Sodba I Ips 206/2001

Jedro

Sodišče bo lahko zahtevo za obnovo iz razloga, ker dokazi očitno niso takšni, da bi se mogla dovoliti obnova, zavrglo le, če bo zaključilo, da predlagani dokazi ali dejstva, čeprav bi potrjevali navedbe vložnika zahteve, ne bi nasprotovali dejstvom, ki so v sodbi nedvomno ugotovljena. Sodišče se v tem primeru ne spušča v dokazno oceno posameznega dokaznega sredstva, ker dokazna ocena zmeraj zahteva izvedbo dokaza, temveč oceni le pomen teh dejstev (ne pa ocene nosilcev sporočila oziroma dokaznih sredstev).

Če je storilec spoznan za krivega izključno na podlagi indicev, mora biti za izrek obsodilne sodbe krog indicev sklenjen, saj gre za posredne dokaze, na podlagi katerih se le sklepa o obstoju oziroma neobstoju določenih odločilnih dejstev. Tudi motiv ima pomen indica.

Vnaprejšnje ocenjevanje dokazov, ko sodišče vnaprej, a priori določeno dokazno sredstvo oceni kot neverodostojno, neprepričljivo ali nekredibilno (npr. zaradi sorodstvenih in drugih osebnih povezav, odmaknjenosti dogodka, starosti ipd.), ni dovoljeno.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.U. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

M.U. je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 1.7.1977 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani z dne 7.3.1978 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po 1. odstavku 135. člena KZ in mu je bila izrečena kazen deset let zapora.

Dne 31.12.1999 je obsojenec vložil zahtevo za obnovo postopka iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pa jo je Okrožno sodišče v Novem mestu z izpodbijanim sklepom zavrglo. Pritožbo obsojenca zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 21.3.2001 zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani) dne 13.6.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev iz II. odstavka istega člena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijan sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP predlaga, da naj vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj imata izpodbijana sklepa pravilne in dovolj obširne razloge, pri katerih ni ugotoviti pomanjkljivosti, ki jih sklepoma očita vložnik zahteve. Ta se ne strinja z dokazno oceno v izpodbijanih sklepih in ponuja svoje poglede in nove dokaze, ki pa ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve v zadevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obsojenec je v zahtevi za obnovo postopka predlagal izvedbo številnih dokazov, ki bi po njegovem mnenju utegnili pripeljati do drugačne sodbe, to je do njegove oprostitve. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu, s katerim je bilo odločeno o njegovi zahtevi za obnovo, je sodišče presodilo, da so bili nekateri dokazi sodišču že znani in ocenjeni, nekateri predlagani dokazi pa očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova postopka. Slednje pa izpodbija obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti s tem, ko meni, da bi moralo sodišče predlagana dejstva in dokaze izvesti, pretresti skupaj s tistimi, ki so bili upoštevani v "skonstruirani obsodilni sodbi" in šele na podlagi navedenega odločiti, kateri so močnejši (očitek kršitve določbe 1. odstavka 413. člena ZKP, ki je pripeljala do izreka nezakonite in nepravilne odločbe - 2. odstavek 371. člena ZKP - razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Obsojenec je uvodoma v zahtevi sicer res sodišču očital še druge kršitve določb ZKP, ki pa jih ni obrazložil, zaradi česar je vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi, obravnavalo le to kršitev.

Iz razloga po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navajajo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je obsojen ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu. Nova dejstva ali novi dokazi morajo biti vedno takšni, da vzbudijo dvom v sklepe, ki jih je napravilo sodišče o obstoju odločilnih dejstev. Nanašati se morajo torej na obstoj kaznivega dejanja, na kazensko odgovornost in na uporabo kazenskih sankcij. Gre za nova dejstva in okoliščine, ki bi utegnila vplivati na ugotovljeno dejansko stanje, kar bi posledično lahko pripeljalo do obsodbe po milejšem zakonu ali do izreka oprostilne sodbe. Sodišče mora takšne dokaze izvesti in potem odločiti, ali bi utegnili vplivati na odločbo ali ne.

Prvi odstavek 413. člena ZKP sodišču sicer omogoča zavrženje zahteve za obnovo, med drugim tudi iz razloga, če dokazi očitno niso takšni, da bi se mogla dovoliti obnova, vendar pa je pri normativni konkretizaciji treba izhajati iz tega, da pomeni določba le formalno odločanje o zahtevi za obnovo, oziroma ugotavljanje, ali so za to izredno pravno sredstvo podani zakonski pogoji. Sodišče, ki odloča o zahtevi za obnovo, bo lahko iz tega razloga zahtevo za obnovo zavrglo le, če bo zaključilo, da predlagani dokazi ali dejstva, četudi bi potrjevali navedbe vložnika zahteve, to ne bi nasprotovalo dejstvom, ki so v sodbi nedvomno ugotovljena. Gre torej za dokaze, ki tudi, če bi obstajali, ne bi dovoljevali obnove. Sodišče se v tem primeru ne spušča v dokazno oceno posameznega dokaznega sredstva, ker dokazna ocena zmeraj zahteva izvedbo dokaza, temveč oceni le pomen teh dejstev (ne pa ocene nosilcev sporočila oziroma dokaznih sredstev). Če pa takšna predpostavka pripelje do drugačnega zaključka, torej, da predlagani dokazi govorijo drugače, kot izhaja iz obsodbe, pa seveda zahteve za obnovo ni mogoče več zavreči, saj je za oceno dokaza potrebno dokazno sredstvo preizkusiti. Preizkušenje dokaznih sredstev pa se opravlja z izvajanjem dokazov.

