VSL sklep I Cp 788/2014

Jedro

Za pripoznavo dolga, podano pred nastopom zastaranja, se ne zahteva točno določena oblika, zato je mogoče dolg pripoznati tudi po SMS sporočilu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 15. 9. 2005, zavrglo (I. točka izreka), tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 do plačila je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.302,35 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

2. Proti odločbi se je iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu ZPP pritožila tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadeva vrne v postopek ponovnega odločanja. Sodišče prve stopnje je, kljub ugotovitvi, da je med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 15. 9. 2005, nična, v tem delu tožbeni zahtevek zavrglo, čeprav ima tožeča stranka pravni interes na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba v celoti nična. Meni, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Tožena stranka ni nikoli zanikala, da bo tožeči stranki vrnila vse, kar je od nje prejela na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 9. 2005. Tožena stranka je obljubljala vračilo prejetega v neposrednih razgovorih s tožečo stranko, z njunimi telefonskimi razgovori, kot tudi s posredovanimi elektronskimi sporočili, zato so bili zastaralni roki nedvomno pretrgani.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Med pravdnima strankama ni sporno, da je kupoprodajna pogodba z dne 15. 9. 2005, katere predmet je bila prodaja in nakup dveh nepremičnin parc. št. 4010/7 in 4010/1, nična. Posledice ničnosti so, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela (86. člen OZ).

5. Med pravdnima strankama je bilo tekom postopka sporno, ali je denarni zahtevek, ki ga v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka zastaran. Po prvem odstavku 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da sta pravdni stranki že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe vedeli, da prodaja konkretnih zemljišč zaradi prisilnih predpisov Zakona o kmetijskih zemljiščih ni dovoljena, zato je sodišča prve stopnje pravilno štelo tek zastaralnega roka od sklenitve kupoprodajne pogodbe, ko naj bi bila izročena kupnina, to je od dne 15.9.2005. V skladu s 346. členom OZ bi zastaralni rok iztekel dne 15.9.2010, torej še pred vložitvijo tožbe dne 18.1.2012, vendar pa je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka dolg pripoznala.

6. Zastaranje teče, kadar sta dolžnik in upnik pasivna pri izpolnjevanju obveznosti. Dolžnik svoje obveznosti ne izpolni, upnik pa ne terja izpolnitve obveznosti. Ko poteče v zakonu določen rok, nastopi zastaranje. Namen zastaranja pa ni onemogočiti upniku pravnega varstva zato, ker mu v določenem času ni uspelo izterjati svoje terjatve. Kadar sta upnik ali dolžnik aktivna, četudi obveznost ni izpolnjena, ni smiselno, da nastopijo iste pravne posledice. Zato je uveden inštitut pretrganja zastaranja. Pretrganje zastaranja pomeni, da po določenih aktivnostih dolžnika ali upnika začne zastaranje teči znova. Na podlagi 364. člena OZ se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Smisel pravila je v tem, da pri pripoznavi upnik šteje, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani dolžnika ni potrebno sodno varstvo ali kakšni drugi ukrepi za uveljavitev terjatve, saj dolžnik kaže, da je pripravljen izpolniti obveznost (1).

7. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pisna telefonska sporočila ni mogoče šteti za pravno veljavno izjavo o pripoznavi dolga. Za pripoznavo dolga, podano pred nastopom zastaranja, se namreč ne zahteva točno določena oblika, zato je mogoče dolg pripoznati tudi po SMS sporočilu.

8. Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje da iz poslanih SMS sporočil ni mogoče ugotoviti identitete dolga. Po predložitvi navedenih sporočil je namreč na stran tožene stranke prešlo dokazno breme, da se SMS sporočila ne nanašajo na predmetni spor (tožeča stranka ne more dokazovati negativnega dejstva), torej da dokaže, da je med pravdnima strankama obstajalo drugo pravno razmerje, iz katerega naj bi izviral dolg, ki ga tožena stranka v SMS sporočilih priznava. Tožena stranka navedenega dokaznega bremena ni zmogla, temveč je le pavšalno navedla, da se navedena sporočila na predmetni spor ne nanašajo.

9. Ob upoštevanju okoliščine, da je tožnik v več SMS-ih, ki so bili dani v daljšem časovnem obdobju, potrdil obveznost nasproti tožeči stranki ter izrazil pripravljenost za povrnitev dolga, po presoji višjega sodišča vsebina navedenih sporočil, gledanih kot celoto, objektivno kaže na jasen izraz dolžnikove volje, da temelj obveznosti po edino med pravdnima strankama sklenjenem obligacijskem razmerju pripozna. Tožeča stranka je zato razumno sklepala, da dolžnik z obstojem dolga soglaša oz. pripozna dejstva, iz katerih izhaja pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja terjatev zoper dolžnika in da kljub njegovi neizpolnitvi ni potrebno sodno varstvo.

10. Res tožena stranka višine dolga v poslanih SMS sporočilih ni določila, vendar pa predvsem iz SMS-a z dne 17.12.2010 izhaja, da priznava celotno višino dolga. Priznanje je po svojem bistvu zgolj dolžnikova izjava upniku, da njegov obstoji in se ne zahteva, da bi bila v izjavi določena višina dolga. Seveda pa višina dolga, ki ga je tožena stranka pripoznala, ni nujno enaka višini vtoževane terjatve, saj je med pravdnima strankama očitno sporen znesek kupnine, ki naj bi ga tožeča stranka izročila toženi stranki na podlagi nične kupoprodajne pogodbe.

11. Zaradi zmotnega stališča glede pripoznave dolga, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v zvezi z višino, sicer po temelju pripoznanega dolga, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Juhart in ostali: Obligacijski zakon s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana (2003, druga knjiga str. 500 – 501).

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 971/93
• VSK sodba I Cp 669/2015
• VSL sklep II Cp 349/2009.