VSL sklep I Cp 594/2014

Jedro

Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe oziroma v solastnini lastnikov. Določitev dobre vere kot merila določanja in ugotavljanja pripadajočega zemljišča kaže na zakonodajalčev namen, naj se o lastninski pravici odloča v postopku po ZVEtL.

Zemljiškoknjižna pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL še ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja.

Zakon za postopek določitve pripadajočega zemljišča obligatornosti naroka ne določa.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na zemljiško parcelo z ID znakom 004, zavrže, v ostalem delu glede zemljiške parcele z ID znakom 003 pa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kot pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu ... (ID znak: 001), ki stoji na zemljiški parceli z ID znakom 002, določilo zemljiški parceli z ID znakoma 003 in 004, kot splošni skupni del navedene stavbe. Sklenilo je, da se ti zemljiški parceli v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpišeta v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavbe v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe.

Zoper navedeni sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje nasprotna udeleženka MOL, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je storilo tekom postopka več očitanih kršitev postopka. Tudi v predlogu o določitvi pripadajočega zemljišča mora predlagatelj označiti vrednost predmeta, saj je po razlogovanju a contrario določbe 19. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) zoper sklep sodišča o določitvi pripadajočega zemljišča dopuščena revizija. Od vrednosti predmeta je tudi odvisno vprašanje povrnitve stroškov postopka. Predlagatelji vrednosti predmeta niso določili, zato je nasprotna udeleženka predlagala sodišču, da to sámo ugotovi, pa tega ni storilo, s čimer je kršilo določbo 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 3. odst. 44. člena ZPP. Sodišče tudi ni izvedlo glavne obravnave, ki je obligatorni stadij postopka za izdajo sodne odločbe. Sodišče mora po kriterijih kontradiktornega postopka na naroku obravnavati vse vsebinske ugovore. Ker sodišče ni opravilo glavne obravnave, je podana bistvena kršitev določb postopka po 10. točki 2. odst. 339. člena ZPP. V nasprotju z razpravnim načelom je sodišče samo pribavilo posamezne listine, na katere je oprlo svojo odločitev, saj nobeden od udeležencev njihove pridobitve ni predlagal. Te dokumentacije tudi ni predložil izvedenec k mnenju ne k kasnejši dopolnitvi. Zbiranje gradiva mimo dokaznih predlogov strank pomeni bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 7. člena ZPP. Kršitev načela obligatornosti glavne obravnave pa ima za posledico tudi bistveno kršitev določb postopka, ki se nanaša na samo izdelavo izvedenskega mnenja, kateremu je pritožnica nasprotovala, saj mnenje ni sprejemljivo iz vsebinskih razlogov. Zaključek sodišča, da izvedba dokaza z zaslišanjem izvedenca ni potrebna, je pavšalna, saj ne vsebuje prepričljivih odgovorov na pripombe zoper izvedensko mnenje. Pritožnica je izvedencu očitala, da ni upošteval kriterijev oziroma merila za določitev pripadajočega zemljišča. Ni pribavil vseh prostorskih dokumentov, tudi ni nič pojasnil glede projektne dokumentacije, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske soseske B. Izvedenec bi moral za določitev pripadajočega zemljišča za celotno sosesko upoštevati zazidalni načrt z dopolnitvijo, načrt parcelacije in gradbeno dovoljenje ter upravna dovoljenja iz časa gradnje soseske. Sodišče je nekritično povzelo izvedensko mnenje, ne da bi se vsebinsko opredelilo do pripomb nanj, kar pomeni kršitev pravice do izjave in posledično kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni razumno pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca. Razlaga sodišča, da je bil v svojem mnenju in odgovoru na pritožničine pripombe prepričljiv, njegovo mnenje pa se sklada z ugotovitvami sodišča na ogledu na kraju samem, je nesprejemljiva, saj sodišče nima ustreznega strokovnega mnenja na področju urbanističnega planiranja. Dolžnost zaslišanja izvedenca je zakonsko določena v določbah 1.odst. 253. ZPP in 1. odst. 252. člena ZPP. Ker sodišče ni zaslišalo izvedenca, je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Nadalje pritožnica izpostavlja, da je treba v postopku določanja pripadajočega zemljišča in njegovega obsega ugotoviti, ali so lastniki stavbe pridobili na tem zemljišču lastninsko pravico in v kolikšnem obsegu. Sodišče