Upoštevaje navedene kriterije pa je zaključek v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da v zahtevi za obnovo predlagani dokazi očitno niso takšni, da bi se na podlagi njih mogla dovoliti obnova, nepravilen oziroma nezakonit.

V obravnavani kazenski zadevi je bil obsojenec s sodbo, katere obnova se zahteva, spoznan za krivega izključno na podlagi indicev, za izrek takšne (obsodilne) sodbe pa mora biti krog indicev sklenjen, saj gre za posredne dokaze, na podlagi katerih se le sklepa o obstoju oziroma neobstoju določenih odločilnih dejstev. Tudi motiv ima pomen indica, pomanjkanje oziroma neobstoj tega indica (izpodbijajoče dejstvo) pa lahko skupaj z drugimi izpodbija obstoj pravno relevantnih dejstev. Alibi (kar prav tako uveljavlja obsojenec v zahtevi) je izključujoče dejstvo, katerega posledica, v kolikor bi s predlaganim dokazom uspel, izključuje obsojenca kot storilca kaznivega dejanja.

V zahtevi za obnovo predlagani dokazi, s katerimi skuša obsojenec omajati motiv za storitev kaznivega dejanja in dokazati alibi, so torej takšne narave, da bi jih sodišče moralo izvesti in šele nato oceniti, ne pa da jih je ocenjevalo vnaprej. Vnaprej bi lahko ocenjevalo, kot je bilo že povedano, le dokazno vrednost izpodbijanih dejstev, ne pa dokazna sredstva, s katerimi naj se določeno dejstvo dokaže. Navedeno velja predvsem za predlagano zaslišanje obsojenčevega sina M.U., ki naj bi bil navzoč pri pisanju izjave, s katero je pokojni R.U. preklical svojo obremenjujočo izpovedbo, na kateri je sodišče gradilo zaključek o obstoju motiva za storitev kaznivega dejanja umora na strani obsojenca (izpodbijajoče dejstvo). Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu dokazno vrednost pisanja ocenjevalo, ne da bi dokaz izvedlo, oziroma zaslišalo predlagano pričo o okoliščinah pisanja preklica, s čemer je vnaprej ocenilo, da predlagani dokaz očitno ni tak, da bi omajal izpovedbo priče R.U. pred sodiščem.

Na dokazovanje odsotnosti motiva pri obsojencu, oziroma na možnost obstoja motiva za storitev obravnavanega kaznivega dejanja pri drugih osebah se nanašajo tudi predlagani dokazi v zvezi z obstojem in lastnino črne jakne (ki naj bi bila najdena v potoku v bližini vreče, s katero je bil prenašan pokojni, pripadala pa naj bi materi I.K.). Sodišče je tudi v tem primeru nezakonito zavrnilo izvedbo dokazov (zaslišanje prič) češ, da je dvomljiv obstoj jakne, glede na to, da jo je obsojenec prvič omenil šele v zahtevi za obnovo, kar pa ponovno predstavlja vnaprejšnje ocenjevanje, ne da bi o obstoju oziroma neobstoju jakne bil izveden kakršenkoli dokaz.

Nadalje in predvsem pa je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 413. člena ZKP v delu, kjer je vnaprej ocenilo, da predlagani dokaz po zaslišanju priče I.K., rojene S., ki naj bi potrdila alibi obsojenca (izključujoče dejstvo), očitno ni tak, da bi se mogla na podlagi navedenega dovoliti obnova postopka (po navedbah sodišča so številne priče v postopku potrdile, da obsojenca tedaj na poti ni videl nihče, hkrati pa je sodišče ocenilo tudi, da priča ni verodostojna glede na to, da je bila takrat še otrok, od dejanja pa je minilo že veliko let).

Izvedbe tega dokaza (ne glede na to, da se je obsojenec ves čas zagovarjal, da so na poti domov videli tudi S.-jevo deklico) ni predlagal nihče. Torej ne gre za dokaz, o katerem je sodišče že zavzelo stališče, vnaprejšnje ocenjevanje dokazov, ko sodišče vnaprej, a priori določeno dokazno sredstvo oceni kot neverodostojno, neprepričljivo ali nekredibilno (npr. zaradi sorodstvenih in drugih osebnih povezav, odmaknjenosti dogodka, starosti ipd.), pa seveda ni dovoljeno (ustavna odločba Up-34/93). V tem primeru izključujoče dejstvo - alibi (glede katerega je predlagana ta priča) sicer ni neposredno pravno relevantno (ni pravno pomembno dejstvo), spada pa med najpomembnejša dokazna dejstva, ki že samo za sebe (brez povezave z drugimi dejstvi) izključuje ali potrjuje pravno pomembna dejstva. Zavrnitev tega dokaznega predloga pomeni v tem primeru isto kot zavrnitev dokaznega predloga glede pravno pomembnih dejstev. Tega pa sodišče ne sme storiti, saj zavrnitev takega dokaznega predloga ne more temeljiti na dokazni oceni dokazno pomembnih dejstev (to sodišče lahko opravi vnaprej), marveč dokazni oceni samega dokaznega sredstva.

Glede na navedeno je bilo potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odstavek 426. člena ZKP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče presoditi ob upoštevanju napotkov te sodbe, katere dokaze bo izvedlo, jih izvesti ter jih šele zatem oceniti, pri čemer bo moralo ravnati posebej skrbno glede na to, da je bil obsojenec spoznan za krivega le na podlagi posrednih dokazov - indicev.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 153/2000
• Sodba I Ips 161/2003
• Sodba I Ips 74/2005