" uveljavljala plačilo zneska 21.370,95 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za USD na dan 17.09.2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.09.2000 dalje.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (2., 3., 4., 5. in 6. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 3.594.461,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.09.2000 dalje do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Prav tako je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v znesku 385.375,39 SIT (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/10210 z dne 11.04.2000 je zaradi delnega pobotanja terjatev pravdnih strank razveljavilo za znesek 385.375,39 SIT in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da omenjeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 3.209.085,61 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.09.2000 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 90.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.04.2000 dalje do plačila (4. točka izreka izpodbijane sodbe). Sklep o izvršbi je v 1. točki izreka razveljavilo tudi za zakonske zamudne obresti od zneska 3.594.461,00 SIT od dne 05.08.1998 do 13.09.2000 in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (5. točka izreka izpodbijane sodbe). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 13.315,90 SIT s pripadki (6. točka izreka izpodbijane sodbe).

V pravočasni pritožbi (proti 2., 3., 4., 5. in 6. točki izreka izpodbijane sodbe) je tožeča stranka navedla, da bi moralo sodišče zaradi delne zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka v preostalem delu odločati o podrejeno uveljavljanem. Ker sodišče o njem ni odločalo, v obrazložitvi pa je dejansko obrazložilo ugoditev temu zahtevku, je sodba nerazumljiva. Prav tako sodišče ni ravnalo pravilno, ko je toženi stranki priznalo obresti za čas do izdaje sodbe, tožeči pa šele od dne 18.09.2000 dalje. Nepravilna je tudi ugotovitev, da tožeča stranka toženi ni ponudila bančne garancije. Tožeča stranka je tako že med postopkom predložila pismo o nameri s strani A Banke d.d., iz katerega je razvidno, da bo le-ta izdala bančno garancijo za zavarovanje eventualnih terjatev v času garancijskega roka, vendar jo je tožena stranka odklonila. Zato je sodišče protispisno ugotovilo, da garancija ni bila ponujena. Torej gre za stanje, ko je tožena stranka zavračala plačilo kljub ponujeni izpolnitvi dogovorjenih pogojev za izplačilo zadržanih sredstev s strani tožeče stranke. Od tega trenutka dalje je bila tožeča stranka torej upravičena do teh sredstev in je bila tožena stranka v zamudi. Napačno pa so bili obračunani tudi stroški postopka, pri čemer je nepravilno upoštevalo vrednost spora, in sicer za tožečo stranko 3.209.085,00 SIT, za toženo stranko pa 385.375,39 SIT. Priglasila je stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zmotno pritožbeno stališče češ, "da je izpodbijana sodba nerazumljiva, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o podrejenem tožbenem zahtevku, kljub temu, da tožeča stranka ni (v celoti) uspela s primarno uveljavljanim". Eventualno združevanje tožbenih zahtevkov je namreč podano takrat, kadar sta dva zahtevka v takšni medsebojni zvezi, da uveljavlja tožnik nepogojno najprej en zahtevek, če pa bi se v postopku izkazalo, da ta ne obstoji, pogojno uveljavlja drugega (prim. 3. odst. 182. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). V obravnavanem primeru pa tožeča stranka v obeh zahtevkih uveljavlja denarno izpolnitev na podlagi računov (priloge A5 do A6 spisa). Glede na to, da tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom zahteva le plačilo v tolarski protivrednosti tuje valute (gl. redno št. 12), je njena eventualna kumulacija zgolj navidezna. Zato gre za en sam, a naknadno povečan obstoječi zahtevek (prim. 2. odst. 184. čl. ZPP). Tožeča stranka je namreč prvotno zahtevala plačilo 3.594.461,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 05.08.1998 dalje do plačila. Kasneje pa je s pripravljalno vlogo z dne 17.11.2000 (redna št. 12) "podrejeno" uveljavljala plačilo zneska 21.370,95 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za USD na dan 17.09.2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.09.2000 dalje. Upoštevajoč izračun tolarske protivrednosti prijavljene terjatve, ki ga je sodišče druge stopnje iz razlogov ekonomičnosti opravilo samo, bi se tožbeni zahtevek (glede na zgoraj navedeno) glasil na plačilo 5.155.656,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17.09.2000 dalje.

