Sodba in sklep VIII Ips 239/2005

Jedro

Tožnik je bil s sklepom nadzornega sveta razrešen s funkcije direktorja. Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presojali zakonitost navedenega sklepa. Glede na to, da je v ZGD izrecno določeno, da so lahko le skupščinski sklepi podvrženi sodni presoji, glede sklepov nadzornega sveta pa ZGD take določbe nima, bi bil zaključek, da je mogoče ugotavljati tudi ničnost in izpodbojnost sklepov nadzornega sveta, v nasprotju z določbami ZGD. Direktorju je bila v postopku razrešitve priznana pravica do obrambe ob upoštevanju prvotnega besedila 250. člena ZGD, ki je pravico do odpravnine vezal na utemeljenost razloga za odpoklic. Z novelo ZGD-F je bil 250. člen tega zakona obsežno noveliran, kot posledico neutemeljenega odpoklica pa ne določa več plačila odpravnine, ki bi se določala ob upoštevanju zneska plače ali drugih dohodkov na temelju zaposlitve, zaradi česar so se tudi v postopke razrešitve vnašali instituti iz delovnega prava, konkretno pravica do obrambe po ZDR/90. Po noveli ZGD-F ima razrešeni član uprave pravico do odpravnine le v primerih in pod pogoji, določenimi z družbeno pogodbo oziroma s pogodbo o zaposlitvi. Ker ZGD-F v postopku razrešitve člana uprave ne predvideva zagovora, z novelo ZGD-F pa so se razlogi za odpoklic uprave spremenili tako, da zakon predvideva tudi možnost, da je član uprave lahko razrešen iz razloga, ki ni na njegovi strani in razlog za utemeljen odpoklic člana uprave ni nujno vezan na krivdo odpoklicanega člana uprave, določba tega člena pa se tudi ne nanaša več na delovnopravne institute (plača, odpravnina), ni pravne podlage za zaključek, da mora biti članu uprave v postopku razrešitve dana možnost obrambe.

Izrek

Revizija tožnika se v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks zavrže, v preostalem pa se revizija zavrne.

Reviziji prvotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se pritožbi prvotožene stranke ugodi in se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 26.6.2001 v zvezi s sklepoma z dne 5.7.2001 (glede potrditve sklepov začasnega nadzornega sveta) in z dne 30.7.2001 o razrešitvi tožnika z delovnega mesta direktorja, o odvzemu direktorskih pooblastil ter o opravi primopredaje z novim direktorjem.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepe prvotožene stranke: z dne 26.6.2001 o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja, o takojšnjem prenehanju vseh pooblastil in o opravi primopredaje poslov z novim direktorjem, z dne 5.7.2001 o potrditvi sklepa začasnega nadzornega sveta in z dne 30.7.2001 o zavrnitvi tožnikovega ugovora. V preostalem je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o imenovanju G.J. za direktorja prvotožene stranke. V celoti je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov nadzornega sveta prvotožene stranke o tožnikovi razrešitvi, o odvzemu pooblastil in o opravi primopredaje poslov z novim direktorjem, o imenovanju G.J. za direktorja prvotožene stranke, ter za ugotovitev, da je imel tožnik tudi po izdaji navedenih sklepov status direktorja prvotožene stranke in kot tak pravico do njenega zastopanja. Zahtevek zoper drugotoženo stranko G.J. je v celoti zavrnilo. Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka ter sklenilo, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se je nanašal na zavrnitev zahtevka za razveljavitev sklepov prvotožene stranke o imenovanju G.J. za direktorja družbe in v delu, v katerem je bil zahtevek zoper G.J. zavrnjen, ter tožbo v tem delu zavrglo. Nadalje je ugodilo pritožbi drugotožene stranke G.J. glede odločitve o stroških postopka, v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. V ostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo prvotožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta reviziji vložila tožnik in prvotožena stranka.