se vprašanja, kdo je na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) imel na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo zakona spremenila v lastninsko pravico, ni lotilo. Sodišče obrazlaga, da nasprotna udeleženca navkljub vknjižbi lastninske pravice v zemljiški knjigi nista izkazala, da bi na zemljiški parceli pridobila pravico v dobri veri. To ni osrednje vprašanje tega nepravdnega postopka. Sporno vprašanje je skladno s stališčem sodne prakse, ali je vknjiženi lastnik veljavno pridobil lastninsko pravico na zemljišču, ki pa ne more biti predmet presoje v nepravdnem postopku, ki teče po ZVEtL. Predlagatelji, ki se dejansko sklicujejo na izvenknjižno pridobitev lastninske pravice po predpisih ZLNDL, bi morali izkazati to z ustreznimi listinami. Sklepa se v tem delu ne da preizkusiti, spričo česar je podana kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člen ZPP. V nadaljevanju nasprotna udeleženka v zvezi z osrednjim vprašanjem določitve pripadajočega zemljišča, ki je v ugotovitvi obsega zemljišča po merilih iz 7. in 30. člena ZVEtL, citira navedeni določbi in delno povzema razloge izpodbijanega sklepa, na podlagi katerih je sodišče prišlo do prepričanja, da sta obe parceli zajeti v lokacijskem in gradbenem dovoljenju oziroma zazidalnem načrtu. Zaključke sodišča ob določitvi pripadajočega zemljišča gre razumeti tako, da je upoštevalo tedaj sprejet zazidalni načrt in upravna dovoljenja, vendar ni tako. Iz listinske dokumentacije ne izhaja, katero zemljišče je bilo določeno kot funkcionalno zemljišče k stavbi. Ne iz dopolnitve zazidalnega načrta niti iz dopolnitve gradbenega dovoljenja ne izhaja, katero zemljišče je bilo načrtovano za redno rabo predmetne stavbe v času njene gradnje. Iz prejete dopolnitve načrta iz leta 1973 ni razviden obseg pripadajočega zemljišča k stavbi U5. Izvedenec sicer navaja, da je bil v letu 1964 izdelan in potrjen zazidalni načrt, na podlagi katerega je bila soseska B. razdeljena na več karejev, skupin blokov okoli skupne zelenice, tako tudi zadevni kare U5. Vendar iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je bilo k stavbi ... načrtovano ožje funkcionalno zemljišče. Iz urbanistične zasnove soseske kot celote izhaja samo to, da je bila skupna zelenica določena za skupno rabo in nič več. Tudi iz idejnega koncepta objektov, ki ga je pripravil L. v novembru 1973 in iz pogodbe o urejanju, oddaji in plačilu stroškov stavbnega zemljišča za gradnjo večstanovanjskega objekta z oznako U5 in drugih treh objektov v soseski B. ne izhajajo drugačni zaključki. Iz pogodbe celo izhaja, da bo Zavod za urejanje stavbnih zemljišč dokončno uredil neposredno okolico in funkcionalno zemljišče objektov (zelenice, dostope, peš poti, asfalt, parkirišča, itd.); podatka, da je bil projekt narejen, pa v spisu ni. Tudi iz upravnih dovoljenj ne izhaja, da je bilo posamezni stavbi določeno pripadajoče zemljišče kot funkcionalno zemljišče objekta. Skratka, sklepati je, da po končani gradnji soseske ni bilo odmere funkcionalnih zemljišč. Pritožnica zaključuje, da je izpodbijana določitev pripadajočega zemljišča morebiti celo pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče. Ker v aktih, na katere se sodišče sklicuje, parceli nista določeni kot funkcionalno zemljišče, le ti niso uporabni. Zato bi moralo sodišče uporabiti drug kriterij, po katerem se določi kot pripadajoče zemljišče tisto, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, upoštevaje preteklo redno rabo. Tega merila sodišče ni uporabilo, zato je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Predlagatelji so na vročeno pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišča ugotavlja, da se prva nasprotna udeleženka Mestna občina Ljubljana pritožuje zoper celoten izpodbijani sklep, tudi zoper tisti del, s katerim je sodišče kot pripadajoče zemljišče k stavbi ..., določilo parcelo z ID znakom 004, ki zadeva drugo nasprotno udeleženko, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih njena lastnica. Zoper to odločitev pritožnica nima pravnega interesa. Njen pravni položaj se glede te nepremičnine ne more izboljšati, saj z odločitvijo glede nje pritožnica ni nič oškodovana. Z izpodbijanim sklepom glede te zemljiške parcele ni v ničemer prizadet njen pravni interes. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavreči, saj ta zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dovoljena (1. odst. 343. člena ZPP, ki se uporablja na podlagi 2. odst. 26. člena ZVEtL v zvezi s 37. členom ZNP).

