Sodba I Ips 359/2005

Jedro

Pripadnik narodnostne skupnosti ni neposredni oškodovanec, zato ne more prevzeti kazenskega pregona kot oškodovanec kot tožilec.

Neposredni oškodovanec je tisti, kateremu je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.5.2004 obdolženo A.A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti po 1. odstavku 300. člena KZ. Po 3. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da sta oškodovanca kot tožilca A.G. in D.D. dolžna plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado zagovornice ter vsak po 150.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.3.2005 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženko zaradi navedenega kaznivega dejanja ter po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada njene zagovornice obremenjujejo proračun.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer zoper sodbo sodišča druge stopnje iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 1. odstavka 60. člena ZKP in iz 6. alineje 144. člena istega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, pri tem pa, ker je vložena le v obdolženkino škodo, ugotovi, da je bil zakon kršen tako, kakor je to navedeno v zvezi z vsako posamezno sodbo sodišča prve in druge stopnje, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

Obdolženka in zagovornica sta po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP odgovorili na zahtevo vrhovnega državnega tožilca. Predlagata Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zavrne zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno z utemeljitvijo zagovornice, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi in da je njegova zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve izpodbija sodbi sodišča prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zoper obdolženko zavrnilo obtožbo zaradi navedenega kaznivega dejanja. Zaradi takšne odločitve sodba sodišča prve stopnje ne obstaja več in je v takem položaju ni mogoče izpodbijati. Zato se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z navedbami, s katerimi zahteva napada sodbo sodišča prve stopnje.

Po stališču vložnika zahteve odločitev sodišča druge stopnje ni v skladu z zakonom, ker je napačno naziranje, da narodnostna skupnost ni neposredni oškodovanec. Pojem oškodovanca se nanaša na vsakogar, to je na narodnostno skupnost kot celoto, kakor tudi na zasebnike, fizične in tudi pravne osebe. Upoštevati je treba, da zakonski opis dejanja po 1. odstavku 300. člena ne navaja, da bi moralo sodišče (in pred tem tožilec) v tenorju navesti konkretno škodljivo posledico, če je ta že razvidna iz samega izvršitvenega dejanja, ki ga predstavlja razpihovanje narodnostnega sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati stališče, da zatrjevane kršitve pravic posegajo v materijo številnih mednarodnih konvencij in paktov, kot sta Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in druge ter oškodovanca obravnavati v nakazanem širšem obsegu in o zadevi odločiti vsebinsko.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da A.G. in D.D. nimata statusa oškodovancev in zato ne moreta nastopati v vlogi oškodovancev kot tožilcev. Pri presoji tega vprašanja je izhajalo iz opredelitve oškodovanca v 6. alineji 144. člena ZKP ter v povezavi z vsebino zakonskega opisa tega kaznivega dejanja iz 1. odstavka 300. člena KZ zaključilo, da ta določba ne vsebuje individualno določenega oškodovanca oziroma tistega, katerega pravice so napadene ali ogrožene v smislu konkretno določene fizične osebe, temveč so s tem kaznivim dejanjem napadene temeljne vrednote družbe. V opisu kaznivega dejanja v obravnavani zadevi ni naveden "individualno določen oškodovanec". Kot objekt napada nastopa skupnost kočevskih Nemcev kot celota, torej določena skupina ljudi. V primeru tega kaznivega dejanja naj bi se ravnanje obdolženke nanašalo na pripadnike skupnosti kočevskih Nemcev, od katerih nikogar ni mogoče konkretno individualizirati. Zato samo dejstvo, da se nekdo uvršča v to skupnost, še ne daje možnosti, da prevzame pregon zaradi napada na nedoločeno število ljudi.

Kaznivo dejanje zbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti po 300. členu KZ (glede na spremembe in dopolnitve kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 40/2004 z dne 20.4.2004, gre za dejanje zbujanja sovraštva, razdora in nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti), je v kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir. Slednje daje podlago za razlago (sistematična metoda), da je objekt kazensko pravnega varstva v prvi vrsti javni red in mir, v drugi vrsti pa deli prebivalstva, kot so narodnostne, rasne ali verske skupine ljudi. Po vsebini, pomenu in posledicah gre za ogroževalni delikt, ki vsebuje antidiskriminacijski dejanski stan. S tem kaznivim dejanje je varovan določen krog prebivalstva v njegovem dostojanstvu oziroma v narodnostni, rasni ali verski enakopravnosti.

Storilec kaznivega dejanja po 1. odstavku 300. člena KZ je vsakdo, ki med ostalim izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost. V tej zadevi je obsojenki očitano izzivanje in razpihovanje narodnostnega sovraštva, razdora in nestrpnosti. Iz konkretizacije opisa kaznivega dejanja je razvidno, da naj bi bilo obdolženkino ravnanje naperjeno zoper skupnost kočevskih Nemcev z namenom, da se ustvari sovražno razpoloženje in nestrpnost med slovenskim prebivalstvom do te skupnosti. Gre tedaj za očitek napada na narodnostno skupnost in ne na posameznika kot pripadnika te skupnosti.

Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, ali imata A.G. in D.D. kot pripadnika navedene narodnostne skupnosti status oškodovancev kot tožilcev in ali sta upravičena nadaljevati kazenski pregon zoper obdolženko, potem ko je državna tožilka odstopila od tega pregona. Pri odgovoru na to vprašanje je po eni strani treba izhajati iz predstavljene vsebine 1. odstavka 300. člena KZ, po drugi strani pa iz konkretnega opisa kaznivega dejanja, ki je naveden v izreku pravnomočne sodbe.

Kaznivo dejanje po tej določbi je že koncipirano tako, da iz njega ni mogoče sklepati na kršitev osebnostnih pravic posameznika, v obravnavanem primeru na kršitev posameznega pripadnika skupnosti kočevskih Nemcev. Skladno s takšno kazenskopravno normo tudi sam opis dejanja ne navaja, da so z ravnanjem obdolženke bile kršene osebnostne pravice oškodovancev kot tožilcev, to je pravice, ki so neposredno povezane z njuno osebnostjo. Dejanje, ki naj bi ga storila obdolženka, se namreč nanaša na navedeno skupnost oziroma nedoločene pripadnike te skupnosti, ki kot pripadniki niso prepoznavni. Kot pripadnika skupnosti sta oškodovanca kot tožilca sicer lahko bila prizadeta, vendar pa jima slednje glede na navedeno razlago ne daje upravičenja, da v imenu celotne skupnosti nadaljujeta kazenski pregon. Gre namreč za situacijo, v kateri ni naveden konkretni oškodovanec, po drugi strani pa narodnostna skupnost nima lastnosti osebnosti, tudi ne lastnosti pravne osebe in zato ne more nikogar pooblastiti za prevzem kazenskega pregona. Glede na ureditev statusa oškodovanca v procesnem zakonu, kot jo pravilno razlaga sodišče druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, lahko prevzame kazenski pregon le neposredni oškodovanec, to je tista oseba, kateri je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 144. člena ZKP).

Veljavna zakonska ureditev zato ne dopušča razlage, da je posameznika, kot pripadnika določene skupnosti, mogoče šteti za oškodovanca, če s kaznivim dejanjem niso kršene njegove osebnostne pravice.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 28700/2017
• VSL Sklep II Kp 14487/2016
• VSM Sklep IV Kp 54139/2018