Prvotožena stranka je vložila revizijo v delu, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov o razrešitvi tožnika, o odvzemu pooblastil in o primopredaji poslov novemu direktorju iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi prvotožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. V reviziji navaja, da je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da dejstvo, da članu nadzornega sveta D.M. ni bilo pravočasno vročeno vabilo za sejo, opravljeno dne 26.6.2001, in gradivo za to sejo, ne predstavlja takšne kršitve, zaradi katere bi bili sklepi o razrešitvi tožnika nezakoniti. Ugotovljene kršitve so relativne narave in bi bilo potrebno ugotoviti, ali bi bila v primeru, da teh kršitev ne bi bilo, za tožnika mogoča ugodnejša odločitev. Ker je iz dokaznega postopka razvidno, da je bil D.M. o seji obveščen, izpovedal pa je, da se seje ne bi udeležil niti v primeru, da bi vabilo dobil pravočasno, je potrebno zaključiti, da okoliščina, da vabila ni dobil, ni vplivala na njegovo prisotnost. Tudi če bi se seje udeležil in bi nasprotoval odločitvi o razrešitvi tožnika, pa to na odločitev ne bi vplivalo, saj bi za razrešitev še vedno glasovala dva člana nadzornega sveta. Prvotožena stranka tudi meni, da opustitev vabljenja tožnika na seje nadzornega sveta ne predstavlja takšne bistvene kršitve postopka, da bi bila odločitev o razrešitvi nezakonita. Niti Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZGD) niti statut prvotožene stranke ali poslovnik nadzornega sveta ne vsebujejo določb v zvezi z razrešitvijo ali odpoklicem člana uprave. Čeprav skladno z novelo ZGD-F (Uradni list RS, št. 45/01, v nadaljevanju: ZGD-F) člana uprave ni mogoče odpoklicati brez razloga, razlog ni nujno krivdni (na primer ekonomsko poslovni razlog), zato odpoklicanemu članu uprave ni potrebno vedno omogočiti obrambe. Novela ZGD-F je kot razlog za odpoklic člana uprave navedla ekonomsko poslovni razlog, ki ne spada med krivdne razloge, in za tak primer je šlo pri razrešitvi tožnika, saj se je spremenila lastniška struktura pri toženi stranki. Poleg tega pa je tožnik po prejemu sklepa o razrešitvi vložil ugovor, ki je bil obravnavan na seji dne 30.7.2001. Kljub temu, da na sejo dne 30.7.2001 ni bil vabljen, je imel možnost obrambe z vložitvijo ugovora v predhodnem postopku oziroma možnost, da v sodnem postopku vsebinsko odgovori na očitke iz sklepa o razrešitvi, pa tega ni storil. Ob vpogledu v spise drugih sodišč pa bi se tudi sodišče prve stopnje lahko prepričalo, da so očitki utemeljeni. S tem, ko je sodišče vztrajalo, da predstavlja opustitev vabila na sejo absolutno bistveno kršitev določb postopka, je ravnalo togo in formalistično, kar predstavlja kršitev materialnega prava.

