VSL sklep I Cp 895/2014

Jedro

Kljub temu, da je tožnik na vlogi navedel, da gre za overjen prevod iz srbščine v slovenščino, je sodišče pravilno obravnavalo vlogo kot tožbo, vloženo v slovenskem jeziku.

Četudi za sklenitev mandatne pogodbe ni predpisana obličnost in je torej lahko sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji, je bil tožnik dolžan določno navesti bodisi okoliščine, ki utemeljujejo sklep o ustni sklenitvi pogodbe, bodisi okoliščine, ki utemeljujejo sklep o sklenitvi pogodbe s konkludentnimi dejanji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 4.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2007 dalje in tožencu naložilo povrnitev stroškov postopka tožnikov.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Ker je v uvodu sodbe navedena umrla oseba, gre za absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodba ni opredelila do njegovega ugovora, da je tožba, vložena v tujem jeziku, nepopolna, je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določbe o rabi jezika v postopku so bile kršene tudi z upoštevanjem listin, predloženih v srbskem jeziku, ne da bi bil priložen prevod s strani sodnega tolmača. Sodišče lahko dopusti dokazovanje z neoverjenim prevodom samo, če je izkazana strokovnost prevajalca na ravni, ki se zahteva za sodne tolmače (sklep VS RS Cp 5/2013 z dne 29. 5. 2013). Z ugotovitvijo, da med strankama ni spora, da ima njuno razmerje značilnosti naročila, je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sam je v postopku zatrjeval, da med njim in tožnikom ni obstajalo mandatno razmerje. Posledično je napačen tudi zaključek o obstoju dogovora o plačilu. Navedba v 8. točki obrazložitve, da med strankama ni sporno, da ima njuno razmerje značilnosti naročila, je v nasprotju z navedbo v 13. točki obrazložitve, da se je sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo mandatno razmerje vzpostavljeno. Tožnik je zahteval plačilo obresti po EURIBOR-u, ne pa zakonskih zamudnih obresti. Ne drži, da toženec ni ugovarjal dejstvu zamude. V ugovoru, da ničesar ne dolguje, je pojmovno vsebovan ugovor, da terjatev ni zapadla in da s plačilom ni v zamudi. Iz izreka ni razvidno, ali toženec dolguje zamudne obresti v višini, ki veljajo v Srbiji ali v Sloveniji. Zaključek sodbe, da je priča J. smiselno potrdila tožnikovo izpovedbo, da je naročilo za storitve dobil od toženčevega predstavnika na skupnem sestanku v Beogradu, ne drži. Izpovedbi J. in tožnika o tem vprašanju sta bili povsem različni. Ugotovitev, da je bil na sestanku navzoč eden od predstavnikov toženca, ne zadostuje za dokazanost dejstva, da je tožnik prejel toženčevo naročilo. Na sestanku ni bilo toženčeve direktorice niti prokurista. Nekdo tretji bi moral imeti vsaj še pooblastilo za dajanje naročil. Preverjanje neurejenega zemljiškoknjižnega stanja je v interesu prodajalca, ker se nepremičnina z urejenim zemljiškoknjižnim stanjem bistveno bolje in lažje proda. Napačen je tudi zaključek, da v prid nedokazanosti trditev o prekoračitvi pooblastila govori tudi dejstvo, da toženec ni izpodbijal pogodbene določbe glede stroškov. Dokler toženec ni prejel tožnikovega računa, niti ni vedel, da bi komurkoli kaj dolgoval. Ne drži, da ne bi zavrnil tožnikovega računa. Iz listin v spisu izhaja, da je toženec zavrnil oba računa. Sodišče je prezrlo povezavo med tožnikom in prodajalcem. Tožnik je bil pred pripravo pogodbe dolgoletni odvetnik podjetja V., čigar lastnik je bil prodajalec stanovanja J., toženec pa ga ni poznal in je v drugih poslovnih zadevah v Srbiji sodeloval z drugo odvetnico. V sodbi je tudi zmotno razumljen razlog, zaradi katerega je toženec pooblastil tožnika za podpis pogodbe. Sam podpis pogodbe bi toženec in prodajalec resda lahko izpeljala sama, vendar pa je bila za veljavnost pogodbe potrebna njena overitev pred sodiščem v Beogradu.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V pravdo sta bila pozvana dediča prvotnega tožnika, ki je med postopkom umrl in ki ga je ves čas zastopal odvetnik. Navedeno izhaja tudi iz razlogov sodbe. Na tožeči strani tako ne nastopa oseba, ki nima pravdne sposobnosti. Navedba pokojnega v uvodu sodbe predstavlja pomoto, odpravljivo s popravnim sklepom.

