VSL sklep I Cp 960/2014

Jedro

Ekonomski interes tožnika je v tem, da uporablja lastno posteljo in svojo posodo (trdi namreč, da zaradi ravnanja toženke ne more spati tam, kjer je spal prej, in ne more jesti tako, kot je jedel prej). Ekonomski interes (tožnika) za posestno varstvo je torej treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov (toženke) v obstoječe posestno stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje delni umik tožbenega zahtevka in v tem obsegu postopek ustavilo, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno opozarja, da je sodišče pri ugotavljanju obstoja motilnih ravnanj nekritično sledilo navedbam toženke ter ni upoštevalo celotnega konteksta zadeve. Sodišče je sodbo oprlo tudi na napačno materialno podlago, ker se je spuščalo v ugotavljanje pravice in napačno uporabilo materialno pravo pri oblikovanju stališča, da zahtevkom ne more ugoditi tudi zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa tožnika. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta solastnika skupne nepremičnine: tožniku pripada solastniški delež do 1/3. V delni sodni poravnavi v pravdni zadevi glede določitve deležev na skupnem premoženju sta dogovorili način uporabe prostorov: tožnik lahko uporablja spalnico z opremo, WC v kopalnici, tuš kabino v kleti in souporablja omaro za čevlje v predsobi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik posest na teh delih nepremičnine (7. točka obrazložitve), a je njegov zahtevek zavrnilo, ker naj ne bi dokazal motilnih ravnanj (odvzema posode in preprečevanja souporabe omarice za čevlje) oziroma zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa (metanje oblačil, radia, škatle s kasetami, CD-ji, DVD-ji na posteljo).

6. Pritožnik graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem sodišče ugotovi, da ni uspel dokazati motilnih ravnanj (tj. da je toženka vzela njegovo posodo in servis iz „njegove“ kuhinje ter da mu je onemogočila souporabo skupne omare za čevlje v predsobi hiše). Prvo sodišče je glede posode ugotovilo, da je toženka ne potrebuje, ker ima indukcijsko električno ploščo, zato ji ne bi koristila. Glede omare za čevlje pa je ugotovilo, da del omare za čevlje na sliki, ki jo je predložil tožnik, pripada toženki, in da ima tožnik na voljo tri police v spodnjem delu omare. Takšna presoja in dokazna ocena sodišča prve stopnje je napačna, ker zanemarja metodološki napotek iz 8. člena ZPP, na kar pravilno opozarja pritožba.

7. Sodišče mora dokaze ocenjevati vestno in skrbno, dokazna ocena mora biti preverljivo obrazložena, obrazložitev pa taka, da z razumno argumentacijo prepriča stranke in pritožbeno sodišče. Zato zgolj enostransko povzemanje navedb in dokazov ene stranke ne more pomeniti skrbne in vestne presoje. In ravno to napako je storilo sodišče prve stopnje, zato mu pritožnik utemeljeno očita neprepričljivost in neupoštevanje širše slike obravnavane zadeve.

8. Tožnik je že v tožbi pojasnil, da so posamezna motilna dejanja zgolj izseki celotnega dogajanja – šikaniranja, ki ga izvaja toženka. Sodišče prve stopnje je tožbene navedbe seciralo na posamezna dejanja (odvzem posode, motenje souporabe omarice itd.), obenem pa zanemarilo specifično situacijo med pravdnima strankama, kot je opisana v 5. točki tega sklepa. S takim ravnanjem je prvostopenjsko sodišče izvotlilo tožnikovo varstvo pred motenjem posesti, saj bi moralo dokazno oceno oblikovati glede na celoten kontekst obravnavane zadeve. Tudi sicer je dokazna ocena oblikovana tako, kot da tožnikove izpovedi sploh ne bi bilo. Tožnik je med zaslišanjem pojasnil, da sicer ima dostop do omare za čevlje, a so bili čevlji večkrat odstranjeni iz omare in nadomeščeni z drugimi čevlji, s čimer je potrdil svoje tožbene navedbe. Prav tako je izpovedal, da je toženka del odvzete posode in servisa vrnila (v tem delu je bil postopek ustavljen), vendar ne vsega (zato glede preostale posode vztraja pri postavljenem zahtevku, op. sodišča). Sodišče prve stopnje se do izpovedbe tožnika sploh ni opredelilo, na kar opozarja pritožnik. Očitana bistvena kršitev postopka je tako podana, kar je terjalo razveljavitev izpodbijanega sklepa v tem delu (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da zahtevek v delu, s katerim tožnik od toženke zahteva, da odstrani vsa oblačila, radio, škatlo s kasetami, CD-ji, DVD-ji, ki jih je zmetala na posteljo, in vzpostavi stanje v spalnici tako, da bo postelja prosta in da bo tožnik lahko posteljo in spalnico nemoteno uporabljal, ni utemeljen zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa. V tem delu je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo.

10. Ekonomski interes tožnika je v tem, da uporablja lastno posteljo in svojo posodo (trdi namreč, da zaradi ravnanja toženke ne more spati tam, kjer je spal prej, in ne more jesti tako, kot je jedel prej). Sodišče se v motenjskih pravdah sicer lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnik ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, toda le v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana. Posestno varstvo je varstvo, ki ga nudi pravna država zaradi javne varnosti in ekonomske blaginje ter preprečitve nereda. Temeljni namen posestnega varstva, ki je ohranitev obstoječega dejanskega stanja in preprečitev samovolje, izhaja tudi iz vsebine predpisov, ki urejajo to področje. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. V tem smislu je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog posestnega varstva v svojem končnem bistvu tudi varovanje ekonomskih interesov. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov (toženke) v obstoječe posestno stanje. Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ekonomski interes razlagalo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je posest varovana, ter zaradi tega tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Ker je dejansko stanje v tem delu nepravilno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo neugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tudi v tem delu, izpodbijani sklep v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

11. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti 8. člen ZPP ter izhajajoč iz trditev v tožbi (tj. da gre za primeroma navedena motilna dejanja, ki sodijo v širši sklop toženkinega šikaniranja) napraviti tako dokazno oceno, ki bo vsebovala opredelitev do vseh izvedenih dokazov. V zvezi z do sedaj oblikovano dokazno oceno glede odvzema posode in servisa, pritožbeno sodišče pripominja, da to, da je toženka ne potrebuje, še ne pomeni, da je ni vzela, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Zgolj zaradi tega torej ob novem sojenju sodišče ne bo moglo slediti toženki. Ob tem ni mogoče mimo dejstev, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, da je tožnik umaknil tožbo v delu, da je toženka iz jedilnega kota odstranila dve leseni klopi in leseno mizo z železnimi nogami, dva krožnika in pribor, ker je toženka že vzpostavila prejšnje stanje (3. točka obrazložitve). Iz teh dejstev izhaja, da je toženka nedvomno posegla v posest tožnika na kuhinji, zato je sklepanje sodišča prve stopnje v korist toženke še manj razumljivo. V zvezi z omarico za čevlje pa pritožbeno sodišče pripominja, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo (pa bi se zaradi pravilne uporabe materialnega prava moralo), ali je tožnik izvrševal izključno posest na določenih delih nepremičnine ali pa sta skupaj s toženko izvrševala soposest (35. člen SPZ). Če je tožnik imel čevlje v omarici (ali ima do tega pravico, v motenjski pravdi ni pravno odločilno), toženka pa jih je vrgla ven in jih nadomestila s svojimi, potem je motilno dejanje kot na dlani.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

17.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 248/2011
• VSL sklep II Cp 796/2009
• VSL sklep I Cp 3598/2010