Navedba vrednosti spornega predmeta ni obvezna sestavina predloga za postopek po ZVEtL. Kaj mora vsebovati predlog v nepravdnem postopku predpisuje 21. člen ZNP, ki se glede na 2. odst. 26. člena ZVEtL uporablja v postopku za določitev pripadajočega zemljišča, kar je obravnavani. Vrednosti spornega premeta ne navaja. Tudi za podatek, ki ga mora imeti vsaka vloga, ne gre. Za navedbo vrednosti spornega predmeta v postopku po ZVEtL ni potrebe, saj je revizija izključena (34. člen ZNP). Vrednost spornega predmeta zaradi odločitve o odvetniških stroških praviloma tudi ni potrebna, ker načelno velja, da v nepravdnem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (35. člen ZNP v zvezi z 2. odst. 26. člena ZVEtL). Stroške izvedenca in druge predvidene stroške pa krijejo predlagatelji (3. odst. 23. člena v zvezi s 4. odst. 26. člena ZVEtL). Relativna bistvena kršitev določb postopka (1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 44. členom ZPP) ni podana. Sicer pa pritožnica sploh ne pojasni, kako bi takšna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o določitvi pripadajočega zemljišča.

V postopku za določitev pripadajočega zemljišča oprava naroka za glavno obravnavo ni obligatorna faza postopka. V skladu z 2. odst. 26. člena ZVEtL se v tem postopku uporabljajo pravila nepravdnega postopka. Po določbi 7. člena ZNP opravi sodišče narok, če je to izrecno določeno z zakonom, ali kadar oceni, da je to za postopek potrebno. Zakon za postopek, kakršen je obravnavani, obligatornosti naroka ne določa. Očitek nasprotne udeleženke o kršitvi določb postopka iz 10. točke 2. odst. 339. člena ZPP zato ni utemeljen. Velja le dodati, da se praviloma narok opravi v sodnem poslopju, lahko pa tudi zunaj njega (1. in 2. odst. 114. člena ZPP, ki se smiselno uporablja na podlagi 37. člena ZNP). Po podatkih spisa je sodišče prve stopnje opravilo narok (z ogledom) na kraju samem 17. 11. 2013, na katerega je bila pritožnica pravilno vabljena, ki pa se ga ni udeležila.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo razpravnega načela. Čeprav gre v obravnavani zadevi za predlagalni nepravdni postopek, sta oba postopka po ZVEtL namenjena dokončni ureditvi do sedaj še nerazrešenih razmerij, do katerih je prišlo zaradi pomanjkljivih predpisov in gre lahko za zapletene situacije. Zakonodajalec je določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v postopku po ZVEtL postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava. (1) Naravi postopka ZVEtL je treba ustrezno prilagoditi tudi smiselno uporabo določb ZPP o zbiranju procesnega gradiva. Sodišče na podlagi 3. odst. 28. člena ZVEtL po uradni dolžnosti pridobi podatke o upravnih aktih in prostorskih aktih; v ta okvir pa sodijo tudi listine, ki jih izpostavlja pritožba in jih je sodišče pribavilo ter nanje oprlo izpodbijano odločitev. Sicer pa so predlagatelji v vlogi z dne 18. 4. 2013 predlagali, da sodišče pribavi prostorske akte ter gradbeno in lokacijsko dovoljenje, kar te listine so. Smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP tako ni podana; prav tako ne iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica le posplošeno zatrjuje. Ker nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora biti ta pritožbeni razlog obrazložen. Pritožnica ne navaja, v čem naj bi ji bila kršena pravica do izjave v zvezi z dokaznimi listinami. Pritožbeno sodišče na tem mestu le dodaja, da je iz podatkov spisa razvidno, da so bile sporne listine pritožnici vročene in je imela možnost se o njih izjaviti. In to je na kratko tudi storila.

Postopek določitve pripadajočega zemljišča k stavbi je namenjen za primere, ko je sporno njegovo lastništvo in njegov obseg. ZVEtL je določil poseben postopek kot novo procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da se lahko vprašanje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču rešuje le v pravdnem postopku (2). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do tega, kdo je lastnik zemljiških parcel, ki sta bili ugotovljeni kot pripadajoči k stavbi. V postopku določitve pripadajočega zemljišča k stavbi sodišče odloči v sklepu o določitvi pripadajočega zemljišča tudi o lastninski pravici. In to je storilo tudi sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da sporni zemljiški parceli kot skupni del stavbe pripadata v korist vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe (ti so trenutno predlagatelji; prim. 1. odst. 7. člena ZVEtL). Tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa na strani 5 je razbrati, da se je o tem izreklo. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe oziroma v solastnini lastnikov. Določitev dobre vere kot merila določanja in ugotavljanja pripadajočega zemljišča kaže na zakonodajalčev namen, naj se o lastninski pravici odloča v postopku po ZVEtL. (3) Z določitvijo pripadajočega zemljišča tem lastnikom ni sodišče prve stopnje v ničemer poseglo v pravice nasprotne udeleženke MOL. Kot je pravilno pojasnilo, zgolj utemeljevanje udeleženke, da je zemljiškoknjižno pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ne more utemeljevati njene dobre vere pri pridobitvi lastninske pravice (3. odst. 7. člena ZVEtL). Da zemljiškoknjižna pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL še ne utemeljuje dobrovernosti pridobitelja, je enotno stališče tako teorije kot sodne prakse. (4) Ob tem, ko pritožnica ni izkazala, da bi na sporni zemljiški parceli 1646/5, k.o. X, pridobila lastninsko pravico v dobri veri, ni bilo ovire za presojo, ali (celotno) pripada k stavbi. V postopku ni bilo sporno, da sta zemljišči, ki sta predmet obravnave, in stavbišče, na kateri stoji stavba ..., pred olastninjenjem sodili v sklop družbene lastnine. Stavba je bila zgrajena že v letu 1977 in so od tedaj vsakokratni kupci (etažni lastniki) kupili posamezno stanovanje v stavbi oziroma del stavbe in s tem pridobili lastninsko pravico na njem. S prenosom lastninske pravice na stavbi pa je po tedaj veljavnih predpisih na pravne naslednike prešla tudi pravica uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena in zemljišča, namenjenega za njeno rabo, dokler stavba obstaja (7. člen Zakona o pravicah na delih stavb - ZPDS, Ur. l. SRS, št. 19/1976; 12. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s sprem., 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami - ZPN, Ur. l. SRS, št. 19/1976, in drugi tedanji zakoni). Z nakupom dela stavbe se je torej že na podlagi zakona pridobila tudi pravica uporabe na zemljišču, ki je bila namenjena njeni redni rabi oziroma kasneje, skladno z določbami ZLNDL, tudi solastninsko pravico (5). Ker je veljalo, da je zemljišče sledilo usodi stavbe, izrecen zapis prenosa pravice v pogodbi ni bil potreben. Za pravico uporabe tudi zemljiškoknjižni vpis ni bil konstitutivnega pomena, temveč je bilo odločilno dejansko izvrševanje. Zato se je tudi dogajalo, da dejansko izvršenemu pravnemu prometu z nepremičninami vpisi v zemljiško knjigo niso sledili. Lastniki stavbe so tako po materialnem pravu (najpozneje z uveljavitvijo ZLNDL) pridobili in obdržali lastninsko pravico na (nekdanjem družbenem funkcionalnem) zemljišču.