Tožnik je vložil revizijo glede odločitve o zavrženju tožbe v delu, v katerem je tožbo vložil proti drugotoženi stranki ter v delu, ki se je nanašal na imenovanje drugotožene stranke za direktorja prvotožene stranke. Prav tako je vložil revizijo glede zavrnitve zahtevkov za ugotovitev ničnosti sklepov o njegovi razrešitvi, o odvzemu pooblastil in o ugotovitvi, da ima tudi po izdaji sklepov še vedno status direktorja prvotožene stranke. Uveljavljal je razlog bistvene kršitve določb postopka, kršitve Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 in nadaljnji, v nadaljevanju: Ustava RS) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ga oprosti plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem prve stopnje in toženima strankama naloži, da sta mu dolžni povrniti stroške postopka. Bistvena kršitev določb postopka je podana s tem, da je sodišče ob ugotovitvi, da je prvotožena stranka v postopku njegove razrešitve kršila kogentne predpise, sklepe tožene stranke le razveljavilo, čeprav je hkrati zaključilo, da gre v primeru, da so kršene kogentne zakonske določbe, za ničnost. Tega nasprotja sodišče druge stopnje ni odpravilo. Protispisna je navedba sodišča druge stopnje, da naj bi tožnik v tem sporu uveljavljal svoja delovnopravna upravičenja, ne pa pravic delničarja, saj je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval tudi s sklicevanjem na to, da ima kot delničar pravico od sodišča terjati sankcioniranje nezakonito sprejetih sklepov o razrešitvi in imenovanju uprave v družbi, katere delničar je. Prav tako je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka s tem, da je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe o razrešitvi tožnika, kar pomeni, da ti sklepi niso imeli materialnopravnega učinka in je bilo vzpostavljeno stanje, kot da ne bi bili nikoli izdani, hkrati pa je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da ima tožnik tudi po razrešitvi še status direktorja. Sodišče druge stopnje je prišlo samo s seboj v nasprotje z navedbo, da se skladno z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 19/94 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDSS) lahko razveljavi odločitev delodajalca in vzpostavi prejšnje stanje, hkrati pa je zavrnilo zahtevek za vzpostavitev tožnikovih korporacijskih pravic. Tak zaključek predstavlja kršitev Ustave RS in EKČP. Prav nobenega predpisa namreč ni, ki bi določal, da razrešeni direktor nima pravice do sodnega varstva svojih korporacijskih pravic do vodenja, zastopanja in predstavljanja družbe na način, da terja vzpostavitev stanja teh upravičenj kot jih je imel pred nezakonito razrešitvijo. Prav tako ni nikjer določeno, da delničarji ne bi imeli pravice zahtevati ugotovitve ničnosti sklepa o imenovanju uprave. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči nista ugotovili odločilnih dejstev, da je tožnik delničar prvotožene stranke kot tudi ne, da ima prvotožena stranka le enočlansko upravo in poleg tožnika statusa direktorja ne more imeti še ena oseba, ter da je bil tožnik imenovan za direktorja za dobo petih let. Čeprav ZGD izrecno ne določa, da veljajo določbe o ničnosti in izpodbojnosti skupščinskih sklepov tudi za sklepe nadzornega sveta, je do takega zaključka mogoče priti z ustrezno razlago pravnih virov. Če v družbi ni nadzornega sveta, to funkcijo izvršuje skupščina, ki v tem primeru imenuje in razrešuje upravo. To skupščina stori s sklepi o imenovanju in razrešitvi, za katere po jezikovni metodi razlage veljajo določbe ZGD, med katerimi je tudi določba 359. člena ZGD, ki določa ničnostne razloge. Zakon pa izrecno legitimira tako upravo kot delničarje k vložitvi ničnostne in izpodbojnostne tožbe. Če bi bilo pravilno stališče nižjih sodišč, bi direktor, ki bi bil razrešen s sklepom skupščine in vsak družbenik take družbe, lahko uveljavljal ničnost razrešitve, če pa bi razrešitev izrekel nadzorni svet, pa ne. Tudi ob upoštevanju splošnih pravil civilnega prava je potrebno zaključiti, da so sklepi prvotožene stranke nezakoniti oziroma nič ni in je stališče sodišča druge stopnje, da 14. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju: OZ) velja le za dvostranske posle, napačno. Tudi določbe ZDSS govorijo o razveljavitvi odločb delodajalca in vzpostavitvi prejšnjega stanja, kar pomeni, da je vsaj do izteka mandata potrebno tožniku priznati status direktorja. Zmoten je tudi zaključek, da tožnik nima pravnega varstva zoper sklepe o imenovanju drugotožene stranke na položaj direktorja. Taka odločitev je v nasprotju Ustavo RS in z EKČP. S tem, ko je bila drugotožena stranka imenovana na položaj, ki ga lahko zaseda le ena oseba in glede na to, da tožnik s tega položaja ni bil pravno zavezujoče razrešen, je bilo poseženo v pravni položaj tožnika kot uprave in je tožnik legitimiran uveljavljati nezakonitost takšnega sklepa. Taka odločitev je nična, ničnost pa lahko uveljavlja vsakdo. Tožniku pa gre ta pravica tudi glede na določbo 250. člena ZGD, ki zagotavlja varstvo pred razrešitvijo ali odpoklicem. ZGD ne določa, da tožnik te pravice nima, ampak celo nasprotno, ta pravica izhaja iz določbe 250. člena ZGD-F. Tako je bilo tudi stališče gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Celju, ki je o tej zadevi sodilo pred odločitvijo glede stvarne pristojnosti. Nobenega razloga ni, da bi direktor, ki ima plačilo urejeno s pogodbo o zaposlitvi, imel glede varstva korporacijskega položaja manjše pravice kot volonter, ali direktor, ki ima sklenjeno podjemno pogodbo. Prav tako ima tožnik pravico zahtevati ugotovitev ničnosti sklepa o imenovanju drugotožene stranke za direktorja tudi kot delničar prvotožene stranke, saj izpodbojnost lahko uveljavlja vsak delničar in uprava, toliko bolj pa to velja za ničnost sklepov. Ker v primeru, da družba nima nadzornega sveta, upravo imenuje skupščina, za ta sklep pa veljajo pravila glede uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti skupščinskih sklepov, mora biti enako varstvo na voljo tudi, kadar tak sklep sprejme nadzorni svet. Čeprav je bil spis dodeljen na delovno sodstvo, kljub temu da gre za gospodarskopravni spor, to ne pomeni, da sodišče lahko tožniku odvzame pravico kot delničarju zahtevati vzpostavitev zakonitosti delovanja prvotožene stranke. Tudi delovno sodišče bi moralo tožniku dati polno pravno varstvo, tako za vidika varstva položaja razrešene uprave kot z vidika varstva interesov, ki jih ima kot delničar prvotožene stranke. Tožnik ima kot delničar prvotožene stranke pravico, da od sodišča terja vzpostavitev zakonitosti delovanja prvotožene stranke, saj gre s tem za varstvo njegovih kapitalskih upravičenj, ki vključujejo pravico do tega, da sodišče delničarje varuje pred tem, da bi družbo vodile nezakonito imenovane osebe tako, da ugodi njegovem zahtevku za ugotovitev ničnosti sklepa o imenovanju drugotoženca. Kršitev stvarne pristojnosti, ki je bila storjena v tem sporu, ima za posledico, da je tožnik neenako obravnavan. Delovno sodišče se je namreč sklicevalo na prvotne določbe ZGD in ni upoštevalo kasnejših novel, zaključilo, da 14. člen OZ ne velja za enostranske pravne posle, prezrlo določbe Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 13/94 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZSReg) ter spregledalo, da je sodišče v Ljubljani z začasno odredbo že najmanj dvakrat vrnilo direktorja na njegov položaj. S predodelitvijo spisa je bila tožniku kršena ustavna pravica do tega, da mu sodi z zakonom ustanovljeno sodišče, ki ga je kot pristojnega določil zakonodajalec, saj gre za statusnopravno vprašanje in ne za delovni spor, prav tako pa je bilo kršeno tudi načelo delitve oblasti. Nezakonita pa je tudi odločitev glede taksne oprostitve, saj bi moralo sodišče tožnika z obrazcem, ki je očitno že vnaprej pripravljen, pozvati na dopolnitev nepopolne vloge. Drugačna praksa prvostopenjskega sodišča v tej zadevi predstavlja kršitev načela enakosti in enakega obravnavanja. Prav tako pa je nezakonita tudi odločitev glede stroškov postopka, saj drugotoženec svojih stroškov do konca glavne obravnave ni posebej priglasil in mu sodišče s svojo odločitvijo daje nove roke.

