<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 578/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.578.2014
Evidenčna številka:VSL0078821
Datum odločbe:14.05.2014
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), Tanja Kumer
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:obnova postopka - pravilna vročitev sodnih pisanj - sprememba priimka in bivališča - domneva vročitve - pravočasna vložitev predloga za obnovo postopka

Jedro

Subjektivni rok za predlaganje obnove postopka v primeru iz 2. točke 394. člena ZPP po 2. točki prvega odstavka 396. člena istega zakona začne teči od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Ni pomembno, kdaj bi toženka lahko izvedela za pravdo in izdano sodbo, ampak zgolj dejstvo, kdaj je zanjo dejansko izvedela, oziroma, kdaj ji je bila zamudna sodba (pravilno) vročena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se glede odločitve o predlogu za obnovo postopka ter glede odločitve o stroških postopka (II. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 844,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa tudi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo toženkin predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe z dne 14.7.2008, izdane v tej zadevi, in klavzule pravnomočnosti popravnega sklepa z dne 8.9.2008. Obenem je ugodilo toženkinemu predlogu za obnovo postopka ter razveljavilo navedeno zamudno sodbo in popravni sklep. Tožniku je še naložilo, da mora toženki povrniti 1.045,93 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil tožnik, ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo spremembo in zavrženje toženkinih predlogov. Navaja, da je obnovo kot izredno pravno sredstvo mogoče vložiti samo zoper pravnomočno sodno odločbo. Če zamudna sodba toženki ni bila vročena, ni postala pravnomočna, zato bi moralo sodišče predlog za obnovo zavreči. Sicer pa je toženka izvedela za pravdo, ko je prejela popravni sklep. Priznala je tudi, da je prejela dopis tožnikovega pooblaščenca z dne 20.9.2006, v katerem je bila opozorjena na tožnikov zahtevek. Neverjetne so toženkine navedbe, da ni vedela, da jo tožnik toži. V tožbi je bil naveden njen dekliški priimek in bivši naslov, na katerem je toženka še zdaj zaposlena, zato ni mogla sklepati, da gre za pomoto sodišča. Toženka bi si lahko poiskala pravno pomoč, vendar je bila malomarna. Nepoznavanje prava je zgolj njen izgovor. Sicer pa sta bili sporni sodni pošiljki vrnjeni z oznako „ni dvignil“ in ne „neznan“. Poštar je toženki pustil kar pet obvestil, zato se je lahko seznanila z obstojem sodnih pisanj. Toženkina dolžnost je bila, da pisanje prevzame. Za zamudno sodbo je lahko izvedela najkasneje iz popravnega sklepa. Iz njegove vsebine je lahko razbrala vse, kar je bilo potrebno za vložitev zahteve za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Domnevne kršitve bi morala uveljavljati takoj, ne pa s tem odlašati do vročitve sodne odločbe. Njen predlog za obnovo postopka je bil prepozen in bi ga sodišče moralo zavreči. Za povrh toženka ni plačala predpisane sodne takse, zato bi se predlog moral šteti za umaknjenega. Izrek izpodbijanega sklepa je v nasprotju z njegovo obrazložitvijo. Tožnik je ob vložitvi tožbe in pozneje ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Podatke o toženki, ki jih je navedel v tožbi, je pridobil z vpogledom v sodni register, kamor pa toženka ni javila spremembe priimka in stalnega prebivališča. Ker se je tožnik zanesel na podatke sodnega registra, ga ne bi smele prizadeti škodljive pravne posledice. Sodišče je v postopku neenako obravnavalo pravdni stranki. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Nagrada za sestavo predloga za obnovo postopka znaša 344,25 EUR in ne 440,00 EUR. Sodišče poleg nagrade za predlog ne bi smelo upoštevati še dveh toženkinih pripravljalnih vlog. Končno je vse stroške povzročila toženka. Sicer pa bi sodišče odločitev o stroških moralo pridržati do odločbe o glavni stvari.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Sodišče druge stopnje je o pritožbi že odločalo. S sklepom I Cp 2863/2009 z dne 18.2.2010 je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za obnovo postopka zavrglo, toženko pa zavezalo k povrnitvi tožnikovih pritožbenih stroškov. Po toženkini reviziji je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 243/2010 z dne 6.2.2014 takšno odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ponovni pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri obravnavanju predloga za obnovo postopka pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi izvedenih dokazov se je lahko zanesljivo prepričalo, da je bila toženki zaradi napačne vročitve odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker so bile sodne pošiljke (s tožbo in zamudno sodbo), namenjene toženki, opremljene z napačnim priimkom in naslovom toženke, ni bilo pogojev za zakonsko domnevo, da je bila vročitev opravljena, ko se toženka ni odzvala na obvestilo o prispelih pošiljkah. Kot je razvidno iz spisa, je bil prvi poskus vročitve opravljen junija 2008, medtem ko je toženka že avgusta 2007 s poroko spremenila svoj priimek in prebivališče. Povsem sprejemljiv je zato zaključek izpodbijanega sklepa, da je toženka za zamudno sodbo dejansko izvedela šele v izvršilnem postopku marca 2009. Predlog za obnovo je bil tako vložen v predpisanem subjektivnem roku iz 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, zato niso upravičeni pritožbeni pomisleki o njegovi pravočasnosti. Predlog tudi ni bil nepopoln, kot poskuša prikazati pritožba. Toženka je namreč v predlogu med drugim navedla okoliščine, iz katerih izhaja, da je bil predlog vložen v zakonitem roku in za te navedbe ponudila ustrezne dokaze. Res je sicer, da bi morala biti ob vložitvi predloga za obnovo v skladu s prvim odstavkom 105.a člena ZPP plačana tudi predpisana sodna taksa. Ker pa je sodišče prve stopnje toženko pozvalo k plačilu takse šele potem, ko je že (vsebinsko) odločilo o predlagani obnovi postopka, se tožnik neupravičeno sklicuje na domnevo iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP o umiku predloga, posebej še, ker je toženka dolgovano takso nato v odrejenem roku vendarle plačala. Neupravičeni so tudi pritožbeni pomisleki o dopustnosti predlagane obnove, češ da bi toženka v tem primeru, ker ji zamudna sodba ni bila (prav) vročena, lahko predlagala le razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe. Takšno tožnikovo stališče je namreč kot materialnopravno zgrešeno zavrnilo že revizijsko sodišče v sklepu z dne 6.2.2014. Ker so ti razlogi tožniku znani, jih sodišče druge stopnje ne ponavlja.

7. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti očitanih procesnih kršitev. Med izrekom izpodbijanega sklepa in njegovo obrazložitvijo ni nikakršnega nasprotja. Sklep je mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek o domnevno neenakem obravnavanju pravdnih strank v postopku. Ker v pravdi tožnik sledi tožencu, bi moral tožnik sam poskrbeti, da bi v tožbi navedel pravi toženkin priimek in pravi naslov njenega stalnega prebivališča. Res se ustrezna skrbnost v postopku terja od obeh pravdnih strank, vendar jo je od toženca, razumljivo, mogoče zahtevati šele potem, ko nastopi litispendenca, torej, ko je tožba vročena tožencu. Odveč so zato številni pritožbeni očitki na račun domnevne toženkine malomarnosti oziroma izogibanja vročitvi sodnih pošiljk. Toženka je namreč pravočasno obvestila pristojni upravni organ o svojem novem priimku in naslovu. Dejstvo, da je do ustreznega popravka pri podatkih o družbenikih A., d.o.o., v sodnem registru prišlo šele marca 2009, pa po presoji pritožbenega sodišča ni pomembno. Tožnik bi se na to dejstvo morebiti lahko skliceval, če bi šlo za tožbo zoper navedeno gospodarsko družbo ali toženko kot njeno družbenico, medtem ko obravnavani spor s tem toženkinim statusom nima nikakršne zveze. Kot že navedeno, začne subjektivni rok za predlaganje obnove postopka v primeru iz 2. točke 394. člena ZPP po 2. točki prvega odstavka 396. člena istega zakona teči od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Po presoji pritožbenega sodišča zato ni pomembno, kdaj bi toženka lahko izvedela za pravdo in izdano sodbo, ampak zgolj dejstvo, kdaj je zanjo dejansko izvedela, oziroma, kdaj ji je bila zamudna sodba (pravilno) vročena. Z vročitvijo popravnega sklepa ta pogoj ni bil izpolnjen, kot je tožniku pravilno in izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Brez pomena je tudi tožnikovo sklicevanje na dopis z dne 20.9.2006, ki ga je toženki v zvezi s tožnikovo terjatvijo pred pravdo poslal njegov pooblaščenec. Glede na vse okoliščine obravnavanega primera, ki jih tožnik izčrpno našteva v pritožbi, bi toženka ob primerni skrbnosti morebiti res lahko že prej izvedela za pravdo oziroma izdano zamudno sodbo, vendar toženke zato ne morejo zadeti nobene pravne posledice. Izpodbijani sklep pravilno ugotavlja, da lahko domneva vročitve nastopi le takrat, ko je bila vročitev opravljena skladno z zakonom. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, zato tožnik drugačne odločitve o toženkinem predlogu za obnovo postopka ne more doseči.

