VSL sodba II Cp 392/2015

Jedro

Tožnica ni upravičena zahtevati plačila preživnine za nazaj, to jasno izhaja iz določbe 131c člena ZZZDR. Namen preživnine je zagotavljanje stroškov za tekoče potrebe preživninskega upravičenca. Višina preživnine je določena na podlagi ocene potreb, ki jih ima preživninski upravičenec. Uveljavljanje preživnine za nazaj je tako v nasprotju z njenim namenom.

Iz sodne prakse izhaja stališče, da je verzijski zahtevek utemeljen, če je imel tretji izdatke s preživljanjem drugega. Tožnica je imela možnost in pravico, da vloži preživninsko tožbo (131c člen ZZZDR), s katero bi zahtevala plačilo preživnine za naprej od trenutka, ko jo je toženec prenehal preživljati. Takrat je bila že polnoletna, tako da bi tožbo lahko vložila sama. Imela je vse možnosti, da bi s pravočasno vložitvijo tožbe uveljavljala preživnino za obdobje, ki je sedaj predmet verzijskega zahtevka. S predmetno tožbo želi tožnica popraviti svojo dosedanjo neaktivnost, za kar pa ji sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

Preživnina predstavlja oceno potreb preživninskega upravičenca, verzija, ki izvira iz preživninske obveznosti, pa temelji na dejanskih in potrebnih izdatkih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 827,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila,“

sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in ji naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 1.059,57 EUR, vključno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povračilo njenih stroškov pritožbenega postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je sodišče ravnalo neekonomično, ker je obrazložitev v delu o razlogih sodbe veliko krajša od navedb in povzetih izpovedi pravdnih strank. Ker je sodišče odločitev oprlo na dejstvo o pomanjkanju aktivne legitimacije, je po nepotrebnem izvajalo dokaze v zvezi z višino zahtevka in pritožnici povzročilo nepotrebne stroške, povezane z dodatnimi dokaznimi listinami in naroki. Sodba je nerazumljiva, nejasna ter je ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe so logično in sistematsko nepovezani z navedbami, izpovedbami in vsebinami dokaznih listin. Uveljavlja nasprotje med dokazi in razlogi sodbe (15. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Sodišče je nedosledno povzelo izjavo priče J. V. (tožničine mame) in napačno ugotovilo dejansko stanje. J. V. je izjavila, da je tožnico - kolikor jo je lahko - preživljala od aprila 2011 do aprila 2013. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnico pred vložitvijo tožbe preživljala mama, zato je ona aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper toženca. Izpostavlja, da sodišče ni obrazložilo sklepa o zavrnitvi preostalih dokaznih predlogov. Iz sodbe ne izhaja, katerim dokaznim predlogom je sodišče ugodilo, in katere je zavrnilo. Zgolj navedba dokazov po označbah sodnega spisa ne zadosti standardu razumljive in obrazložene sodbe. Stranki pred seboj nimata sodnega spisa, vpogled v spis pa bi pomenil nepotrebne stroške. Iz sodbe tudi ni možno ugotoviti, katere dokaze je sodišče izvedlo. Sodišče ni sprejelo formalnega dokaznega sklepa. Utemeljitev, da vse izhaja iz poteka glavne obravnave, ne zadostuje. ZPP določa, da sodišče o dokazovanju sklepa z ustrezno sodno odločbo. Navedba o nepotrebnosti izvedbe dokazov je pavšalna in nezmožna preizkusa. Sodišče tožnice zaradi odsotnosti na zadnjem naroku ni zaslišalo, pri tem pa ni v zadostni meri obrazložilo razlogov za svojo odločitev. S tem ji je odvzelo pravico do izjave. Kršitev je po pooblaščenki uveljavljala na zadnjem naroku. Razlogi sodbe si nasprotujejo, ker sodišče hkrati ugotavlja, da je zahtevek verzijski in preživninski. Opozarja na stvarno nepristojnost okrajnega sodišča glede na zavzeto stališče sodišča o naravi zahtevka. Poudarja, da gre v obravnavani zadevi za klasični verzijski zahtevek, ne pa za verzijski zahtevek po 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.(2) Verzija se nanaša na izdatke, ki so nastali v zvezi s preživljanjem tožnice in jih je dolžan trpeti toženec. Ureditev verzije v 133. členu ZZZDR je specialna, vendar le za primere, ko je izdatke za preživljanje določene osebe trpela tretja oseba, namesto preživninskega zavezanca. ZZZDR ne ureja primera, ko je izdatke namesto zavezanca dejansko nosil preživninski upravičenec sam, kot je značilnost obravnavane zadeve. Dejstvo, da upravičenec ni tretja oseba, ne pomeni, da mu je treba odvzeti pravno varstvo. Slednje bi pripeljalo do popolne oprostitve preživninskega zavezanca njegovih preživninskih dolžnosti. Pritožnica obširno razlaga določbe ZZZDR in Ustave Republike Slovenije(3) o dolžnosti preživljanja otrok. Navaja, da se preživninski upravičenec pravici do preživnine ne more odpovedati, niti za nazaj (128. člen ZZZDR). Zatrjuje neustavnost zakonske ureditve v razmerju do 54. člena URS, ker ne omogoča, da zahteva upravičenec preživnino za nazaj oz. ne omogoča preživninskemu upravičencu, da zahteva povračilo izdatkov, ki jih je imel s svojim preživljanjem. Pravica do preživnine se lahko omeji le iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Izpostavlja, da je izdatke za svoje preživljanje nosila sama, oz. je zaradi izpada preživnine, ki bi jo bil dolžan plačevati toženec, svoje potrebe omejila; zmanjšano in prikrajšano pa je bilo tudi njeno premoženje. Obligacijski zakonik(4) v 197. členu ne določa, da gre za izdatek za drugega in ne zase. Pri neupravičeni obogatitvi se založi za tuj dolg. Tožnica je z zmanjševanjem svojega premoženja oz. izdatki, ki jih je dokazano imela s svojim preživljanjem, izpolnjevala tuj – toženčev dolg. Ni razumnega razloga, da bi sodišče različno obravnavalo osebo, ki je imela s svojim preživljanjem izdatke, čeprav bi jih moral imeti nekdo drug, in osebo, ki je imela izdatke za osebo, ki bi jo sicer morala preživljati druga oseba. Sodišče se ni opredelilo do navedb o neustavnosti določbe ZZZDR, ki onemogoča uveljavljanje preživnine za nazaj. Zmotno je stališče sodišča, da se pri določanju preživnine upoštevajo tudi prihranki preživninskega upravičenca. Napačna je ugotovitev, da za zahtevkom stoji pritožničina mati in da iz računov za najemnino ter nakup hrane ne izhaja, da gre izključno za pritožničine stroške. Prispevek tožnice k lastnemu preživljanju pomeni prikrajšanje za njeno premoženje. Če bi toženec izpolnjeval svoje obveznosti, se njeno premoženje ne bi zmanjšalo. Kljub temu, da je imela izdatke zase, je izpolnjevala tuj dolg – dolg zavezanca, ki je dolžan po zakonu prispevati k njenemu preživljanju. Odpoved preživljanju ne učinkuje. Ker je odločitev o glavnem zahtevku napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je nagrado za postopek in nagrado za narok napačno odmerilo od vrednosti spornega predmeta na podlagi nezmanjšanega tožbenega zahtevka. Toženec stroškov izdelave in izročitve dokumentov ni substanciral, odločitev sodišča v zvezi z njimi pa ni zadostno obrazložena. Toženec tudi ni upravičen do odmerjenega DDV na priznane stroške postopka, ker – skladno s sklepom II Ips 1075/2007 – ni podal dokaznega predloga, da je zavezanec za DDV.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici naloži povračilo stroškov postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v prvotni tožbi postavila dva prirejena tožbena zahtevka: prvi se je nanašal na plačilo preživnine v višini 8.280,00 EUR za čas od 20. 4. 2011 do vložitve tožbe, drugi pa na plačilo preživnine za naprej. Okrožno sodišče v Ljubljani je prvi zahtevek izločilo iz skupnega obravnavanja in odločilo, da je zanj zaradi verzijske narave pristojno Okrajno sodišče v Kočevju. Tožnica je v tožbi in pripravljalnih vlogah predstavila dve možni podlagi zahtevka za plačilo preživnine v obdobju od 20. 4. 2011 do 26. 3. 2013. Prva podlaga ima temelj v plačilu zakonite preživnine za navedeno obdobje, pri čemer ima tožnica položaj preživninske upravičenke, toženec pa preživninskega zavezanca. Druga podlaga ima temelj v verzijskem zahtevku in se navezuje na povrnitev izdatkov, ki jih je imela tožnica, čeprav bi jih bil na podlagi zakonske dolžnosti preživljanja dolžan nositi toženec. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije za verzijski zahtevek, zahtevek iz naslova zakonite preživnine za nazaj pa je označilo za nedopusten.

6. Odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pravilna in zakonita. Tožnica ni upravičena zahtevati plačila preživnine za nazaj.(5) Navedeno jasno izhaja iz določbe 131. c člena ZZZDR, zato je njen zahtevek iz tega naslova nedopusten. Namen preživnine je zagotavljanje stroškov za tekoče potrebe preživninskega upravičenca. Višina preživnine je določena na podlagi ocene potreb, ki jih ima preživninski upravičenec. Uveljavljanje preživnine za nazaj je tako v nasprotju z njenim namenom. Pritožnica je imela vse možnosti, da takoj, ko ji je preživninski zavezanec prenehal plačevati preživnino, le-to uveljavlja sodno. Vendar tega v dveletnem obdobju ni storila. Med pravdnima strankama je nesporno, da tožnica pred vložitvijo predmetne tožbe od preživninskega zavezanca ni nikoli zahtevala plačila preživnine ali predlagala sklenitve sporazuma. Na zatrjevano neustavnost ureditve je sodišče odgovorilo implicitno s tem, ko njenemu ugovoru o neustavnosti prepovedi zahtevati preživnino za nazaj ni sledilo in je odločilo na podlagi veljavne zakonske ureditve. Utemeljeno je sicer pritožbeno stališče, da se sami pravici do preživnine ni mogoče odpovedati (128. člen ZZZDR), vendar pa je na polnoletnem preživninskem upravičencu odločitev, ali bo preživnino uveljavljal v sodnih postopkih. Če preživnine ne uveljavlja, se smiselno šteje, da je ne potrebuje. Polnoletni otrok kot preživninski upravičenec lahko (nasprotno od zakonca, zunajzakonskega partnerja in istospolnega registriranega partnerja) uveljavlja pravico do preživnine tudi, če določeno obdobje (po polnoletnosti) pogojev za preživnino ni izpolnjeval.(6) Ker je zahtevek iz naslova zakonitega preživljanja za nazaj nedopusten, se podlaga zahtevka presoja po pravilih o verziji. Verzija je premoženjskopravni spor, stvarna pristojnost sodišča pa se določi na podlagi vrednosti spornega predmeta.(7) Tožbeni zahtevek je manjši od 20.000,00 EUR, zato je bilo za odločanje o zahtevku pristojno okrajno sodišče.

7. Zahtevek pritožnice na verzijski podlagi ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnico preživljala mama (ne pa tudi toženec), in sicer v obsegu, ki ga je bila zmožna zagotavljati, vse ob pomoči oz. soprispevku tožnice. ZZZDR v 133. členu določa vrnitev dane preživnine kot verzijski zahtevek(8): kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Glede na jezikovno razlago lahko povrnitev izdatkov za zakonito preživljanje od preživninskega zavezanca zahteva le tretja oseba, ne pa preživninski upravičenec. Iz določbe 133. člena ZZZDR drugačnega zakonodajalčevega namena ni moč razbrati. Tudi iz sodne prakse izhaja stališče, da je verzijski zahtevek utemeljen, če je imel tretji izdatke s preživljanjem drugega.(9) Tožnica je imela možnost in pravico, da vloži preživninsko tožbo (131. c člen ZZZDR), s katero bi zahtevala plačilo preživnine za naprej od trenutka, ko jo je toženec prenehal preživljati. Takrat je bila že polnoletna, tako da bi tožbo lahko vložila sama. Imela je vse možnosti, da bi s pravočasno vložitvijo tožbe uveljavljala preživnino za obdobje, ki je sedaj predmet verzijskega zahtevka. S predmetno tožbo želi tožnica popraviti svojo dosedanjo neaktivnost, za kar pa ji sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Vrhovno sodišče RS je v pravnem mnenju(10) izpostavilo, da je 133. člen ZZZDR namenjen predvsem za situacije, ko polnoletni otrok ne vloži tožbe na preživnino, eden od preživninskih upravičencev pa nosi breme (celotnega) njegovega preživljanja, in zaradi otrokove polnoletnosti nima možnosti vložitve tožbe na preživljanje. Z zahtevkom po 133. členu ZZZDR lahko dobi povrnjene dejanske in potrebne izdatke za preživninskega upravičenca.