Reviziji sta bili skladno s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZPP) poslani nasprotnima strankama, ki na reviziji nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožnika v delu, ki se nanaša na plačilo sodnih taks ni dopustna, v ostalem pa ni utemeljena. Revizija prvotožene stranke je v celoti utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le izjemoma pod pogoji, določenimi v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, določenih v 370. členu ZPP. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Uvodoma revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo s sklepom, opr. št. VIII R 34/2001 z dne 28.2.2002, odločeno, da je za sojenje v tej zadevi pristojno delovno sodišče in ne gospodarski oddelek rednega sodišča. Čeprav je tožnik v reviziji grajal takšno odločitev z obrazložitvijo, da želi v tem sporu zavarovati tudi svoje pravice, ki jih ima kot delničar prvotožene stranke (iz tega naslova pa je legitimiran zahtevati sankcioniranje nezakonitih sklepov nadzornega sveta glede razrešitve in imenovanja uprave družbe, katere delničar je), v reviziji izrecnega ugovora stvarne nepristojnosti skladno s 4. točko 339. člena ZPP ni podal, zato se revizijsko sodišče o teh očitkih ni smelo izreči. Iz spisa pa je razvidno, da je bilo v času odločanja o stvarni pristojnosti za sojenje v tem sporu iz navedb v spisu in ostalih listin razvidno, da je tožnik zahteval ugotovitev, da je bil nezakonito razrešen kot direktor prvotožene stranke, pri kateri je to funkcijo opravljal poleg imenovanja tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za čas mandata. Glede tega vprašanja je sodna praksa zavzela stališče, da gre v primeru razrešitve direktorja za delovnopravni spor, čeprav se v takem sporu povezujejo tako elementi delovnega prava, kot tudi elementi korporacijskega prava. Če so pravice in obveznosti direktorja družbe dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, kakršen je tudi ta primer, gre v primeru, da se zatrjuje kršitev s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenih pravic, za delovni spor. Zato je bila odločitev o stvarni pristojnosti v tem sporu glede na takrat podane navedbe in predložene listine povsem v skladu s sodno prakso.

