VSL sklep I Cpg 1082/2014

Jedro

Po tretjem odstavku 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ upniku ni treba dokazovati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar to ne pomeni, da upnik obstoja nevarnosti ni dolžan zatrjevati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 2. 2014 odločilo, da se ugovoru toženke ugodi in se sklep I Pg 868/2013 z dne 9. 1. 2014 v izpodbijanem delu (1., 3., 4. in 5. točka izreka) razveljavi ter se v tem delu predlog tožnika za zavarovanje z začasno odredbo zavrne. S sklepom z dne 17. 4. 2014 je sodišče zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki bi bila v tem, (1) da se toženki prepove osebno ali preko tretjih oseb ovirati tožnika pri opravljanju dela v poslovni stavbi gospodarske družbe A., d. o. o., (2) da je toženka dolžna tožniku izročiti ključ vhodnih vrat poslovne stavbe ali mu zagotoviti neoviran vstop in izstop v stavbo in (3) da se tožnik imenuje za prokurista/zastopnika omenjene družbe ter se kot tak vpiše v sodni register (I. točka izreka); predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženki prepove izplačilo dobička ustvarjenega v poslovnem letu 2013, je zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper oba sklepa je vložil pritožbo tožnik. V pritožbi zoper sklep z dne 28. 2. 2014 navaja, da je sodišče napačno in protispisno ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval nevarnosti, da bo toženka razpolagala s poslovnim deležem v družbi A., d. o. o. Na obstoj takšne nevarnosti je tožnik opozoril v vlogi z dne 30. 12. 2013 (stran 12), ko je izpostavil, da sedanje stanje toženki omogoča samostojno in neovirano razpolaganje s premoženjem tožnika, torej z njegovim poslovnim deležem. Tožnik je 24. 3. 2014 prejel e-sporočilo konkurenta, ki potrjuje govorice, da toženka prodaja družbo in da že zbira neobvezujoče ponudbe. Ker ob vložitvi tožbe tožnik ni imel konkretnih dokazov razen govoric, je v zvezi s tem predlagal svoje zaslišanje. V postopku za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve se zahteva objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve, zato upniku vzročne zveze med ravnanjem dolžnika in grozečo nevarnostjo ni treba izkazati. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen tudi po določbi tretje alineje 272. člena ZIZ. Poleg tega bi sodišče moralo ugotoviti, da bi toženka z izdano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo. Predlagana začasna odredba bi namreč toženki onemogočala le razpolaganje s tistim delom poslovnega deleža, s katerim do sklenitve izpodbijane pogodbe ni razpolagala, s pogodbo pa ga je pridobila neodplačno. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je predlog za izdajo začasne odredbe presodilo drugače kot prvič, zaradi česar se sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče bi lahko v okviru materialnega procesnega vodstva razpisalo narok in zaslišalo tožnika. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo in se do njega v sklepu ni opredelilo. Izpodbijana odločitev je materialnopravno napačna, v nasprotju z obstoječo sodno prakso in obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, zavrne ugovor toženke in potrdi sklep z dne 9. 1. 2014 oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 17. 4. 2014 tožnik poudarja, da je predlog za izdajo začasne odredbe pravilen in legitimen ter znotraj tožbenega zahtevka. Pravovarstveni zahtevek na neveljavnost skupščinskega sklepa obsega tudi zahtevek na prepoved družbi oziroma pristojni osebi družbe opraviti dejanja na podlagi tega sklepa. Predlagana začasna odredba s prepovedjo oprave posameznih dejanj, ki jih toženka opravlja na podlagi izpodbijanega sklepa, je torej v okviru tožbenega zahtevka. Tožnik je v času do vložitve pritožbe prejel še nekaj novih obvestil dobaviteljev družbe, iz katerih izhaja, da mora poslovni proces v družbi potekati tako, da toženka tožniku ne sme preprečevati vstopa/izstopa v poslovno stavbo in da bi bilo potrebno tožnika začasno imenovati za zastopnika družbe. S tožbo zahtevano pravno varstvo je neposredno povezano s poslovanjem in vodenjem družbe, ki ga sedaj izvršuje toženka in s katerim dejansko zmanjšuje vrednost poslovnega deleža tožnika. Namen začasne odredbe ni zgolj v zavarovanju bodoče izvršbe, temveč tudi v preprečitvi težko nadomestljive škode. Napačno je tudi stališče sodišča, da je bilo o predlagani začasni odredbi iz 4. točke predloga že pravnomočno odločeno in da se zato predlog v tem delu zavrže. Tožnik je predmetni predlog utemeljil na dejanskih okoliščinah, ki jih sodišče ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe, vloženim skupaj s tožbo, ni moglo obravnavati, saj jih tožnik tedaj ni poznal. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni in njegovemu predlogu ugodi oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka je odgovorila na pritožbi. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in izpodbijana sklepa potrdi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 28. 2. 2014

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero tožnik zahteva, da se toženki prepove razpolaganje s poslovnim deležem v višini 49,7603 % v gospodarski družbi A., d. o. o.

7. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal, da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode oziroma bo ta neznatna. Po tretjem odstavku 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ (1) upniku ni treba dokazovati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar to ne pomeni, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, da upnik obstoja nevarnosti ni dolžan zatrjevati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval, da ima toženka namen razpolagati s poslovnim deležem, katerega vrnitev tožnik zasleduje z vložitvijo tožbe. Tožnik je navajal, da obstaja nevarnost, da bo toženka razpolagala s premoženjem družbe oziroma s premoženjem, ki ga je tožnik vložil v družbo (zlasti z nepremičnim premoženjem) in ne, da bo razpolagala s poslovnim deležem, kot skuša prikazati pritožba. Poslovni delež družbenika (2) in premoženje družbe sta dva različna pojma, ki ju, kot je razvidno iz predloga za izdajo začasne odredbe, očitno loči tudi tožnik (3). Pritožbeni očitek protispisnosti torej ni utemeljen. Tudi če bi sledili izvajanjem pritožbe (da je tožnik z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe meril na nevarnost razpolaganja toženke s poslovnim deležem) bi moral tožnik, če bi želel s predlogom uspeti, zatrjevati konkretno nevarnost za odtujitev ali obremenitev poslovnega deleža, takšna nevarnost pa iz trditev tožnika ne izhaja.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal kot verjetno niti predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe trdil, da obstaja nevarnost, da bo tožnica prodala premoženje družbe oziroma premoženje, ki ga je tožnik vložil v družbo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zatrjevane neugodne posledice niso v vzročni zvezi s predlagano začasno odredbo (na prepoved razpolaganja s poslovnim deležem v višini 49,763 %), zato predlog za izdajo začasne odredbe tudi na tej podlagi (drugi odstavek 272. člena ZIZ) ni utemeljen.

9. Ker tožnik ni zadostil že trditvenemu bremenu (predlog za izdajo začasne odredbe ni sklepčen), sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov in zaslišati tožnika. Nasprotno, če bi sodišče dokaze izvedlo in z njimi dopolnjevalo tožnikovo trditveno podlago, bi kršilo določbe pravdnega postopka (4). Iz enakega razloga ni upoštevno pritožbi priloženo e-mail sporočilo. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (5) neutemeljen.

10. Pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 17. 4. 2014

11. Tožnik je predlagal, da sodišče izda začasno odredbo, ki bi bila v tem (1) da toženka tožniku omogoči vstop v poslovne prostore gospodarske družbe A., d. o. o., (2) da se toženki prepove tožnika ovirati pri opravljanju dela in (3) da se tožnika začasno postavi za prokurista/zastopnika te družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se s predlagano začasno odredbo ne varuje zahtevka na ugotovitev, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža neveljavna oziroma da se razveljavi (6) in da je zato predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu neutemeljen. Tudi začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (t.i. regulacijske začasne odredbe) je mogoče predlagati samo v povezavi s konkretnim glavnim zahtevkom, za katerega je treba izkazati verjetnost, da je utemeljen (7). Predlagana začasna odredba mora torej ostati znotraj zavarovanja vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik kot družbenik niti ne more zahtevati, da se ga postavi kot prokurista. Zahtevo, da se mu omogoči opravljanje dela, pa bi tožnik lahko naslovil na družbo in ne na posameznega družbenika ali poslovodja. Zato tudi iz tega razloga predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati.

12. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženki prepove izplačilo dobička, ustvarjenega v letu 2013, pravilno zavrglo. Tožnik je vložil predlog z identično vsebino dne 30. 12. 2013, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno (sklep z dne 9. 1.2014). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je predmetni predlog utemeljen na isti dejanski podlagi kot predlog z dne 30. 12. 2013. Sicer pa tožnik v pritožbi ne pove, katere naj bi bile tiste okoliščine, ki niso bile podlaga za odločitev o predlogu z dne 30. 12. 2013, temveč ostaja na ravni pavšalnih zatrjevanj.

13. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 in nasl.).

(2) Poslovni delež je skupek pravic in obveznosti, ki jih ima družbenik na podlagi njegovega osnovnega vložka ali osnovnega vložka njegovih prednikov (Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, GV Založba, 2007, str. 71).

(3) Tožnik je v vlogi z dne 30. 12. 2013 (str. 12) navedel, da njegov interes ni v vrnitvi poslovnega deleža, ki bi predstavljal le še upravičenja, premoženja pa gospodarska družba ne bi več imela.

(4) Tožnik v pritožbi protispisno navaja, da je svoje zaslišanje predlagal v zvezi s trditvami, da namerava toženka družbo oziroma svoj poslovni delež prodati.

(5) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(6) Tožnik je vložil tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepa o odpoklicu tožnika kot direktorja, za katerega pa ni izkazana verjetnost, da je utemeljen. Neveljavnost takšnega sklepa bi namreč tožnik lahko uveljavlja s tožbo zoper družbo in ne zoper posameznega družbenika (390. člen in nasl. v zvezi s 505. členom in 522. členom v zvezi s 390. členom ZGD-1 – Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 65/2009 in nasl.).

(7) V. Rijavec, Civilno procesno pravo, 2003, str. 261, N. Pogorelčnik, Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, 2013, GV Založba, str. 140.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cpg 237/2013
• VSM sklep I Cpg 33/2015
• VSL sklep II Cp 1338/2016