VSL sklep I Cp 636/2014

Jedro

Izolirano gledano gre pri vrednosti darila res (le) za ugotovitev dejstva, o katerem bi lahko odločalo zapuščinsko sodišče in ki niti ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, vendar je treba upoštevati, da je med dedičema sporno predvsem, ali je zaradi darila pritožnici prišlo do prikrajšanja nujnega deleža drugega dediča, ki zahteva vrnitev darila v skladu s 34. členom ZD.

Dedič zatrjuje prikrajšanje svojega nujnega deleža, vendar hkrati pritožnica trdi, da je nujni dedič prejel darilo, zaradi katerega njegov nujni delež ni bil prikrajšan. V takem primeru zapuščinsko sodišče praviloma na pravdo napoti dediče, ki prejem darila zatrjujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (druga alinea III. točke izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo ter oba dediča napotilo na pravdo.

2. Dedič B. K. je napoten na pravdo, da zoper dedinjo T. S. vloži tožbo:

- na ugotovitev, da je oporoka zapustnice z dne 19.4.2010 neveljavna;

- na ugotovitev vrednosti darila po darilni pogodbi z dne 7.5.2004, sklenjene med zapustnico kot darovalko in dedičem B. K. kot obdarjencem, katere predmet so nepremičnine parc. št. 388, parc. št. 389, parc. št. 50/2S. in parc. št. 53.Sm vse k.o. X in

- na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni V. K. ne sodijo terjatve zapustnika do dediča B. K. iz naslova neplačanih sodnih stroškov v pravdnem postopku opr. št. II P 1483/2008, vodenem pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in v nepravdnem postopku, opr. št. N 253/2008, vodenim pri okrajnem sodišču v Ljubljani.

Dedinja T. S. z istim sklepom napotena na pravdo, da zoper dediča B. K. vloži tožbo:

- na ugotovitev, da je dedič B. K. od zapustnice prejel darilo v obliki nevrnjenega posojilo za nakup vozila v letu 1980 in darilo iz naslova nevrnjenega posojila za vračilo štipendije M. kot dajalcu štipendije v letu 1971 in

- na ugotovitev vrednosti darila po darilni pogodbi z dne 14.4.2008, sklenjeni med zapustnico kot darovalko in dedinjo T. S. kot obdarjenko, katere predmet je nepremičnina, nevknjiženo stanovanje v prvem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu B., ki leži na parc. št. 447 k.o. Y.

3. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila dedinja T. S., in sicer glede odločitve, da mora zoper dediča B. K. vložiti tožbo na ugotovitev vrednosti darila po darilni pogodbi za stanovanje na B. Meni, da bi sodišče moralo vrednost daril ugotavljati v okviru zapuščinskega postopka in ne v posebni pravdi oziroma da bi moral biti na pravdo za ugotovitev vrednosti vseh daril, če že kdo, napoten B. K.. Oba dediča sta namreč od zapustnice prejela darili v obliki nepremičnin. Dedič B. K. zatrjuje, da je bil s temi darili prikrajšan njegov nujni delež. Zakon o dedovanju za primere, ko so med strankami sporna dejstva, res predvideva prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo, vendar to ne velja nujno tudi za ugotovitev vrednosti darila. Za oceno vrednosti nepremičnine je namreč potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in se bo dokazovala z izvedencem, ne glede na to, v katerem postopku se bo ugotavljala. Dokaz z izvedencem se lahko povsem enako kot v pravdnem postopku izvede tudi v okviru zapuščinskega postopka. Če že, bi moral biti na pravdo napoten B. K., ki se z razpolaganji zapustnice za časa življenja ne strinja. Zapustnica je svoje nepremično premoženje razdelila za časa svojega življenja kot se ji je zdelo prav in pri tem upoštevala okoliščino, da je B. K. nujni dedič in ga pri obdarovanju ni prezrla. Upoštevala je tudi to, da je svojemu sinu za časa življenja izdatno pomagala s finančnimi sredstvi. Zapustnica se je pred darilom pozanimala, kako je z dedovanjem nujnega deleža in v nobenem izračunu dedni delež B. K. ni bil prikrajšan. Pravdanje na ugotovitev vrednosti daril bo stroškovno precej obremenjujoče, saj bo treba za ugotavljanje vrednosti angažirati sodnega izvedenca. Pritožnica zato predlaga, da se zaradi ekonomičnosti postopka za potrebe dedovanja vrednost obeh nepremičnin oceni kot posplošena tržna vrednost po GURS. Ker je B. K. tisti, ki nasprotuje uradni cenitvi, bi moralo sodišče po oceni pritožnice na pravdo napotiti njega.