Tožnik je po odločitvi glede pristojnosti za sojenje v kasnejših pripravljalnih vlogah (pripravljalna vloga z dne 4.11.2002 in naslednje) spreminjal oziroma dopolnjeval trditveno podlago in je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta začel bolj utemeljevati tudi s pravicami, ki naj bi jih imel kot delničar prvotožene stranke. Glede na kasnejše tožnikove navedbe, da gre za spor med delničarjem in delniško družbo glede vprašanja zakonitosti imenovanja uprave družbe, bi se morda lahko ponovno pojavilo vprašanje stvarne pristojnosti za sojenje v tem sporu, vendar kasneje ugovor stvarne pristojnosti ni bil več podan in je bilo o zadevi odločeno pred delovnim sodiščem. V tej zvezi revizijsko sodišče opozarja, da sodišča, ne glede na stvarno pristojnost in posledično na specializacijo na posameznih pravnih področjih, sodijo po zakonodaji, ki ureja predmetno pravno razmerje. Zato je odločitev v tem sporu tudi glede uveljavljanja upravičenj, ki jih ima tožnik kot delničar proti delniški družbi, katere član je, ne glede na to, da je bila sprejeta pred delovnim sodiščem, sprejeta ob upoštevanju določil ZGD. Zato ni utemeljen očitek, da je bil tožnik v postopku neenako obravnavan. Prav tako pa tudi ne gre na kršitev načela delitve oblasti, če o zadevi, ki bi lahko spadala v stvarno pristojnost gospodarskega sodišča, odloči delovno sodišče.

Revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ga uveljavlja tožnik, ni utemeljen. Sodbo sodišča druge stopnje je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vsa odločilna dejstva, pri čemer ta dejstva niso v nasprotju sama s sabo ali z listinami v spisu. Predvsem pa tožnik uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni niti izrecno niti smiselno pojasnil, zato revizijsko sodišče izpodbijanje sodbe glede kršitev določb postopka v ostalem ni niti smelo niti ni moglo preizkusiti. Enako velja za prvotoženo stranko, ki je uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, a zatrjevane kršitve ni niti izrecno niti smiselno pojasnila.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.V tem individualnem delovnem sporu je iz sprejetih dejanskih zaključkov razvidno, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta razrešen s funkcije direktorja pri prvotoženi stranki. Ob teh zaključkih pa sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presojali zakonitost navedenega sklepa, saj nista upoštevali, da skladno s določbami ZGD zoper sklepe nadzornega sveta ni predvideno pravno varstvo. Ker po določbah ZGD ni predvideno ugotavljanje ničnosti ali izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta, bi morali sodišči druge in prve stopnje tožnikov zahtevek zavrniti že iz tega razloga. Drugačne odločitve ne narekuje niti sklicevanje tožnika na smiselno uporabo določb ZGD (členi od 359. ZGD do 370. ZGD), ki se nanašajo na možnost izpodbijanja oziroma ugotavljanja ničnosti skupščinskih sklepov, saj gre pri tem za dva različna organa delniške družbe, z različno funkcijo, pooblastili in načinom odločanja. Postopek sprejemanja in (ne)preverjanja posameznih odločitev je različno določen tako za nadzorni svet kot za skupščino družbe. Nobene pravne podlage ni za odločitev, da se pravila glede ugotavljanja ničnosti in izpodbojnosti skupščinskih sklepov uporabljajo tudi za sklepe nadzornega sveta, ampak velja celo nasprotno. Glede na to, da je v ZGD izrecno določeno, da so lahko le skupščinski sklepi podvrženi sodni presoji, take določbe pa ZGD glede sklepov nadzornega sveta nima, bi bil zaključek, da je mogoče ugotavljati tudi ničnost in izpodbojnost sklepov nadzornega sveta, v nasprotju z določbami ZGD. Pri tem tudi ni odločilno sklicevanje tožnika na sistematično in logično razlago pravnih virov. Interpretacijska pravila se uporabljajo le pri razlagi nejasnih pravnih pravil, ne pa v primeru popolnoma jasnih zakonskih določb, kot so v tem primeru določbe ZGD glede možnosti sodne presoje odločitev nadzornega sveta. Prav tako tudi ni mogoče enačiti situacije, v kateri delniška družba ima nadzorni svet, s situacijo, ko delniška družba nadzornega sveta nima. Zato ni mogoča primerjava med pristojnostjo skupščine tako v enem kot v drugem primeru ter s sklicevanjem na smiselno uporabo posameznih zakonskih določil, ki se nanašajo na pooblastila in način odločanja skupščine v primeru, da delniška družba nima nadzornega sveta, doseči, da bi se v sodnem postopku preverjala pravilnost in zakonitost sklepa nadzornega sveta, čeprav ta možnost v ZGD ni predvidena. Navedeno velja tako za primer, če pravno varstvo zoper sklep nadzornega sveta uveljavlja delavec oziroma član uprave iz naslova kršenja pravic iz delovnega razmerja kot tudi, če presojo odločitev nadzornega sveta zahteva delničar družbe.

