<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1043/1999

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2001:I.CPG.1043.1999
Evidenčna številka:VSL49432
Datum odločbe:19.06.2001
Področje:civilno procesno pravo
Institut:razlogi sodbe - bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Ali je pogodba nična, ni mogoče reči na splošno, temveč je to odvisno od konkretnega primera. Zgolj povzetek nekaterih zakonskih določb tako ne more nadomestiti konkretne analize dejanskega in pravnega stanja, na podlagi katere bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti (pa ni) na vprašanje, kaj je tisto, kar v konkretnem primeru nasprotuje kogentnim predpisom, in pri tem določno navesti predpis, ki je kršen. Ker v obrazložitvi sodbe ni relevantnih razlogov, sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 26.05.1999 razsodilo, da je pogodba o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč z dne 05.10.1992 nična (1. točka izreka izpodbijane sodbe). V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 20.306.016,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo pa ji je tudi, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 294.394,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.05.1996 do plačila (3. točka izreka izpodbijane sodbe).

Tožena stranka se je proti navedeni sodbi pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navedla je, da sodišče prve stopnje ni oz. je napačno interpretiralo določbe o ničnosti pogodb, da se je oprlo na 2. člen Zakona o davčni službi, ki določa samo to, da davčna služba pobira davke in z zakonom določene obveznosti pravnih oseb, če je tako določeno v posebnih predpisih, in prezrlo, da zakon o davčni službi v 19. členu nedvomno predvideva sklenitev pogodb oz. da tega davčni službi z ničemer ne prepoveduje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sklenjena pogodba v nasprotju s kogentnimi predpisi, pri tem pa ni navedlo niti ene zakonske določbe, ki bi toženi stranki prepovedovala sklepanje pogodb. Poleg tega je izpodbijala tudi odločitev glede začetka teka zamudnih obresti, saj sodišče tega ni obrazložilo in odločitve ni oprlo na noben predpis. Brez podlage v zakonu pa je tudi odločitev, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo obširno odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo, razen v delu, ki se nanaša na datum, od katerega tečejo zamudne obresti od stroškov pravdnega postopka, zavrne. Zahtevala je, da ji tožena stranka povrne stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo.

Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred dnem 14.07.1999, ko je začel veljati "novi" Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP/99 o pritožbi odločilo po določbah "starega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je Pogodba o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju Pogodba), ki sta jo dne 05.10.1992 sklenila prednik tožeče stranke (Sklad stavbnih zemljišč Občine Koper) in Ministrstvo za finance, Republiška uprava za javne prihodke (priloga A1), nična, oprlo na določbo 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Ocenilo je, da "v celoti nasprotuje kogentnim predpisom". V zvezi s tem je utemeljen očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje za odločitev o ničnosti uporabilo zelo poenostavljeno gramatikalno razlago posameznih zakonskih določb. Svojo odločitev je namreč oprlo na ugotovitev, da iz Zakona o davčni službi (Ur.l. RS 14/92, v nadaljevanju ZDS), ki je začel veljati dne 01.04.1992 (torej pred sklenitvijo pogodbe), ne izhaja, da bi lahko davčna služba opravljala svoje naloge tudi na podlagi pogodbe. Ta ugotovitev pa je napačna. V 19. členu ZDS je namreč določeno, da uprava sredstva, ki jih doseže na podlagi pogodb, s katerimi zaračuna pobiranje prispevkov in drugih obveznosti, uporablja kot namenska sredstva za modernizacijo in izboljšanje materialnega položaja uprave. Navedena določba tako sklepanja pogodb v zvezi s pobiranjem prispevkov in drugih obveznosti ne prepoveduje oz. sklepanje pogodb celo predvideva. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe svoje ocene, da določba 19. člena ZDS ne more biti podlaga za sklenitev kakršnihkoli pogodb za pobiranje in odmerjanje obveznosti, ni razčlenilo niti ni navedlo konkretnih razlogov, zakaj omenjena določba ne bi mogla biti podlaga za sklenitev pogodbe z dne 05.10.1992.

Sicer pa tudi morebitna utemeljitev ugotovitev, da sklepanje pogodb v zvezi s pobiranjem nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v ZDS ni izrecno predvideno, ne more imeti za posledico ničnosti pogodbe z dne 05.10.1992. Že iz opredelitve ničnosti v 1. odst. 103. člena ZOR namreč izhaja, da je sankcija ničnosti, kot je opozoril tudi pritožnik, skrajna sankcija, za primere, ko pogodbe ni mogoče vzdržati v veljavi ali jo sicer sanirati. Ali je pogodba nična, ni mogoče reči na splošno, temveč je to odvisno od konkretnega primera. Zgolj povzetek nekaterih zakonskih določb tako ne more nadomestiti konkretne analize dejanskega in pravnega stanja, na podlagi katere bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti (pa ni) na vprašanje, kaj je tisto, kar v konkretnem primeru nasprotuje kogentnim predpisom, in pri tem določno navesti predpis, ki je kršen. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, ali šteje, da je nedopusten predmet pogodbe ali da je nedopusten namen (kavza) pogodbe. Prav tako v obrazložitvi ni navedlo razlogov za izrečeno posledico ničnosti po 104. člen ZOR. Toženi stranki je namreč naložilo, da mora tožeči stranki vrniti vse, kar je prejela. Pri tem pa ni navedlo konkretnih razlogov v zvezi s presojo poštenosti ene oz. obeh strank, pomenom ogroženih družbenih interesov, in moralnimi pojmi družbe (3. odst. 104. člena ZOR). Ne gre namreč prezreti, da sta obe pogodbeni stranki pred sklenitvijo sporne pogodbe poznali oz. bi morali poznati določbe ZDS.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe torej ni navedlo relevatnih razlogov, da bi bilo sodbo mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena krišitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP/77.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in na podlagi 1. odst. 369. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je v skladu s 371. členom ZPP/77 odredilo, da novo glavno obravnavo opravi drug sodnik. Prvi sodnik se je do zadeve namreč (pravno) že opredelil.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je že sama sklenitev pogodbe v nasprotju s kakšnim kogentnim predpisom, ki pa ga bo moralo določno navesti. Pri presoji bo moralo upoštevati tudi trditve tožeče stranke (list. št. 6) glede višine nadomestila za opravljeno delo iz 3. člena Pogodbe in ugotoviti, ali je morda nemoralna njegova višina. Pri morebitnem izreku sankcije ničnosti pa bo moralo upoštevati določbo 104. člena ZOR in okoliščine navedene v 3. odst. tega člena. Nato pa bo moralo ponovno odločiti o postavljenem zahtevku (tudi obrestnem) in svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 166. člena ZPP/77).

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13, 354, 354/2, 354/2-13.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjE0Mw==