Vendar pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ima izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. čl. ZPP.

Kakor je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je bilo tožbenemu zahtevku (na podlagi pripoznave zahtevka tožene stranke - gl. list. št. 27 spisa) ugodeno za znesek 3.594.461,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.09.2000 dalje do plačila. Kot je bilo že rečeno, bi sodišče prve stopnje (ob ugotovitvi, da je eventualna kumulacija zahtevkov tožeče stranke le navidezna) moralo tožbeni zahtevek obravnavati kot enotnega, torej z vlogo z dne 17.11.2000 (redna št. 12) razširjenega in ne zgolj prvotno postavljenega (3.594.461,00 SIT s pripadki). Zato bi, ob zaključku, da je terjatev zapadla v plačilo dne 18.09.2000 (gl. 2. odst. 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe), moralo navesti razloge, zaradi katerih ni ugodilo tožbenemu zahtevku glede zneska 1.561.195,20 SIT (torej razlike med prvotno uveljavljanim in tolarsko protivrednostjo kasneje povečanega zahtevka).

Prav tako sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je v izreku izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Kakor je razvidno iz podatkov spisa gre namreč za terjatev, ki je bila tožencu (proti tožniku) prisojena s pravnomočno sodno odločbo (gl. sodbo, opr. št. VII Pg ... z dne ... - priloga B5 spisa, v zvezi s sodbo višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 876/2000 z dne 14.03.2001 - priloga B6 spisa). V pravdi se sicer lahko ugovarja v pobot tudi že pravnomočno prisojena terjatev, vendar pa odločba o obstoju take terjatve ne sodi v izrek sodbe. Ker je o njej že bilo pravnomočno odločeno, ugotovitev o njenem obstoju sodi le v obrazložitev (ta ne postane pravnomočna - gl. Ude: Civilni pravdni postopek, str. 247). V nasprotnem bi namreč bilo ponovno odločeno o že pravnomočno razsojeni stvari (arg. iz 274. čl. ZPP).

Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v 2., 3., 4., 5. in posledično v 6. točki (odločitev o stroških postopka) izreka in v tem obsegu vrniti zadevo v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti omenjene pomanjkljivosti, upoštevajoč zgornjo obrazložitev.

Upoštevati bo moralo tudi, da s pobotom, kot enim izmed načinov prenehanja obveznosti, prenehata obe nasproti stoječi si terjatvi vključno z vsemi akcesornimi pravicami (torej tudi z obrestmi, ki so se natekle do nastanka pogojev za pobot (prim. 336. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR))). V drugem odstavku 337. čl. ZOR pa je določeno, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Tako je po navedbah tožeče stranke njena terjatev zapadla v plačilo dne 17.09.2000; temu je tožena stranka oporekala in trdila, da je zapadlost tožnikove terjatve nastopila dne 18.09.2000. Iz njenega predloga v pobotnem ugovoru (redna št. 16) pa je razvidno, da je v pobot uveljavljana terjatev iz naslova pravdnih stroškov v pravdni zadevi VII Pg 88/99 zapadla pred tožnikovo, in sicer dne 12.06.2000 (čemur tožeča stranka ni oporekala). Zato bi si terjatvi stopili nasproti z dnem zapadlosti tožnikove terjatve (17.09.2000 oz. 18.09.2000, kakor navaja tožena stranka). Torej bi lahko sodišče prve stopnje le do tega dneva obračunalo zakonske zamudne obresti od terjatve tožene stranke in ne od dne 12.06.2000 do dne 03.06.2001 (očitno glede na pobotno izjavo z dne 04.06.2001). Izjava o pobotu namreč učinkuje za nazaj, od trenutka, ko sta si stopili terjatvi nasproti (gl. tudi Cigoj: ZOR s komentarjem, stran 328).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 184/2006
• VSL sklep II Cp 2037/99
• VSL sodba I Cp 490/99