Res je, da je VS RS v zadevi, opr. št. II Ips 65/98 z dne 20.4.1999 presodilo, da dejstvo, da ZGD ne ureja posebej vprašanja ničnosti sklepov nadzornega sveta, ne pomeni, da sklepi nadzornega sveta ne morejo biti neveljavni, torej nični ali izpodbojni. V tem sporu je zavzelo stališče, da je v primeru, da so sklepi nadzornega sveta obremenjeni s postopkovnimi kršitvami ali izdani v nasprotju s prisilnimi predpisi, to mogoče uveljavljati v postopku pred sodiščem. Vendar pa je sodišče v citirani odločbi izrecno poudarilo, da je presojalo postopek vpisa v sodni register po določbah 41. člena ZSReg, ki dopušča vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa in ne za postopek odpoklica člana uprave po 250. členu ZGD, za kar gre v tem individualnem delovnem sporu. Zato ni mogoče zaključiti, da je sprejeto stališče, da je, razen v registrskem postopku, tudi iz drugih razlogov mogoče uveljavljati ničnost oziroma izpodbojnost sklepov nadzornega sveta. Poleg tega pa ena odločitev, ki se sicer nanaša na ugotavljanje ničnosti sklepa nadzornega sveta, ne predstavlja ustaljene sodne prakse glede določenega pravnega vprašanja, ki bi bila obvezujoča za VS RS.

Ob navedeni materialnopravni presoji, da skladno z določbami ZGD v zvezi z odločitvijo nadzornega sveta ni predvideno ugotavljanje ničnosti ali izpodbojnosti, so zato popolnoma neodločilne revizijske navedbe tako tožnika kot prvotožene stranke v zvezi s sklicem seje nadzornega sveta, roki in načinom vročanja vabil in gradiva za sejo, popolnoma neodločilno pa je tudi, da tožnik na sejo nadzornega sveta ni bil vabljen, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do obrambe. Ker ni mogoče ugotavljati ničnosti sklepa nadzornega sveta o razrešitvi tožnika, kršitve, storjene v postopku razrešitve, tudi če bi bile dokazane, ne bi mogle utemeljevati tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti sklepov nadzornega sveta, za kar se v reviziji zavzema tožnik. Iz istega razloga tožnik tudi ne more zahtevati presoje sklepa nadzornega sveta o imenovanju tretje osebe za direktorja družbe, zato so neodločilne revizijske navedbe, ki se nanašajo na imenovanje novega direktorja. Pravice zahtevati ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta glede njegove razrešitve in imenovanja novega direktorja tožnik tudi ne more zahtevati kot delničar družbe, saj, kot je že navedeno, v ZGD ni podlage za ugoditev zahtevku za razveljavitev sklepa nadzornega sveta oziroma za ugotovitev, da je sklep ničen. Ker sklepov nadzornega tudi ni mogoče izpodbijati, se neodločilne tudi revizijske navedbe prvotožene stranke, da postopek razrešitve tožnika ni bil kršen v tolikšni meri, da bi bilo potrebno sklep o razrešitvi razveljaviti.