Pravna podlaga za odločitev o določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred letom 1. januarjem 2003 (kot tudi v konkretnem primeru za stavbo ...), predstavlja 30. člen ZVEtL. 6 odst. 30. člena ZVEtL določa, da v primeru, ko pripadajoče zemljišče še ni določeno s pravnomočno odločbo, sodišče določi zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo stavbe na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih dovoljenj, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Upošteva se merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera (zlasti tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro ter podobno in preteklo rabo zemljišča).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so prostorski akti in upravna dovoljenja (in sicer zazidalni načrt, lokacijsko in gradbeno dovoljenje, v zvezi z gradnjo stavbe na naslovu ...) dosegljivi in je na njihovi podlagi mogoče določiti pripadajoče zemljišče. Takšen zaključek je sodišče sprejelo tudi s pomočjo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A. P., v katerem je imelo popolno oporo. Izvedenec urbanist se je lotil razlage dosegljive dokumentacije. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec obravnaval bistvene akte (zazidalni načrte), ki so veljavi v času gradnje, v okviru urbanističnih pravil in podal odgovore na vprašanja, kaj je bilo v okviru urbanistične doktrine in urbanistične zasnove gradnje na njihovi podlagi namenjeno redni rabi stavbe in bi zato lahko šlo za pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi ter kaj splošni (javni) rabi. Pritožnica je imela na mnenje pripombe, na katere je izvedenec odgovoril. Ne drži, da je sodišče prve stopnje le nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Ravno nasprotno, iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje vsebinsko opredelilo do njih (str. 7, 8 sklepa). Sodišče je tudi razumno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ni bil potreben dokaz z zaslišanjem izvedenca. Pritožbeno sodišče soglaša s celovitimi razlogi sodišča prve stopnje in jih sprejema kot pravilne. Izvedensko mnenje je dokaz v postopku, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo v zvezi z ugotovitvami na ogledu na krajem samem in v povezavi z dokazno presojo listinske dokumentacije, tako zazidalnega načrta, kot upravnih dovoljenj. S tem sodišče prve stopnje ni poseglo v pristojnost izvedenca, ki je bil potreben za ugotovitev in razjasnitev vprašanj, ki tičejo urbanistične stroke in so se pojavila pri uporabi opisanega zakonskega kriterija. Naloga sodišča je, da izvedensko mnenje oceni (8. člen ZPP) in sámo odloči, kaj je pripadajoče zemljišče k stavbi. Pritožbeni očitek o kršitvi določbe postopka, ki se nanaša na izvajanje dokaza z izvedencem, je tako neutemeljen. Prav tako pa ni podana kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj se je sodišče konkretno opredelilo do bistvenih pritožničinih pripomb na izvedensko mnenje.

