VSL Sodba I Cpg 710/2016

Jedro

Ne gre spregledati dejstva, da je bila odškodnina plačana prav z namenom kritja škode na spornem vozilu in da bo torej tožena stranka, ker bo poleg slednje prejela tudi popravljeno vozilo, s tem nedvomno okoriščena. Čeprav je tudi za samo izvedbo popravila dejansko obstajal pravni temelj (podjemna pogodba med tožečo stranko in leasingojemalcem), bo tožena stranka popravljeno vozilo prejela brez pravne podlage.

Gre za verzijo, do katere pride zaradi pogodb, ki so jih sklenile tretje osebe - ko torej nekdo prejme korist zaradi dogovora med dvema drugima osebama (pogodbenima strankama), dajalec koristi pa ne prejme plačila iz pogodbe. Gre za posebno situacijo, ko je obogatitveni zahtevek mogoče priznati, čeprav je sicer zahtevek krit z zahtevkom iz pogodbe, sklenjene med dvema drugima osebama. Pogoj za priznanje takšnega zahtevka pa je, da pogodbena stranka zahtevka iz pogodbe ne more doseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., IV. in V. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo zoper drugo toženo stranko (E. d. o. o.) za plačilo 277,39 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki V. d. o. o. je naložilo v plačilo znesek 6.318,02 EUR (II. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo, da družbi V. d. o. o. izroči sporno vozilo, skupaj s servisno knjižico, garancijskim listom, navodili za uporabo in enim ključem (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo tožnikove pravdne stroške, v višini 1.689,77 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper II., IV. in V. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena (po nasprotni tožbi tožeča, v nadaljevanju tožena) stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi. Podredno predlaga, da zadevo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča (po nasprotni tožbi tožena, v nadaljevanju tožeča) stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi ni sporno, da je tožena stranka kot leasingodajalka z družbo E. d. o. o. (v nadaljevanju leasingojemalec) sklenila leasing pogodbo za vozilo Ford Transit 350 DMR (v nadaljevanju sporno vozilo). Dne 31. 8. 2009 je bilo navedeno vozilo poškodovano v prometni nesreči, za katero ni bil odgovoren leasingojemalec. Slednji je (na podlagi cenitve škode, opravljene s strani Zavarovalnice X, pri kateri je imel avtomobilsko zavarovanje sklenjeno povzročitelj prometne nesreče) vozilo odpeljal na popravilo k tožeči stranki. Ta je popravilo izvedla in leasingojemalcu izdala račun. Na podlagi izdanega računa je Zavarovalnica X toženi stranki (kot zavarovancu po zavarovalni polici za sporno vozilo) izplačala zavarovalnino. Ker račun tožeče stranke kljub temu ni bil plačan, plačilo zahteva v predmetni pravdi. Tožena stranka pa z nasprotno tožbo zahteva vračilo spornega vozila (ki ga tožeča stranka še zadržuje) in plačilo odškodnine (izgubljenega dobička) za čas, ko je tožeča stranka vozilo (neupravičeno) zadrževala.

6. V zvezi s tožbenim zahtevkom je sporna pasivna legitimacija tožene stranke. Sporno je torej vprašanje, ali je ta na kakršnikoli pravni podlagi (pogodbeni ali obogatitveni) dolžna tožeči stranki plačati za opravljeno storitev. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je, ko je podpisala poravnavo z Zavarovalnico X, stopila v razmerje podjemne pogodbe za popravilo vozila in s tem postala zavezana za plačilo. Poleg tega je bila zaradi popravila (v povezavi z dejstvom, da ji je tožeča stranka vozilo dolžna vrniti) tudi neupravičeno obogatena. Zahtevek tožeče stranke je torej ocenilo kot utemeljen po obeh pravnih podlagah. Pritožba takšno odločitev izpodbija.

7. V zvezi z neupravičeno obogatitvijo je res napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka obogatena že z izplačilom odškodnine, ki ga je za odpravo škode na predmetnem vozilu prejela od Zavarovalnice X. Kot ves čas poudarja tožena stranka, je bilo takšno plačilo izvedeno na podlagi pogodbe o leasingu, zavarovalne pogodbe in poravnave med tožečo stranko in omenjeno zavarovalnico. To pomeni, da je pravni temelj za izplačilo obstajal. V takšnih primerih pa o neupravičeni obogatitvi (kot prehodu premoženja brez pravnega temelja) ni mogoče govoriti.

8. Kljub temu ne gre spregledati dejstva, da je bila odškodnina plačana prav z namenom kritja škode na spornem vozilu in da bo torej tožena stranka, ker bo poleg slednje prejela tudi popravljeno vozilo, s tem nedvomno okoriščena. Čeprav je tudi za samo izvedbo popravila dejansko obstajal pravni temelj (podjemna pogodba med tožečo stranko in leasingojemalcem), bo tožena stranka popravljeno vozilo prejela brez pravne podlage in na škodo tožeče stranke, ki so ji s popravilom nastali stroški, kot jih vtožuje.

9. Po stališču pravne teorije (S. Cigoj: Teorija obligacij, Ljubljana, 1981, str. 268) je v takšnih primerih mogoče priznati obogatitveni (verzijski) zahtevek "ex alienu contractu". Gre za verzijo, do katere pride zaradi pogodb, ki so jih sklenile tretje osebe - ko torej nekdo prejme korist zaradi dogovora med dvema drugima osebama (pogodbenima strankama), dajalec koristi pa ne prejme plačila iz pogodbe. Gre za posebno situacijo, ko je obogatitveni zahtevek mogoče priznati, čeprav je sicer zahtevek krit z zahtevkom iz pogodbe, sklenjene med dvema drugima osebama. Pogoj za priznanje takšnega zahtevka pa je, da pogodbena stranka zahtevka iz pogodbe ne more doseči. To namreč povzroči, da je tretja oseba (ki je od enostranske izpolnitve pogodbe imela korist) okoriščena na račun pogodbenega partnerja tuje pogodbe, ki mu sopogodbenik pogodbene obveznosti ni izpolnil. V obravnavani zadevi je podana prav takšna situacija - tožeča stranka izpolnitve pogodbe od svojega pogodbenega partnerja ne more več doseči, saj je slednji prenehal obstajati, tožena stranka pa je, zaradi sklenjene (in delno izpolnjene) podjemne pogodbe med tretjima osebama (leasingojemalcem in tožečo stranko) okoriščena. Namesto vozila z okvarami (ki bi ji bilo izročeno, če tožeča stranka popravila ne bi opravila) bo namreč prejela popravljeno (in zato več vredno) vozilo. Tožeči stranki je zato dolžna nadomestiti vrednost koristi, ki ustreza vrednosti opravljene storitve.¹

10. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je bilo vozilo, v času, ko je bilo pripeljano na servis, v uporabi leasingojemalca. Med strankama namreč ni sporno, da se je to pozneje spremenilo in da je bila, v trenutku izdaje odločbe sodišča prve stopnje, tožena stranka tako ekonomska (dejanska) kot pravna lastnica vozila. Kot že rečeno pa je bila kot takšna z izvedenim popravilom nedvomno obogatena. Prav ta okoliščina obravnavano zadevo bistveno razlikuje od zadeve, obravnavane v odločbi VSL I Cpg 80/2013 (na katero se večkrat sklicuje pritožba). V njej je bilo res zavzeto stališče, da leasingodajalec (zgolj) zato, ker je lastnik vozila, ni obogaten, saj mu (zgolj) zato z odpravo škode na vozilu ni nastala nobena korist. Takšen zaključek pa ni v nasprotju z zaključkom, da v primerih, ko leasingodajalcu z odpravo škode na vozilu nastane korist, to lahko pomeni njegovo neupravičeno obogatitev. Prav takšen zaključek je sodišče zavzelo v predmetnem sporu. V primeru, ko leasingodajalec postane tudi dejanski (ekonomski) lastnik vozila, namreč nedvomno ima korist od tega, da namesto okvarjenega, dobi popravljeno vozilo.

11. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma o tem, da je bila tožena stranka obogatena na račun tožeče stranke. Pritožbeno stališče, da bi se na prikrajšanje lahko skliceval kvečjemu leasingojemalec, v kolikor bi pred tem plačal stroške popravila tožeči stranki, pravno (in z vidika pravičnosti) ni sprejemljivo. V kolikor tožena stranka priznava, da bi obogatitveni zahtevek proti njej lahko imel leasingojemalec, ki bi storitev plačal, ni videti razloga, da v primeru, ko te svoje obveznosti ni izpolnil, takšnega zahtevka ne bi imela tožeča stranka (ki je storitev dejansko opravila, plačila zanjo pa ni prejela).

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi tožeča stranka do zavarovalnine (pravilno odškodnine) direktno lahko prišla le na podlagi soglasja tožene stranke, ki bi ga slednja podala s cesijo svoje terjatve do Zavarovalnice X. Če bi bila ta terjatev (še preden je Zavarovalnica X izvršila plačilo v korist tožene stranke) cedirana tožeči stranki, se ta seveda v predmetnem postopku ne bi mogla uspešno sklicevati na neupravičeno obogatitev. Prav iz razloga, ker tožena stranka terjatve ni cedirala niti je (ne ona ne kdo drug) nikoli ni plačala, pa je tožeča stranka s takšnim zahtevkom uspela.²

13. Predmetni spor ni primerljiv niti s situacijo o kateri je VSL odločalo v zadevi I Cpg 426/2004. V slednji je namreč presojalo, ali je v primeru, ko je vozilo dano v leasing, ukradeno pred koncem leasinga, leasingodajalec neupravičeno obogaten, ker je prejel zavarovalnino iz kasko zavarovanja, poleg tega pa tudi plačilo pologa in treh obrokov leasinga. Dejansko stanje je torej bistveno drugačno od stanja v predmetnem sporu (gre za zavarovalnino in ne za odškodnino, drugačne določbe leasing pogodbe, gre za razmerje med strankama leasing pogodbe). Enako velja za odločitev VS RS v zadevi II Ips 237/2008 (ki jo prav tako izpostavlja pritožba), v kateri je Vrhovno sodišče presojalo, ali je leasingojemalec upravičen od zavarovalnice, pri kateri ima zavarovano v leasing dano vozilo, zahtevati izplačilo zavarovalnine iz kasko zavarovanja.

14. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka bila neupravičeno obogatena in to prav za znesek, ki je bil potreben za odpravo škode na spornem vozilu. Navedbe o domnevni neupravičeni obogatitvi tožeče stranke, v primeru, da bo od tožene stranke prejela plačilo DDV, pa tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi. Gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 377. člena ZPP), do katerih se višje sodišče ni vsebinsko opredeljevalo.

15. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna že iz opisanih razlogov, se višje sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi skuša tožena stranka izpodbiti odločitev o utemeljenosti zahtevka na pogodbeni podlagi.

16. V posledici pravilnosti odločitve o tem, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikovo terjatev, je pravilna tudi odločitev, da je tožnik vozilo upravičeno zadrževal na podlagi pridržne pravice. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, s tem ni ravnal protipravno, to pa pomeni, da tožena stranka ne more biti upravičena do plačila odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala, ker avtomobila v tem času ni mogla uporabljati. Krivda za to je, kot izhaja iz že povedanega, zgolj in samo na njej sami.

17. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, a le zaradi domnevne nepravilnosti odločitve o glavni stvari. Ker se je ta izkazala za pravilno, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

18. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se te izkazale za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi VSK v sodbi Cpg 409/2014 in VSL v sodbi I Cpg 52/2013
² Zadeva ni primerljiva z zadevo, o kateri je VS RS odločalo s sodbo II Ips 404/99, iz katere izhaja, da je bilo med strankama leasing pogodbe dogovorjeno, da so pravice in dolžnosti po tej pogodbi vezane izključno na najemnika, na druge pa le s pisnim soglasjem najemodajalca in da je nesporno, da leasingodajalec ni dal pisnega soglasja za odstop terjatve jemalca leasinga na tožečo stranko.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3233/2012
• VSC sodba Cp 656/2013
• VDS sodba in sklep Psp 447/2005