VSL sklep I Cp 482/2015

Jedro

Za posestni spor je nepomembno, ali je toženec upravičen parkirati na dovozni poti oziroma ali ima toženec za to kakšno pravno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal posestno varstvo napram tožencu na dvorišču pred garažo stanovanjske hiše na parc. št. 1238/7 k. o. X. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku 726,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je napačna ugotovitev prvega sodišča, da toženčevo dejanje parkiranja na dovozni poti ne pomeni protipravnega dejanja. Toženec za takšno dejanje nima nobenega pooblastila in pravne podlage. Prvo sodišče je nekritično ocenilo izpovedbe tožnika ter prič R. K. in S. K. Sodišče se je oprlo na izpoved S. M., čeprav je ta pojasnil, da je čez dan odsoten. Prvo sodišče ni raziskalo, ali je bil režim parkiranja v septembru 2012 dejansko takšen, kot trdi tožnik. Toženčeve priče zgolj pavšalno navajajo režim parkiranja. R. K. in S. K. sta potrdila, da je bil tožniku tistega dne oviran dostop do garaže in do parkiranja na parceli pred stanovanjsko hišo. M. P. je izpovedal, da dela na špediciji in da prihaja domov na vsakih štirinajst dni, zato je treba njegovo izpoved upoštevati z omejitvijo, da je veliko odsoten. Ni sporno, da do garaže ob parkiranem avtomobilu toženca ni mogoče priti, kar pomeni, da je tožnikov dostop do garaže oviran. To so potrdile vse priče. Pred motilnim dejanjem je tožnik lahko dostopal v garažo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z vpogledom v policijski zapisnik. Sodišče ni zavzelo stališča glede konkretnih izjav R. K. in S. K. o načinu parkiranja na sporni nepremičnini.

Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnik pred 15. 9. 2012 ni bil posestnik spornega dela zemljišča in da ga toženec zato ni motil v domnevni posesti tega zemljišča. Dejanske zaključke je prvo sodišče napravilo na podlagi dokazne ocene, izdelane v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje.

6. Za posestni spor je nepomembno, ali je toženec upravičen parkirati na dovozni poti oziroma ali ima toženec za to kakšno pravno podlago. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj je verjelo tožencu in njegovim pričam ter zakaj je izpovedbe tožnika, R. K. in S. K. ocenilo kot neprepričljive. Tožnik je bil neprepričljiv že zato, ker je v svojih trditvah in izpovedbi prihajal sam s seboj v nasprotje. Trdil je, da je sporni del uporabljal vsakič, ko je prišel v Č., to je dvakrat do trikrat mesečno, kot stranka pa je izpovedal, da je prihajal v Č. v garažo dvakrat do trikrat tedensko. Ob dolgoletnih sporih v družini K. je prvo sodišče pravilno presojalo izpovedbi R. K. in S. K. bolj kritično ter utemeljeno sledilo skladnim izpovedbam ostalih prič, sosedov pravdnih strank, kot prepričljivejšim in verodostojnejšim, ki se jih spori med pravdnima strankama in njunimi sorodniki ne tičejo. Prvo sodišče je v 10. točki obrazložitve najprej sicer med sosedi – pričami omenilo le M. P., M. S. in S. M., vendar pa se je v zadnjem stavku te točke očitno sklicevalo na izpovedbe vseh prič – sosedov (torej poleg omenjenih treh še J. V. in S. P.), saj so se njihove izpovedbe ujemale glede bistvenih okoliščin za motenjsko pravdo. Prepričljivo so pojasnili, da je bilo posestno stanje, kakršno je glede spornega dela zemljišča obstajalo 15. 9. 2012 (da ga je posedoval toženec, ki je tam parkiral), tudi pred tem dnem dolga leta enako.

7. S. M. je potrdil toženčevo posest na spornem delu zemljišča v tistem času, ko je toženca sam videl uporabljati ta del dvorišča in se njegova izpoved ujema z izpovedbami ostalih prič toženca. Kot že rečeno so njihove izpovedbe glede odločilnih dejstev jasne in je pritožbeni očitek o pavšalnosti oziroma nedoločenosti njihovih pričevanj neutemeljen. M. P. je sicer povedal, da je zaradi dela na špediciji včasih odsoten tudi do štirinajst dni, a je hkrati pojasnil, da je zaradi narave dela včasih doma tudi po štirinajst dni skupaj, zato ni dvoma, da so tudi njemu dejanske razmere dobro znane. Ob ugotovitvi, da je bil toženec posestnik spornega dela zemljišča pred 15. 9. 2012, je nepomembno, da je tožnikov dostop do garaže oviran. Iz policijskega zapisnika z dne 15. 9. 2012 že po naravi stvari ne more biti razvidno, kakšno je bilo posestno stanje pred tem dnem, ko je prišlo do spora, zato ta listina ni mogla imeti nobenega pomena za ugotovitev odločilnih dejstev v posestnem sporu.

8. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.06.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3389/2015
• VSL sklep I Cp 1246/2012
• VSL Sklep II Cp 510/2018