Pritožbeno sodišče se strinja s celovito in prepričljivo argumentacijo sodišča prve stopnje, da je bila v pritožbi še sporna zemljiška parcela (poleg parcele št. 1650/5) zajeta kot funkcionalno zemljišče k stavbi ..., torej tisto, ki je neposredno namenjeno redni rabi zgolj omenjene stavbe, že v aktih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, to je v zazidalnem načrtu, lokacijskem in gradbenem dovoljenju. Drugačno pritožbeno zavzemanje nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Ni sporno, da v preteklosti sporna zemljiška parcela ni bila kot funkcionalno zemljišče določena z odločbo. Odsotnost strokovne odmere funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi ne omejuje ugotovitve obstoja pripadajočega zemljišča k tej stavbi. Na določitev pripadajočega zemljišča tudi nima vpliva okoliščina, da to ni bilo predmet nakupa oziroma prodaje posameznih stanovanj v večstanovanjski stavbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pritrditi obširnim razlogom sodišča prve stopnje, da akti, na katerih temelji izpodbijana odločitev, uvrščajo ti parceli v prostor in smiselno zajemajo gradbeno parcelo. Gradbeno in lokacijsko dovoljenje se v celoti sklicujeta na sprejet zazidalni načrt za kare U5 (v sklopu soseske VS-4, priloga C9), kamor je sodila tudi predmetna stanovanjska stavba, ki v celoti predvideva obe parceli, ki sta znotraj obodne parcelacije zazidalnega načrta, kot tisti, ki sta namenjeni za redno rabo stavbe. Iz zazidalnega načrta je razbrati, da je predvidel še obrobna parkirišča do roba pločnikov. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je iz njega razbrati gradbeno parcelo v današnjem smislu, pa tudi pripadajoče zemljišče v širšem smislu, se pravi, poleg stavbišča za stavbo še ostalo funkcionalno ureditev in namensko rabo. Tudi iz tedanjega lokacijskega dovoljenja (priloga C12), ki se sklicuje na lokacijsko dokumentacijo za vse tri bloke okoli skupne zelenice (znotraj obravnavanega kareja), ki je po ugotovitvah izvedenca upoštevajoč urbanistično zasnovo celotne soseske v odnosu do posameznega bloka namenjena skupni rabi vseh prebivalcev soseske, medtem ko sta ozki zelenici z zdajšnjo oznako s parc. št 1646/5 in 1650/5 (op. ki sta jih dobili s parcelacijo sredi 90. let prejšnjega stoletja), locirani in umeščeni kot pas zemljišča ob bloku in funkcionalno služita le njegovi redni rabi, je moč ugotoviti enako umestitev stavbe v prostor. Te ugotovitve pa potrjuje tudi ogled na kraju samem, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje; takšno stanje (ozka pasova ob bloku) je od izgradnje objekta enako. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta bili po prostorskem načrtu glede na urbanistična pravila k stavbi s sprednje in zadnje strani namenjeni ožji zelenici med fasado stavbe in pešpotmi, ki sta bili v času gradnje v družbeni lastnini, za dostop, vzdrževanje, popravila stavbe. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je sodni izvedenec, ki ima zaradi strokovnosti posebno težo, pojasnil, da je treba urbanistično zasnovo soseske obravnavati ne samo kot celoto, pač pa tudi z ozirom na ožjo okolico okrog posamezne stavbe. Zato je pritožbeno vztrajanje, da je treba zgolj in samo kot celoto gledati sosesko, v nasprotju s pravili stroke. Odveč je pritožbeno navajanje, da iz idejnega koncepta objektov centra VS4 iz leta 1973 (priloga B8) in iz pogodbe o urejanju, oddaji in plačilu stroškov stavbnega zemljišča za gradnjo objektov z oznako, med drugim U5 (priloga C10), ne izhaja, da bi bilo sedanje sporno zemljišče opredeljeno kot funkcionalno zemljišče k stavbi, saj sodišče svoje odločitve nanju ni oprlo. Sicer pa po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ti dve listini potrjujeta pravilnost izpodbijane odločitve. Iz njune vsebine je razvidno, da so bile tedaj kot funkcionalno zemljišče k posameznemu objektu namenjene, npr. zelenice, dostopi do stavb, parkirišča, asfalt, pešpoti ipd. Ob ugotovljenem dejstvu, da je zdajšnja ureditev in stanje okolice zadevnega dela soseske U5 v naravi (tudi glede neposredne okolice omenjenega bloka) enaka od izgradnje objektov, je za rešitev pripadajočega zemljišča nepomembno, da ni podatka o tem, ali je bil projekt funkcionalnih zemljišč k posameznemu bloku narejen. Dejstvo je, da je bila ob izgradnji urejena okolica z zemljišči okrog objektov, kamor brez dvoma sodi tudi ozek pas zelenice ob notranji strani bloka (parc. št. 1646/5), ki služi le njegovi rabi. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o neuporabnosti upravnih aktov in nesprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da k bloku sodi le zemljišče, na katerem stoji in nič drugega.

Odločitev na podlagi drugega kriterija po 30. členu ZVEtL je pravilna. Kljub temu pa se pritožbeno sodišče na tem mestu pridružuje in sprejema kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je tudi v primeru nejasnosti prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, glede na vse izvedene dokaze, mogoče določiti pripadajoče zemljišče k stavbi tudi po tretjem sklopu kriterijev iz 30. člena ZVEtL. Pritožnica obširnim ugotovitvam prvega sodišča o obsegu pretekle rabe in tehničnih kriterijih, kot urbanističnim standardom iz aktov, veljavnih v času gradnje, konkretno ne izpodbija, govorijo pa v prid, da sta obe parceli pripadajoči zemljišči k omenjenemu bloku, ki služita samo njegovi redni rabi.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 27. členom ZNP in 2. odst. 26. člena ZVEtL).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Glej: Mateja Tamara Fajs, ZVEtL in ovire za njegovo izvajanje v praksi, PP št. 28-29/2011 in Jure Debevc, Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam, Odvetnik, št. 55/april 2012.

(2) Glej: dr. Ana Božič Penko, ZVEtL, PP št. 4/2013, str. 115 in nasl.; tudi Jure Debevec, Ureditev lastništva pripadajočih zemljišč k stavbam, Odvetnik št. 55/april 2012, str.17-21. in še odločba VS RS II Ips 262/2009 in druge.

(3) Glej delo dr. Ane Božič Penko, v op. 2.

(4) Glej odločbo VSL I Cp 1624/2012 in v njej navedeno prakso in literaturo.

(5) Glej odločbe VS RS II Ips 259/2008, II Ips 785/2009, VSL I Cp 2794/2012, I Cp 4676/2010 in druge.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1821/2015
• VSL sklep I Cp 1624/2012
• Sodba I Up 813/2001