zapri pomoč

pomoč

V petek, 21. 5. 2010 ob 17.00 načrtujemo prehod na prenovljene spletne strani slovenskega sodstva.

Nova verzija uporabnikom spletnih strani omogoča še večjo preglednost in povezljivost podatkov, pri čemer izhaja tudi iz mnenj in predlogov uporabnikov. Vabimo vas, da si ogledate spremembe, novosti in dopolnitve.

Če pri uporabi strani naletite na kakšne težave, vas prosimo, da nas o tem obvestite na naslov:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VS22390

Odločba:Sodba I Ips 58/2004
 ECLI:
Oddelek:Kazenski oddelek
Datum seje senata:22.04.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:stvar - prikrivanje - opis kaznivega dejanja - obtožnica - kazniva dejanja zoper premoženje - abstraktni dejanski stan - konkretni dejanski stan - naklep - sestavine obtožnice - življenjski primer
Zveza:

KZ člen 221, 221/1.ZKP člen 269, 269/2.

JEDRO:
Subjektivni znak kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, to je zavest oziroma vedenje o tem, da je bil predmet prikrivanja pridobljen s kaznivim dejanjem, je treba konkretizirati s tem, da se navede konkretna vsebina storilčevega vedenja oziroma zavesti: za katero konkretno stvar je šlo in na kakšen konkreten način je bila pridobljena. Ne sme pa se zamenjavati vsebina zavesti oziroma njena konkretizacija s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi se dokazuje obstoj takšne zavesti oziroma vedenja. V primeru, ko se z istim besednim znakom opredeljuje tako abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja kot njegova konkretizacija, ni nujno abstraktni zakonski znak ponoviti z isto besedo v delu opisa, ki predstavlja konkretizacijo.

IZREK:
Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28.7.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.9.2003 kršena določba 1. točke 1. odstavka 277. člena v zvezi s 1. odstavkom 437. člena ZKP.

OBRAZLOŽITEV:

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28.7.2003 na podlagi določb 1. odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog zoper obd. I.M. zaradi dveh kaznivih dejanj prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. V skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 17.9.2003 zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 2. in 1. odstavka 421. člena ZKP iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena istega zakona. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je bilo s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28.7.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.9.2003 kršeno določilo 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1.

odstavkom 221. člena KZ.

V skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče vročilo zahtevo za varstvo zakonitosti obd. I.M., ki nanjo ni odgovoril.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču zahteve so v opisu dejanj v obtožnem predlogu navedeni vsi znaki kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ. V abstraktnem delu opisa se obdolžencu očita, da je kupil stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, v konkretnem opisu dejanja pod točko 1 in točko 2 pa so navedene konkretne okoliščine, ki potrjujejo to njegovo vedenje. Zato ocenjuje, da je tak opis kaznivih dejanj, kot je vsebovan v obtožnem predlogu, sklepčen in daje podlago za obravnavanje zadeve pred sodiščem. Vse navedbe glede ugotavljanja krivde mora sodišče ugotoviti in navesti v obrazložitvi sodbe.

Abstraktni zakonski dejanski stan mora imeti v opisu dejanja, ki ga vsebuje izrek obtožnice, obtožnega predloga ali sodbe, konkretizacijo - konkretni življenjski dejanski stan. Le tega tvorijo tista dejstva in okoliščine življenjskega primera, ki predstavljajo konkretizacijo tipskih znakov kaznivega dejanja. Sam življenjski primer (dogodek) v celoti s svojim na zunaj zaznavnim dogajanjem kot notranjim dogajanjem (doživljanjem dogodka s strani akterjev) ni nikoli v celoti relevanten za pravno odločanje, je le dejansko izhodišče, iz katerega je treba izluščiti sestavine, ki ga konstituirajo kot konkretni dejanski stan v pravnem pomenu te besede. Pomemben pa je lahko v postopku dokazovanja obstoja dejstev in okoliščin, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja.

Življenjski primer je mogoče pravno opredeliti kot konkretni dejanski stan tedaj, ko se v njem zazrejo tiste prvine, ki ustrezajo tipskim znakom zakonskega dejanskega stanu. Življenjski primer in konkretni dejanski stan nista identična. Življenjski primer označuje primer, ki se je odvijal v določenem času in prostoru. V tem pomenu življenjski primer ni kot celota relevanten za pravo in pravno odločitev. Pravno gledano so pomembna le tista dejstva (življenjskega primera), ki ustrezajo dejstvom, ki so sestavine zakonskega dejanskega stanu.

Vsako kaznivo dejanje je v življenju poseben dogodek glede na vse mogoče objektivne in subjektivne okoliščine, v katerih je bilo storjeno. Tako se pri kaznivem dejanju prikrivanja objektivni elementi, kot so stvar (ali tisto, kar je bilo zanjo dobljeno s prodajo ali zamenjavo) in njena pridobitev s kaznivim dejanjem lahko v življenjskih primerih javljajo v najrazličnejših oblikah. Zato mora biti stvar, ki je predmet tega kaznivega dejanja v konkretnem dejanskem stanu določno navedena, opisana, opisan mora biti tudi način pridobitve stvari oziroma kaznivo dejanje, s katerim je bila pridobljena.