Nadalje tudi ni utemeljena revizija tožnika v delu, v katerem se zavzema, da bi bilo potrebno sklepe nadzornega sveta o njegovi razrešitvi in o imenovanju drugotožene stranke G.J. za direktorja prvotožene stranke presojati ob upoštevanju določb OZ, ki se nanašajo na ničnost in izpodbojnost. V ZGD sta instituta ničnosti in izpodbojnosti urejena drugače, kot pa v OZ, kar je potrebno upoštevati pri presoji odločitev organov gospodarskih družb. ZGD sploh ne predvideva ugotavljanja ničnosti ali izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta, ampak to omogoča le za skupščinske sklepe, pri čemer sta instituta ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine v ZGD urejena drugače, kot pa v OZ. Možnost ugotavljanja ničnosti oziroma izpodbojnosti skupščinskih sklepov je v ZGD v interesu pravne varnosti omejena na majhno in pregledno število primerov, poleg tega pa so določeni roki, v katerih je potrebno te pomanjkljivosti uveljavljati. Zaradi drugačne (specialne) ureditve teh institutov v gospodarskih družbah celo v primeru ugotavljanja ničnosti ali izpodbojnosti sklepov skupščine, glede navedenih institutov ne bi bilo mogoče uporabljati določb OZ. Navedeno zato toliko bolj velja za sklepe nadzornega sveta, glede katerih matični zakon, ZGD, ne predvideva možnosti presoje, zato tudi določil OZ glede ničnosti oziroma izpodbojnosti pri presoji sklepov nadzornega sveta ni mogoče uporabiti. V tem delu je bilo zmotno tudi stališče sodišča druge stopnje, ki je zaključilo, da določbe OZ glede ničnosti in izpodbojnosti ne pridejo v poštev zato, ker veljajo le za dvostranske akte, ne pa za razrešitev kot enostranski akt.

Prav tako je zmotno stališče tožnika, da je zaradi kršitev postopka pri odločanju o njegovi razrešitvi upravičen do reintegracije nazaj v status direktorja prvotožene stranke, saj ZGD te možnosti ne predvideva. Ni res, da bi bilo potrebno njegovemu zahtevku ugoditi zato, ker taka možnost ni prepovedana, ampak velja ravno obratno. V 250. členu ZGD so določeni pogoji, pod katerimi je mogoče razrešiti člana uprave, pri čemer sicer v postopku pred sodiščem ni mogoče zahtevati ugotovitve ničnosti ali izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta, kot to zmotno meni tožnik, lahko pa se zahteva ugotovitev, da niso bili podani pogoji za razrešitev po citirani zakonski določbi. Ker ZGD ne določa, da ima član uprave v primeru, da niso bili podani zakonski pogoji za njegovo razrešitev, pravico do vrnitve nazaj v funkcijo, taka ugotovitev sodišča lahko predstavlja le temelj za morebitno odškodninsko odgovornost oziroma za pravico do odpravnine, če je tako določeno z družbeno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi. V nobenem primeru pa razrešeni član uprave ne more zahtevati, naj mu sodišče prisodi pravico do ponovne vzpostavitve statusa direktorja, saj za tak zahtevek ni zakonske podlage. Lastniki družbe imajo možnost, da se samostojno in neodvisno odločajo, kdo bo vodil in zastopal njihovo družbo. Te odločitve niso podvržene sodni presoji v takem smislu, da bi sodišče ob ugotovljenih nepravilnostih v postopku razrešitve ali odpoklica lastnikom družbe vsiljevalo člana uprave, ki naj zastopa njihove interese in glede katerega so se že (utemeljeno ali ne) odločili, da ne želijo več, da v njihovem imenu vodi družbo. Tudi v kolikor se v sodnem postopku ugotovi, da zatrjevani razrešitveni razlog ni bil podan, oziroma da so bile v postopku storjene kršitve, je razrešeni direktor lahko upravičen le do izplačila dogovorjene odpravnine oziroma do povrnitve škode po splošnih načelih odškodninskega prava, v kolikor so za to podani zakonski pogoji. Tudi po določbah ZDSS, na kar se tožnik sklicuje v reviziji, se institut reintegracije v delovnem pravu uporablja le v primeru, ko je posledica nezakonitega ravnanja delodajalca prenehanje delovnega razmerja. V tem primeru sodišče ugotovi, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo in ga zato vrne v delovno razmerje k delodajalcu, ni pa mogoče tega instituta uporabljati za vzpostavitev funkcije.

Tudi v kolikor bi se v tem individualnem delovnem sporu obravnavala pravica razrešenega direktorja do izplačila odpravnine, pa tožbenemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugodi že zgolj na podlagi zaključka, da je bila tožniku v postopku razrešitve kršena pravica do obrambe. Možnost delavca, da se ima pravico izjaviti glede kršitev, ki se mu očitajo, je bila predvidena v delovnopravni zakonodaji in jo je bilo potrebno upoštevati takrat, kadar je bil postopek voden po določbah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nadaljnji: V nadaljevanju: ZDR) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZTPDR) in se je direktorju očitala kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je bil lahko izrečen tudi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Čeprav se je ta pravica priznavala tudi direktorju v postopku razrešitve (npr. odločbe VIII Ips 251/2005 z dne 28.3.2006, VIII Ips 138/1999 z dne 1.2.2000,) je bila priznana ob upoštevanju prvotnega besedila 250. člena ZGD, ki je pravico do odpravnine vezal na utemeljenost razloga za odpoklic. V tem kontekstu je bilo potrebno članu uprave, kateremu se je očitalo, da je bil odpoklican iz utemeljenega razloga, dati možnost, da se izjavi o očitanih kršitvah. Z novelo ZGD-F je bil 250. člen tega zakona obsežno noveliran, pri čemer je iz uvodnih pojasnil k novelam posameznih členov razvidno, da je bila sprememba besedila tega člena potrebna tudi iz razloga, da se pred novelo ZGD-F ni dosledno razlikovalo med družbenopravno in delovnopravno ravnjo odločanja. Novo besedilo 250. člena ZGD- F kot posledico neutemeljenega odpoklica ne določa več plačila odpravnine, ki bi se določala ob upoštevanju zneska plače ali drugih dohodkov na temelju zaposlitve, zaradi česar so se tudi v postopke razrešitve vnašali instituti iz delovnega prava, konkretno pravica do obrambe po ZDR/90. Po noveli ZGD-F ima razrešeni član uprave pravico do odpravnine le v primerih in pod pogoji, določenimi z družbeno pogodbo, oziroma s pogodbo o zaposlitvi. Ker ZGD-F v postopku razrešitve člana uprave ne predvideva zagovora, z novelo ZGD-F pa so se razlogi za odpoklic uprave spremenili tako, da zakon predvideva tudi možnost, da je član uprave lahko razrešen iz razloga, ki ni na njegovi strani in razlog za utemeljen odpoklic člana uprave ni nujno vezan na krivdo odpoklicanega člana uprave, določba tega člena pa se tudi ne nanaša več na delovnopravne institute (plača, odpravnina), ni pravne podlage za zaključek, da mora biti članu uprave v postopku razrešitve dana možnost obrambe. Zato glede na spremenjeno besedilo ZGD-F, ni več razloga, da bi se institut obrambe še naprej uporabljal v postopkih razrešitve, toliko bolj, ker niti ni nujno, da član uprave funkcijo, na katero je imenovan, opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Ob zgornjih materialnopravnih zaključkih je revizijsko sodišče skladno s 1. odstavkom 380. člena ZPP ugodilo reviziji tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbi prvotožene stranke v celoti ugodilo in zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov nadzornega sveta prvotožene stranke.

Revizijsko sodišče je revizijo tožnika v delu, ki se nanaša na plačilo sodnih taks skladno s 377. členom ZPP zavrglo, saj odločitev o neoprostitvi plačila sodnih taks predstavlja stransko terjatev, glede postranske terjatve pa revizija ni dovoljena. V preostalem je revizijo tožnika skladno s 378. členom ZPP zavrnilo, saj je iz zgoraj navedenih razlogov razvidno, da niso podani razlogi za ugotovitev ničnosti sklepov tožene stranke, prav tako pa je bila tožba v delu, ki se je nanašal zoper drugotoženo stranko, pravilno zavržena. Ob smiselni uporabi 2. odstavka 22. člena ZDSS je revizijsko sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka. O stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, revizijsko sodišče ni moglo odločiti, saj je bila v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 251/2005
• Sklep VIII R 16/2000
• Sklep VIII R 34/2001