6. Pritožnik utemeljeno trdi, da bi morali biti v sodbi vsebovani razlogi o njegovem ugovoru o nepopolnosti tožbe zaradi vložitve v tujem jeziku, vendar pa izostanek teh razlogov ne narekuje razveljavitve sodbe. Toženčev ugovor namreč ni utemeljen. Glede na to, da se tožba vlaga v slovenskem jeziku (prvi odstavek 104. člena ZPP), je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožnikovo vlogo, naslovljeno kot tožba, kljub navedbi, da gre za overjen prevod iz srbščine v slovenščino, obravnavalo kot tožbo. Pozivanje k predložitvi overjenega prevoda ne bi imelo podlage v določbah ZPP. Ker je bila tožba že vložena v slovenskem jeziku, pa tudi ni bilo podlage za postopanje po drugem odstavku 104. člena ZPP.

7. Upoštevanje listin, predloženih v tujem jeziku, ne da bi bil priložen prevod s strani sodnega tolmača, lahko predstavlja kršitev drugega odstavka 226. člena ZPP, vendar pa pritožnik ne zatrjuje, da bi navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

8. Ugotovitev, da ima sporno razmerje značilnosti naročila, ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob upoštevanju ostalih razlogov sodbe navedene ugotovitve ni mogoče razumeti drugače kot opredelitev sodbe o pravilih, ki pridejo v poštev za presojo obravnavanega pravnega razmerja. V tej ugotovitvi ni vsebovan zaključek o dokazanosti tožnikove trditve, da je bila mandatna pogodba sklenjena. Navedeno utemeljuje tudi zaključek o očitni neutemeljenosti očitka o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe.

9. Utemeljen pa je očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila sklenjena mandatna pogodba in ali je posledično tožnik upravičen tožencu zaračunati plačilo storitev v zvezi s pridobitvijo dokumentacije za stanovanje v Beogradu, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe, za pripravo osnutka pogodbe in za postopek njene overitve. Ugotovljeno je bilo, 1) da so bili na skupnem sestanku v prostorih prodajalca pred sklenitvijo pogodbe navzoči tožnik, prodajalec in predstavnik toženca, katerega ime ni znano, zagotovo pa ni bil njegov zakoniti zastopnik, 2) da je bilo na sestanku tožniku s strani toženčevega predstavnika naročeno, naj pred sestavo pogodbe preveri lastninsko stanje stanovanja, ki ni bilo vpisano niti v zemljiško knjigo niti v kataster, 3) da je toženec pisno pooblastil tožnika za podpis in overitev pogodbe, 4) da je toženčeva zakonita zastopnica pred podpisom pooblastila tožniku za podpis pogodbe prejela osnutek pogodbe, 5) da je v 3. členu pogodbe navedeno, da stroške njene sestave in overitve nosi kupec, 6) da sta bila toženec in prodajalec sicer v poslovnih odnosih in da je bil tožnik prodajalčev odvetnik v drugih poslih, 7) da toženčeva zakonita zastopnica in tožnik nista neposredno komunicirala, ampak je komunikacija potekala prek prodajalca, in 8) da toženec ni izpodbijal 3. člena pogodbe zaradi prekoračitve pooblastila.

10. Kot ključno za zaključek o dokazanosti trditve o ustno oziroma s konkludentnimi dejanji sklenjeni pogodbi je sodišče štelo tožnikovo izpovedbo, da mu je toženčev predstavnik naročil preveritev lastninskega stanja stanovanja. Pritožba utemeljeno vzpostavlja dvom v pravilnost zaključka, da navedeno zadostuje za zaključek o sklenitvi dogovora med tožnikom in tožencem o pridobitvi dokumentacije in sestave pogodbe. Kot prvo ni bilo ugotovljeno, ali je bil na sestanku sploh predstavnik toženca, ki je imel pooblastilo za sklenitev mandatne pogodbe. Poleg tega tako "naročilo" toženčevega predstavnika nima enoznačnega pomena. Tožnikova izpovedba o dogajanju na sestanku more z enako težo, kot ji je bila pripisana v prid tožnikove teze, govoriti tudi v prid toženčeve ugovorne teze, da je tožnika štel kot prodajalčevega pooblaščenca in da je sam v pogovorih med njima nastopal le v pasivni vlogi. Ob tako ohlapni vsebini pogovora na edinem skupnem sestanku ima pomembnejšo težo v prid zaključku o sklenitvi mandatne pogodbe le še trditev o predhodni seznanjenosti toženčeve zakonite zastopnice z vsebino pogodbe. Niti tožnik niti toženčeva zakonita zastopnica nista potrdila tega dejstva. Zaključek o dokazanosti te trditve temelji le na izpovedbi prodajalca, o verodostojnosti katere pa glede na več neskladij, ne le z izpovedbo toženčeve zakonite zastopnice, ampak tudi z izpovedbo tožnika, pritožba utemeljeno dvomi. Posledično ostanejo brez potrebne dokazne teže tudi ostale okoliščine, ki sledeč izpodbijani sodbi govorijo v prid dokazanosti trditve o sklenitvi pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da interes za sklenitev pogodbe ni le na strani kupca, ampak v enaki meri tudi na strani prodajalca, kar pomeni, da ima tudi prodajalec interes za seznanjenost kupca z lastninskim stanjem nepremičnine, ko je v pogajanjih to vprašanje izpostavljeno kot pomembno. S trditvijo, da je šele po prejemu računa sploh izvedel, da tožnik karkoli terja od njega, je toženec uspel vzpostaviti dvom tudi v pomembnost dejstva, da ni izpodbijal pogodbe zaradi prekoračitve pooblastila. Da je takoj po prejemu računa ugovarjal plačilu z obrazložitvijo, da s tožnikom ni bil sklenjen tak dogovor, pa izhaja iz listin. Povezavi med tožnikom in prodajalcem ter dejstvu, da je bilo dano pisno pooblastilo za overitev pogodbe, je že v sodbi dana le postranska teža. Glede na dvom v dokazanost ključnih dveh okoliščin ti dve okoliščini izgubita pomen.

11. Ker je po navedenem podan dvom v pravilnost ugotovitve, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o naročilu, ki bi se nanašala na pridobitev dokumentacije v zvezi s predmetom nakupa in na sestavo pogodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V primeru dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče praviloma dolžno ponoviti izvedene dokaze in po opravljeni obravnavi odločiti. Ker enega od ključnih neposredno izvedenih dokazov (zaradi tožnikove smrti) ni več mogoče ponoviti, je zagotovitev načela neposrednosti narekovala razveljavitev sodbe in ponovno odločanje pred sodiščem prve sodbe (1).

12. V novem postopku naj sodišče v dokazno oceno vključi oceno o verodostojnosti izpovedbe priče M. J. (prodajalca) kot celote, odločitev o tem, katera od tez – tožnikova o obstoju pogodbe ali toženčeva, da je tožnik v postopku sklepanja pogodbe nastopal po pooblastilu prodajalca – je prepričljivejša, pa bo glede na različnost izpovedb oseb, ki so sodelovale v postopku sklepanja kupoprodajne pogodbe, bržkone morala v skladu s pravili dokazne ocene (8. člen ZPP) vključevati tudi oceno o skladnosti tožnikovih in toženčevih navedb o načinu in trenutku sklenitve pogodbe ter vsebino izvedenih dokazov in odzivnost pravdnih strank na opozorila nasprotne stranke o pomanjkljivostih v navedbah. Četudi za sklenitev mandatne pogodbe ni predpisana obličnost in je torej lahko sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji, je bil namreč tožnik dolžan določno navesti bodisi okoliščine, ki utemeljujejo sklep o ustni sklenitvi pogodbe, bodisi okoliščine, ki utemeljujejo sklep o sklenitvi pogodbe s konkludentnimi dejanji.

13. Odgovor na ostale pritožbene navedbe ni potreben. Ob rob pritožbenim navedbam v zvezi z odločitvijo o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče le dodaja, da v sodbi ni obrazložen razkorak med zahtevkom, po katerem tožnik zahteva obresti po EURIBOR-u, in sodbo, v kateri so prisojene zakonske zamudne obresti. V tem postopku se tudi ni bilo treba izreči o vprašanju, ali je v okviru tožbenega zahtevka mogoče odločiti o tožnikovi pravici do plačila za nesporno opravljeni obseg dela v imenu in v korist toženca.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. Zobec, v Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 384.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1125/99
• Sodba III Ips 235/2008
• VSL sodba II Cpg 1325/2013