4. V odgovoru na pritožbo dedič B. K. navaja, da se vse sporne okoliščine ugotavljajo izven zapuščinskega postopka in je zato odločitev o napotitvi na pravdo pravila. Notorno je, da ocene vrednosti nepremičnin po GURS ne ustrezajo, zato je tudi davek na nepremičnine postal ustavno sporen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. B.K. in T. S. sta zapustničnina zakonita dediča prvega dednega reda, prvi je sin zapustnice, druga pa njena vnukinja (dedinja na podlagi vstopne pravice). Zapustnica je slednjo določila za dedinjo s pisno oporoko pred pričami.

7. Ni sporno, da je zapustnica za časa življenja vsakemu od dedičev podarila eno nepremičnino, za oba dediča pa je sporna vrednost danih daril. Ne strinjata se z vrednostjo, ki je navedena v pogodbah in zahtevata, da se opravi cenitev v skladu s kriteriji iz 30. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), torej po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Pritožnica je med postopkom še predlagala, da se za potrebe dedovanja upošteva posplošena tržna vrednost nepremičnin po GURS, s čimer se nujni dedič ni strinjal.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom oba dediča napotilo na pravdo (med drugim tudi) za ugotovitev vrednosti daril po obeh darilnih pogodbah, ker je štelo, da gre sporno dejstvo, od katerega je odvisna velikost dednega deleža (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

9. Zmotno je stališče pritožbe, da bi se morala vrednost darila v obravnavanem primeru ugotavljati v okviru zapuščinskega postopka, ker gre le za dokaz s postavitvijo izvedenca, ki se lahko izvede tudi v zapuščinskem postopku. Izolirano gledano gre res (le) za ugotovitev dejstva, o katerem bi lahko odločalo zapuščinsko sodišče in ki niti ne more biti predmet ugotovitvene tožbe (1), vendar je treba upoštevati, da je med dedičema sporno predvsem, ali je zaradi darila pritožnici prišlo do prikrajšanja nujnega deleža drugega dediča, ki zahteva vrnitev darila v skladu s 34. členom ZD (2). Trdi namreč, da vrednost darila, ki ga je sam prejel (3) glede na vrednost darila, ki ga je prejela pritožnica (4), ne dosega nujnega deleža.

10. Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni možno, dokler se ne ugotovi ali in za kakšno prikrajšanje gre, kar je nujno povezano s predhodnim ugotavljanjem obračunske vrednosti zapuščine. Le tako se lahko izračuna velikost razpoložljivega dela zapuščine, velikost nujnega deleža in ali je ta delež prikrajšan. Če je, se oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo, kolikor je potrebno da se dopolni nujni delež (prvi odstavek 34. člena ZD). Vse navedeno pa je odvisno od vrednosti daril, ki je med dedičema sporna, zato gre tudi po mnenju višjega sodišča za situacijo iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, ki zapuščinskemu sodišču narekuje prekinitev postopka. Treba je še poudariti, da je v konkretnem primeru sporna ne le vrednost daril, ampak tudi stanje (5) obeh nepremičnin v relevantnem obdobju.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral biti, če že kdo, na pravdo napoten dedič, ki trdi, da je bil njegov nujni delež prikrajšan. Sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Sodišče prve stopnje je na pravdo (glede vrednosti njej podarjene nepremičnine) napotilo pritožnico, ker je štelo, da je manj verjetna njena pravica, ker zatrjuje drugačno stanje podarjene stvari in posledično drugačno vrednost od tiste, ki je navedena v pogodbi. Res je, da dedič zatrjuje prikrajšanje svojega nujnega deleža, vendar hkrati pritožnica trdi, da je nujni dedič prejel darilo, zaradi katerega njegov nujni delež ni bil prikrajšan. V takem primeru zapuščinsko sodišče praviloma na pravdo napoti dediče, ki prejem darila zatrjujejo (6), zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Razen posebej predpisane izjeme iz prvega odstavka 181. člena ZPP.

(2) Kar bo treba upoštevati pri oblikovanju tožbenih zahtevkov.

(3) Cca 20.000,00 EUR (5 mio SIT).

(4) 300.000,00 EUR.

(5) Nujni dedič je trdil, da je bila v času daritve hiša (staro kmečko poslopje) amortizirana in jo je bila treba podreti, zato je bila nepremičnina vredna le toliko, kolikor je bilo vredno zemljišče. Pritožnica je trdila, da je bilo stanovanje v tako slabem stanju, da je bila potrebna celovita prenova.

(6) Primerjaj M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo 2008, stran 1548-1559, GV Založba.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1378/2015
• VSL sklep II Cp 2259/2009
• VSL Sklep II Cp 852/2017