8. Pritožnica ne more uspeti z zatrjevanjem, da je njen zahtevek utemeljen po 197. členu OZ – izdatki za drugega. Ureditev verzijskega zahtevka v družinskem pravu je specialna glede na splošno ureditev verzijskega zahtevka po OZ. Pritožnica s pokrivanjem svojih izdatkov oz. s so-prispevanjem k svojemu preživljanju ni bila dejansko prikrajšana. Sredstva je porabila zase, skrbela je za svoj razvoj. Morebitni stroški in sredstva, ki jih je tožnica „založila“ zase, niso nikoli zapustili njene sfere. O verziji je moč govoriti le, kadar gre za tristransko pravno razmerje. Tožnica je imela na voljo drug način - pravočasno uveljavljanje zahtevka na plačilo preživnine. Zahtevka se razlikujeta: preživnina predstavlja oceno potreb preživninskega upravičenca, verzija, ki izvira iz preživninske obveznosti, pa temelji na dejanskih in potrebnih izdatkih. V dvostranskih razmerjih, kar je značilnost obravnavanega primera, ko sta pravdni stranki v razmerju hči - oče, je treba uporabiti določbe ZZZDR. Pravna podlaga za razmerje med tožnico in tožencem že obstoji; verzija pa bi prišla v poštev, če bi imela izdatke s preživljanjem polnoletne preživninske upravičenke tretja oseba, npr. njena mati. V tem primeru bi lahko uveljavljala povračilo potrebnih izdatkov, ki jih je namesto toženca zalagala za tožnico. Od polnoletnosti preživninske upravičenke dalje mati ne more več vložiti tožbe na plačevanje preživnine; pravni red pa ji pomaga, da na podlagi določbe 133. člena ZZZDR dobi dana sredstva za preživljanje povrnjena v sorazmernem delu izdatkov.(11) Tudi v tem primeru pa je upravičena le do povrnitve dejanskih izdatkov, in v obsegu, v katerem so bili potrebni za preživljanje upravičenke, četudi je način ugotavljanja višine verzijskega zahtevka enak kot pri določanju preživnine.(12) Verzija tako ne more biti podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka v konkretnem primeru.

9. Pritožbena izvajanja glede neekonomičnosti obrazložitve so pavšalna, nekonkretizirana in neutemeljena. Pritožnica ne pojasni, kako bi kršitev načela ekonomičnosti lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

10. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja glede kršitve določb o zavrnitvi dokaznih predlogov, obrazložitvi sklepov o izvedenih in zavrnjenih dokaznih predlogih ter presplošnih navedbah o (ne)izvedenih dokazih. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče sprejelo dokazni sklep. Iz dokaznega sklepa je moč ugotoviti, kateri dokazi so bili izvedeni in kateri zavrnjeni. Pritožnica ne pojasni, kakšen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe ima dejstvo, da so bili izvedeni dokazi označeni z številkami prilog v sodnem spisu. Glede zavrnjenih dokaznih predlogov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so nepotrebni. Nepotrebnost implicitno izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča, saj je bil tožbeni zahtevek neutemeljen iz razloga pomanjkanja tožničine aktivne legitimacije. Pravilna in zakonita je zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem tožnice, saj svoje odsotnosti ni opravičila. Sodišče ni dolžno opravljati poizvedb o opravljanju izpitov in v zvezi s tem nositi stroškov. Slednje stori le, če stranka nima dostopa do takšnih dokazov (1. odst. 226. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 226. člena ZPP). Ni razloga, da potrdila ali druge listine fakultete, ki bi izkazovali upravičeno odsotnost z naroka, ne bi pridobila in dostavila tožnica sama.

11. Ostala pritožbena zatrjevanja v zvezi z glavnim zahtevkom (ali se pri določanju preživnine upoštevajo prihranki preživninskega upravičenca, kaj dejansko spada med pritožničine stroške) so glede na izpostavljeno pravno naziranje nepomembna za odločitev v zadevi. Zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

12. Pritožba pa je delno utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče je napačno odmerilo nagrado za postopek in nagrado za narok od prvotno postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnica je tožbeni zahtevek zmanjšala v drugi pripravljalni vlogi, vloženi po prvem naroku. Toženec vse do konca glavne obravnave zmanjšanju tožbenega zahtevka ni ugovarjal, zato se šteje, da je privolil v delni umik tožbe (2. odst. 188. člena ZPP). Toženec je tako na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, 35/2009) upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3100 v višini 284,7 EUR in do nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 262,8 EUR. Pritožba pravilno opozarja, da toženec ni substanciral priglašenih stroškov izdelave in izročitve dokumentov po tar. št. 6002. Strošek posamezne strani dokumenta je sicer določen pavšalno, a mora priglasitelj stroškov (za razliko od tar. št. 6000 - poštne in telekomunikacijske storitve) navesti število strani, za katere zahteva povračilo. Toženec tako ni upravičen do stroškov za izdelavo in izročitev dokumentov v višini 10,00 EUR. Neutemeljena pa je pritožbena navedba o toženčevi neupravičenosti do odmere DDV-ja na priglašene in upravičene stroške. Toženec je v priglasitvi stroškov izjavil, da je njegov pooblaščenec davčni zavezanec; pooblastilo v spisu pa navedeno potrjuje. Toženec je navedel in predložil dokaz, iz katerega izhaja, da je pooblaščenec zavezanec za DDV s tem pa je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Pritožbeno sodišče je od priznanih stroškov (vključno z nespornimi stroški kilometrine in pavšalnimi stroški PTT) v višini 678,5 EUR na novo odmerilo 22 % DDV (149,27 EUR ) in sodbo spremenilo tako, da je tožencu priznalo stroške postopka v višini 827,77 EUR, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe.

13. Tožnica ni upravičena do plačila stroškov, ki jih je imela z zaslišanjem strank in zaradi izvedbe narokov, saj stroški niso nastali po toženčevi krivdi oziroma po naključju, ki se je primerilo tožencu (1. odst. 156. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo obstoja drugih pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi pa je ugodilo le v stroškovnem delu (II. točka izreka izpodbijane sodbe) .

15. Tožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo zoper odločitev o glavnem zahtevku ni uspela, uspeh v stroškovnem delu pa je minimalen (3. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona). Toženec, ki z odgovorom na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker le-ti za pravdo niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: URS.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.

Op. št. (5): Sodba in sklep VSRS II Ips 556/2003; Barbara Novak, Družinsko pravo, Ljubljana, 2014, str. 231.

Op. št. (6): Sklep II Ips 371/2000, VSL Sodba IV Cp 3804/2005. V postopku pred Okrožnim sodiščem. je bila sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je pritožnica upravičena do preživnine za čas od vložitve tožbe dalje.

Op. št. (7): Sklep VSK p 965/2007, sklep VSC R 138/2009.

Op. št. (8): VSL sodba IV Cp 3270/2005, VSL sodba II Cp 2371/2013.

Op. št. (9): Sodba in sklep II Ips 556/2003, sodba in sklep II Ips 103/2007, VSL sodba in sklep IV Cp 1545/2009.

Op. št. (10): Pravno mnenje z občne seje VSRS z dne 16.6.1998.

Op. št. (11): Sklep II Ips 504/97, sodba II Ips 199/2006.

Op. št. (12): VSL sklep I Cp 961/2005, VSL sodba in sklep IV Cp 1545/2009, VSL sodba in sklep I Cp 3203/2011.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 556/2003
• Sodba II Ips 408/2002
• Sodba II Ips 236/2003