Subjektivni element kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ je zavest storilca o tem, da je bila stvar, ki si jo je pridobil, prikril ali razpečeval, pridobljena s kaznivim dejanjem. Objektivni znak kaznivega dejanja prikrivanja, ki ga določa besedni znak "stvar" kot splošen pojem, se konkretizira tako, da se navede konkretna stvar, predmet prikrivanja, na primer denar in podobno, medtem ko subjektivni znak, to je zavest oziroma vedenje o tem, da je bil predmet prikrivanja pridobljen s kaznivim dejanjem, pa je treba konkretizirati s tem, da se navede konkretna vsebina storilčevega vedenja oziroma zavesti: za katero konkretno stvar je šlo in na kakšen konkreten način je bila pridobljena. Ne sme se zamenjavati vsebina zavesti oziroma njena konkretizacija s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi se dokazuje obstoj takšne zavesti oziroma vedenja. V izreku obtožnice ali drugega obtožnega akta morajo biti navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu. To so dejstva in okoliščine, ki jih tožilec zatrjuje oziroma jih sodba ugotavlja. Dejstva in okoliščine, s katerimi tožilstvo dokazuje oziroma sodba utemeljuje obstoj kaznivega dejanja, so lahko vsa dejstva obravnavanega življenjskega primera; tako na primer se obstoj zavesti, vedenja o tem, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, dokazuje z drugimi dejstvi in okoliščinami, ki sama zase niso elementi kaznivega dejanja (npr.

storilec po izvršeni tatvini drugemu izroči ukradeno stvar in mu pri tem pove, kako jo je pridobil). Dejstvo, da je storilec tatvine prikrivalcu povedal, kako je prišel do stvari, ni element kaznivega dejanja prikrivanja, element prikrivanja je vedenje prikrivalca, ki se je na opisan način ustvarilo.

Obtožnica mora po določbi 2. odstavka 269. člena ZKP med drugim vsebovati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem, in sredstvu, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi; poleg tega mora imeti tudi zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določenega kazenskega zakona, ki naj se po predlogu tožilca uporabi. Navedena določba ne zahteva, da bi obtožnica vsebovala abstraktni dejanski stan. V praksi obtožnice oziroma obtožni predlogi praviloma obsegajo poleg opisa dejanja in zakonske označbe kaznivega dejanja v izreku tudi abstraktni dejanski stan. Redkejše so tehnike sestavljanja opisov obtožnic ali obtožnih predlogov, v katerih sta abstraktni in konkretni dejanski stan kombinirana v enotnem opisu. Ne glede na uporabljeno tehniko je treba v primeru, ko se z istim besednim znakom opredeljuje tako abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja kot njegova konkretizacija, šteti, da je izrek obtožnega akta (obtožnice ali obtožnega predloga) oziroma sodbe v tem pogledu sklepčen, oziroma popoln. Z drugimi besedami, v takšnem primeru ni nujno abstraktni zakonski znak ponoviti z isto besedo v delu opisa, ki predstavlja konkretizacijo.

V obravnavanem primeru se obdolžencu očitata kaznivi dejanji prikrivanja, storjeni s tem, da je vedel, da so bili gorsko kolo Grisley (točka 1 izreka), vredno 700.000 SIT, in sestavni deli kolesa (točka 2 izreka), vredni okrog 150.000 SIT, kar vse je kupil na bolšjem trgu v L. od neznane osebe, ukradeni, in sicer kolo D.L.-ju iz hodnika stanovanjskega bloka na L. cesti v L. in sestavni deli kolesa iz drvarnice v kletnih prostorih stanovanjskega bloka v Ul. A.Z. v L. v škodo D.K. V obeh primerih je zavest oziroma vedenje, da so bile kupljene stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, konkretizirano z navedbo, da so bile te stvari gorsko kolo in sestavni deli kolesa, ki so bili ukradeni na način, opisan v izreku sodbe, prodani (po obdolžencu), kupljeni pa so bili po znatno nižji ceni. Navedba nakupne cene in realne vrednosti kolesa ter sestavnih delov v teh primerih že predstavlja okoliščino, s katero se zatrjuje, da je obdolženec vedel, da kupuje ukradeno stvar, medtem ko konkretizacijo zavesti predstavlja očitek, da je kupil ukradene stvari s specifikacijo kolesa in sestavnih delov ter tatvine.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke ter v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom bila v obdolženčevo korist kršena določba 1. točke 1. odstavka 277. člena v zvezi s 1. odstavkom 437. člena ZKP.



Breme dokazovanja leži na tožniku.
Actori incumbit onus probandi.