VSL sklep I Cp 919/2014

Jedro

Presoja (ne)veljavnosti Skupnega sporazuma je v skladu z določbami ZASP v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo in ne sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno za odločanje v sporu po nasprotni tožbi, zaradi česar je nasprotno tožbo zavrglo. Iz razlogov sklepa izhaja, da morebitna neskladnost določb Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja

Zavoda

IPF

kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti, objavljenega v Uradnem listu RS št. 107/2006 (v nadaljevanju Skupni sporazum) z določbami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in drugimi pravnimi predpisi (vključno s predpisi EU) ne more biti predmet spora pred pravdnim sodiščem, ki za tako presojo ni pristojno.

2. Iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava se zoper sklep pritožuje toženec s predlogom, da ga pritožbeno sodišče ustrezno spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno, saj toženec ne zahteva od sodišča presoje skladnosti skupnega sporazuma z zakonskimi določbami, temveč ugotovitev ničnosti določenih določb Skupnega sporazuma, pri čemer Skupni sporazum tudi ni podzakonski predpis, kot ga napačno tolmači sodišče. Ima naravo avtonomnega pogodbenega (obligacijsko-pravnega) razmerja. Tožnik od toženca zahteva, da mu plačuje mesečno nesorazmerno visoko nadomestilo za uporabo glasbenih fonogramov na podlagi tarife, ki nima zakonske osnove, je nesorazmerno visoka, toženec pa na to terjatev tožnika nima vpliva. Sporno je vprašanje, ali mora toženec, lastnik gostinskega lokala, plačevati znesek v višini 27,12 EUR (z DDV) na mesec, ali pa 7,24 EUR (z DDV) na mesec kot nadomestilo. Pravice intelektualne lastnine, katere varuje tožnik, so zasebne pravice; tožnik ne izvaja javnih pooblastil, pač pa samo razpolaga z dovoljenjem Urada za intelektualno lastnino, da lahko varuje civilne pravice, zasebno lastnino članov, to je proizvajalcev fonogramov in glasbenih izvajalcev. Ni mogoče govoriti o javnih pooblastilih, niti o podzakonskih aktih tožnika. Na to stališče je še posebej opozoril zakonodajalec v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZASP. Sodišče neupravičeno odreka sodno varstvo tožencu in ga napotuje na Svet za avtorsko pravo, kjer pa mu sodno oziroma pravno varstvo dejansko v ničemer ni omogočeno. Določbe o delovanju Sveta za avtorsko pravo so takšne, da strankam varstvo pred svetom onemogočajo. Varstvo pred Svetom za avtorsko pravo ne ustreza kriterijem, ki bi morali biti izpolnjeni za učinkovito in dejansko sodno varstvo, ne pa zgolj navidezno. Stroški postopka pred Svetom za avtorsko pravo so tako visoki in nesorazmerni, da že to tožencu onemogoča varstvo. Pravica do sodnega varstva mora biti dejanska in učinkovita. V konkretnem primeru naj bi Svet za avtorsko pravo nadomestil sodišče, a le-ta ne izpolnjuje osnovnih kriterijev neodvisnosti in nepristranskosti, kar navedeni svet ni še posebej, če se upošteva, da je pooblaščenec tožnika (odvetnik) član navedenega sveta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi ni sporno, da toženec z nasprotno tožbo uveljavlja presojo (ne)veljavnosti Skupnega sporazuma (posameznih v zahtevku navedenih določb 8. in 12. člena), in sicer z zahtevkoma za ugotovitev ničnosti, podrejeno pa za razveljavitev navedenih določb. Po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. Po drugem odstavku 157.a člena ZASP lahko vsakdo, ki izkaže pravni interes, zahteva, da svet (Svet za avtorsko pravo) ugotovi, ali je objavljeni Skupni sporazum v skladu z določbami ZASP in ali je tarifa določena s tem sporazumom primerna, zoper odločbo sveta pa je po 157.d členu ZASP predvideno tudi sodno varstvo. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o nepristojnosti za odločanje v sporu po nasprotni tožbi in tega pritožbene trditve prav v ničemer ne omajejo. Odločanje v predmetnem sporu je namreč s citiranimi zakonskimi določbami v pristojnosti drugega organa, in ne sodišča. Na vprašanje (ne)pristojnosti sodišča prve stopnje pritožbene trditve o tem, da pritožniku ni zagotovljeno pravno varstvo tako zaradi visokih in nesorazmernih stroškov kot tudi neizpolnjenih osnovnih kriterijev neodvisnosti in nepristranskosti sveta, nimajo nikakršnega vpliva in v ničemer ne omajejo izpodbijane odločitve. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej povsem pravilna, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevanih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo. Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

5. Neutemeljen je tudi zahtevek toženca za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki s pritožbo ni uspel (na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba V Cpg 430/2018
• VDSS Sklep Pdp 151/2020
• VDSS Sklep Pdp 148/2021