VSL sklep I Cp 522/2015

Jedro

Toženec je motilno dejanje vendarle štel za svoje, saj je sprejel protipravno stanje, ki je nastalo s posegom v tožničino posest oziroma soposest. Čeprav tožnici ni uspelo dokazati, da je bilo motilno dejanje izvršeno tudi po toženčevem naročilu, pa ni mogoče mimo dejstva, da toženec, ki je sicer lastnik stanovanja v prvem nadstropju hiše, kjer ima podnajemnike, ni prepričljivo zanikal tožničine trditve, da je bilo motilno dejanje storjeno tudi v njegovo korist. Potemtakem bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 34. členom SPZ vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja naložiti ne le toženki, ampak tudi tožencu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"1. Toženca morata v osmih dneh solidarno, na svoje stroške, skupne dele nepremičnine v prvem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu ..., vrniti v prejšnje stanje tako, da v skladu s pravili stroke nazaj zgradita lesene enoramne četrt zavite lesene stopnice, skupaj s konstrukcijo, vse širine enega metra, ter razširita odprtino, ki vodi iz skupnega prostora št. 10 v podstrešje, na prvotne mere 220 cm x 100 cm, tako kot izhaja iz etažnega načrta, ki se nahaja pod Dn. št. 738/2011 zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Kamniku.

2. Toženca morata v osmih dneh od vročitve tega sklepa solidarno povrniti tožnici njene stroške postopka v znesku 602, 52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (v I. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Toženec mora v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožnici njene pritožbene stroške v znesku 368,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala posestno varstvo, ker sta toženca neznanega dne med 1.7.2013 in 20.11.2013 odstranila leseno stopnišče s konstrukcijo v prvem nadstropju večstanovanjske hiše na ... in s tem motila tožničino soposest na skupnem prostoru št. 10 v navedeni hiši ter izključno posest tožničinega stanovanja v mansardi iste hiše.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) v ugotovitvenem delu in glede zahtevane prepovedi vsakega bodočega samovoljnega spreminjanja skupnih delov stanovanjske hiše. Zahtevku za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja pa je zoper toženko ugodilo, medtem ko je ta zahtevek zoper toženca zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da mora toženka povrniti tožnici 602,52 EUR pravdnih stroškov, tožnica pa tožencu 370,88 EUR, oboje z obrestmi za primer zamude s plačilom.

3. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožnica, ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo sklepa, da bo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da ni podana toženčeva pasivna legitimacija. Toženec je bil že v času motilnega dejanja lastnik stanovanja v etaži in solastnik stopnišča. Spornemu posegu, ki ga je sicer neposredno izvršil njegov oče Č. K., ni nasprotoval. Od očetovega dejanja se nikoli ni ogradil. Nelogično je, da bi toženčev oče, ki ni lastnik nobenega stanovanja v hiši, sporna dela izvedel na svoje stroške, samoiniciativno in brez sinovega soglasja. Motilno dejanje je bilo izvršeno v toženčevo korist, saj se je skupni prostor sedaj povečal. Toženec je vedel za spremembo posestnega stanja, pa se ji ni uprl, ampak je protipravno stanje sprejel zaradi lastnih koristi. Sodišče izpovedi toženca in priče Č. K. ni ustrezno ocenilo, izpodbijani sklep pa je tudi sicer pomanjkljivo obrazložen.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnica svojega pritožbenega nasprotovanja odločitvi o delnem zavrženju tožbe ni obrazložila. Pritožbeno sodišče jo je zato preizkusilo le glede tistih kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti. Teh v postopku na prvi stopnji ni bilo, medtem ko je stališče izpodbijanega sklepa, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek in da je zamudila zakonski rok za uveljavljanje prepovednega zahtevka, materialnopravno pravilno.

7. Tožnica pa upravičeno nasprotuje zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper toženca. Sodišče prve stopnje je sicer za to svojo odločitev navedlo zadostne razloge, tako da je izpodbijani sklep tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva, ki vplivajo na presojo toženčeve pasivne legitimacije, vendar je nato materialnopravno zmotno zaključilo, da toženec ne odgovarja za motilno dejanje oziroma njegove posledice.

8. Samo dejstvo, da se je toženčev oče sporne preureditve stopnišča lotil na svojo roko in brez toženčeve vednosti, ne more biti odločilno. Toženec namreč, kot ugotavlja izpodbijani sklep po zaključku del nastali spremembi ni nasprotoval, kar pomeni, da jo je očitno odobril. Ni pomembno, če toženec k preureditvi stopnišča ni ničesar finančno prispeval. Kaže, da je motilno dejanje vendarle štel za svoje, saj je sprejel protipravno stanje, ki je nastalo s posegom v tožničino posest oziroma soposest. Čeprav tožnici ni uspelo dokazati, da je bilo motilno dejanje izvršeno tudi po toženčevem naročilu, pa ni mogoče mimo dejstva, da toženec, ki je sicer lastnik stanovanja v prvem nadstropju hiše, kjer ima podnajemnike, ni prepričljivo zanikal tožničine trditve, da je bilo motilno dejanje storjeno tudi v njegovo korist. Potemtakem bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 34. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja naložiti ne le toženki, ampak tudi tožencu.

9. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ustrezno spremenilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in sklep v delu, ki se nanaša na delno zavrženje tožbe, potrdilo.

10. Delna sprememba sklepa pa je terjala tudi drugačno odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožničine stroške pravilno odmerilo, upoštevaje Odvetniško in Taksno tarifo, v skupnem znesku 602,52 EUR, ki pa ga tožnici poleg toženke sedaj solidarno dolguje tudi toženec. Svoje stroške mora toženec glede na izid pravde kriti sam.

11. Tožnici pripada tudi povračilo pritožbenih stroškov. Zaradi delne zavrnitve pritožbe posebni stroški niso nastali, zato ji mora toženec povrniti celotne stroške za pritožbo (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ti obsegajo sodno takso za pritožbo (tar. št. 1121 - 180,00 EUR, nagrado za pritožbeni postopek (tar. št. 3210 - 168,00 EUR) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002-20 EUR), skupaj torej 368,00 EUR. Če bo s plačilom zamujal, bo moral od tega zneska plačati tožnici še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. členom Obligacijskega zakonika).

Datum zadnje spremembe:

20.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 404/2020
• VSL Sklep I Ip 817/2022
• VSL sklep II Cp 3391/2009