VSL sklep I Cp 64/2015

Jedro

Sporni pravni posel predstavlja le zadnje zadnje dejanje v pravnem razmerju med tožencema, s katerim je prvi toženec poplačal dolg do druge toženke, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine izpodbijanega posla, kjer je zapisano da prvi toženec drugi toženki prenaša lastninsko pravico na nepremičninah zaradi poplačila dolga. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za neodplačni pravni posel, je torej pravilen, posledično pa je pravilno uporabljeno materialno pravo, saj je rok za vložitev paulijanske tožbe v takem primeru eno leto. Predmetna tožba je tako vložena prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe glede parcele 1550/4, k. o. ..., postopek ustavi. V preostalem je tožbo zavrglo ter tožeči stranki naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi izpodbija odločitev v II. in III. točki izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe nepravilna, saj je sodišče napačno ugotovilo, da je Pogodba o priznanju lastninske pravice opr. št. ..., ki sta jo 12. 10. 2010 sklenila toženca, odplačni pravni posel. Opozarja, da iz notarskega zapisa pogodbe izhaja, da druga toženka prvemu tožencu ni plačala ničesar (ni bilo nobenega denarnega toka), nadalje pa je bil izpodbijani pravni posel oproščen plačila davka na darila in dediščino, prav tako pa ni bil plačan davek na dodano vrednost, saj ni šlo za odplačni pravni posel. Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo, saj za neodplačne pravne posle velja triletni prekluzivni rok. Navaja še, da je skladno z napotitvenim sklepom naslovnega sodišča z dne 6. 8. 2013 predmetno tožbo vložila v predpisanem roku. Dodaja, da je do nastanka škode in stroškov tožeči stranki prišlo zaradi ravnanja sodišča, ker to ni vpisalo zaznambe izvršilnega postopka in zastavne pravice na nepremičninah parc. št. 1549, 1550/1, 1550/2 in 1550/4 v zemljiški knjigi in je s tem tožencema omogočilo prenos lastninske pravice z izpodbijanim pravnim poslom ter s tem onemogočilo poplačilo tožeče stranke. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da sporni pravni posel (Pogodba o priznanju lastninske pravice, ... z dne 12. 10. 2010, v nadaljevanju Pogodba) ne predstavlja brezplačnega prenosa lastninske pravice na parcelah s prvega toženca na drugo toženko. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je natančno obrazložilo, katere so tiste okoliščine(1), ki so pripeljale do sklenitve spornega pravnega posla. Teh pritožnica niti ne izpodbija, ugovarjala le zaključku, da ni šlo za odplačni pravni posel, ker to ne izhaja iz te Pogodbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Pogodba le zadnje dejanje v pravnem razmerju med tožencema, s katerim je prvi toženec poplačal dolg do druge toženke, kar nenazadnje izhaja tudi iz »Drugič« notarskega zapisa Pogodbe o priznanju lastninske pravice (SV – 834/2010), kjer je zapisano: „F. M. zaradi poplačila dolga izrecno priznava N. D. izključno lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1549, parc. št. 1450/1, parc. št. 1550/2 in parc. št. 1550/4, k. o. ..., do celote.“ Zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za neodplačni pravni posel, je torej pravilen, posledično pa je pravilno uporabljeno materialno pravo, saj je rok za vložitev paulijanske tožbe (prvi odstavek 257. člena OZ) v takem primeru eno leto. Predmetna tožba je vložena prepozno.

6. Pritožbene navedbe, da izvršilno sodišče napotitvenega sklepa ne bi izdalo v primeru, če za to ne bi obstajali zakonski pogoji, so brezpredmetne. Izvršilno sodišče je namreč menilo, da tožeča stranka razpolaga z listino, ki je primerna za vpis lastninske pravice na dolžnika/prvega toženca, in jo napotilo, naj vloži tožbo, da se dolžnika vpiše kot lastnika nepremičnin. Ker s tako listino tožeča stranka očitno ne razpolaga, je edina možnost vložitev izpodbojne tožbe(2), za katero veljajo določbe 255. - 260. člena OZ, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da je do nastanka škode in stroškov tožeče stranke prišlo zaradi ravnanja sodišča, ne sodijo v ta postopek. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo še v mejah razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), a pomanjkljivosti ni odkrilo, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

-------------------

Op. št. (1): Prvi toženec je bil posojilojemalec pri V. na podlagi pogodbe o kratkoročnem revolving posojilu z dne 31. 5. 1999 za 500.000,00 DEM. V. je s pogodbo o odstopu terjatev 19. 10. 2005 terjatev odstopila D. B., ta pa pogodbo o odstopu terjatev nato 30. 12. 2005 sklenil z drugo toženko, zato je V. izdala izbrisno pobotnico in se je kot hipotekarni upnik vknjižila druga toženka.

Op. št. (2): Paulijanska tožba ima po sodni praksi specifičen tožbeni zahtevek, in prav tak je tudi predmetni – list. št. 3.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 79/2015
• VSL sodba in sklep II Cp 1015/2014
• VSC Sodba Cpg 1/2023