8. Tožnik neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Kot že navedeno, ni upravičen njegov očitek toženki, da naj bi sama izzvala razlog za obnovo postopka. Ker je v tem postopku uspela, ji mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške. Ta toženkina pravica ni odvisna od odločitve o glavni stvari. Obnova je namreč izredno pravno sredstvo, njen cilj je doseči razveljavitev izdane odločbe in ponovno sojenje, ta cilj pa je toženka s svojim predlogom že dosegla. Pri odmeri stroškov sodišče prve stopnje ni slepo sledilo stroškovniku, ki ga je predložil toženkin pooblaščenec, kot poskuša prikazati tožnik v pritožbi. Stroške je namreč odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Toženki je za stroške zastopanja priznalo 1.845 točk. Po presoji pritožbenega sodišča bi bila toženka upravičena celo do višjih stroškov zastopanja. Za sestavo predloga namreč toženki pripada 750 točk (tar. št. 21/3), za prvo pripravljalno vlogo 500 točk (tar. št 19/1), za drugo vlogo 375 točk (tar. št. 19/2) in za zastopanje na naroku še 500 točk (tar. št. 20/1). Seštevek presega prej navedeno višino točk, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Tožnik se torej neutemeljeno zavzema za znižanje toženki priznanih stroškov postopka. Neutemeljen je tudi njegov očitek glede vloženih dveh pripravljalnih vlog. Po presoji pritožbenega sodišča so bile te vloge vendarle potrebne. Toženki namreč ni mogoče odrekati pravice, da se pisno in pravočasno (pred narokom) izreče o nasprotnikovih trditvah, sploh če so te tako tehtne in izčrpne, kot so bile tožnikove.

9. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v navedenem obsegu potrdilo izpodbijani sklep.

10. Ker je tožnik s pritožbo pripadel, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen. Tudi toženka mora stroške za odgovor na pritožbo kriti sama, saj z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pač pa toženki pripada povračilo za njene revizijske stroške, saj je z revizijo uspela. Ti obsegajo stroške za sestavo revizije (750 točk – tar. št. 21/3), 2% materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za revizijo (423,00 EUR), kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,459) znaša skupaj 844,36 EUR. Višji priglašeni stroški za sestavo revizije glede na vrednost spornega predmeta nimajo podlage v odvetniški tarifi. Tožnik, ki je v revizijskem postopku propadel, pa mora svoje stroške za odgovor na revizijo kriti sam.


Zveza:

ZPP člen 394, 394-2, 396, 396/1, 396/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxMzUz