VSL sklep I Cp 833/2014

Jedro

Zasnova postopka po ZVETL ni takšna, da bi se v njem razreševala sporna lastninskopravna vprašanja. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo. Slednje je z določbo 17. člena ZVETL izrecno izključeno. Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku in sicer v skladu z domnevami iz 9. člena ZVETL, po pravilu iz 11. člena ZVETL ter na podlagi merila o bolj verjetni pravici iz 17. člena ZVETL. Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar pa je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep po ZVETL ni ovira, da udeleženci svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na stavbi št. 93, ki stoji na nepremičnini s parc. št. 94, k. o. X 1, na naslovu Cesta 11, vzpostavilo etažno lastnino. To pomeni, da je določilo, kateri so posamezni deli stavbe, kateri so splošni skupni deli stavbe, kakšen je solastninski delež, ki ga ima na skupnih delih vsakokratni lastnik posameznega dela, določilo je, kateri so posebni skupni deli stavbe, dalje je navedlo, kdo so lastniki posameznih delov stavbe, obenem pa je odločilo še o vknjižbi bremen.

2. Proti odločitvi glede posameznih delov s številkami 20, 21 in 22 so vložili pritožbo predlagatelji. Sodišču očitajo, da je odločilo preko oziroma mimo njihovega predloga. Če bi bila na teh prostorih določena skupna raba, bi tako predlagali tudi v postopku izdelave etažnega načrta. A tega niso storili. Skupna raba ni bila opredeljena niti z odločbo GURS, saj so bile te enote opredeljene kot posamezni del stavbe. Vknjižba solastninske pravice nasprotuje načelu etažne lastnine. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z izjavo njihove pooblaščenke na naroku 15. 4. 2013, saj je ta tam potrdila, da ima te tri posamezne dele, kakor tudi posamezni del stavbe št. 10 v lasti A. P..

3. Proti odločitvi glede posameznih delov stavbe s številkami 10, 20, 21 in 22 vlaga pritožbo tudi nasprotna udeleženka A.P.. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev naj bi bila namreč v neposrednem nasprotju s podatki v spisu. Pooblaščenka predlagateljev je namreč na naroku 15. 4. 2013 podala izjavo, da se predlagatelji strinjajo glede tega, da je A.P. lastnica posameznega dela št. 10. Ugotovitev sodišča, da so predlagatelji lastninsko pravico priznali N. P., je zato protispisna. Dalje navaja, da je v skladu s 3. členom ZVETL (2) sodišču predložila listine, ki izkazujejo njeno lastninsko pravico na posameznem delu stavbe št. 10. Navaja, katere listine konkretno to so. Sodišču očita, da teh listin ni ocenilo, marveč se je oprlo na odločitev v pravdni zadevi IV P 3033/2007.

4. Opozarja, da v prej navedeni pravdni zadevi ni bilo odločeno o lastninski pravici. O vprašanju lastninske pravice se je odločalo le kot o predhodnem vprašanju.

5. Sodišču nadalje očita, da sploh ni navedlo, na podlagi kakšnega pravnega naslova je N. P. lastnica spornega posameznega dela. Pravnega naslova po določilih ZVETL N. P. po stališču pritožnice ni predložila.

6. Glede posameznih delov št. 20, 21 in 22 pritožnica trdi, da je sodišče odločilo mimo predloga.

7. Pritožbe so bile vročene ostalim udeležencem. Odgovor je podala četrta nasprotna udeleženka in predlagala zavrnitev pritožb. Navaja, da A.P. lastninske pravice pravnoposlovno ni pridobila, prav tako pa lastninske pravice ni mogla pridobiti s priposestvovanjem. Sporni del št. 10 je namreč sestavni del njenega stanovanja. Nastal je s pregraditvijo že v letu 1985. Na podlagi 116. člena SZ (3) je lastnik tega posameznega dela postal tisti, ki je bil lastnik stanovanja, kateremu je bil sanitarni prostor aneksiran.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Obravnavana zadeva je postopek po ZVETL. Ta postopek ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. Namen postopka po ZVETL je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih zgradbah uredi (vzpostavi) v skladu s konceptom etažne lastnine, pri čemer je načeloma namenjen le tistim, ki etažne lastnine ne morejo vzpostaviti na podlagi SPZ (4). Ker nihče izmed udeležencev vprašanja legitimacije ni problematiziral, tega vprašanja tudi pritožbeno sodišče ni raziskovalo ne po dejansko in ne po pravni plati.

10. Kot že rečeno, zasnova postopka po ZVETL ni takšna, da bi se v njem razreševala sporna lastninskopravna vprašanja. To pomeni, da jih ne rešuje niti nepravdno sodišče samo niti postopka ne prekine, da bi stranke napotilo na pravdo. Slednje je z določbo 17. člena ZVETL izrecno izključeno. Nepravdno sodišče zato o spornih dejstvih odloči v izrazito poenostavljenem postopku, in sicer v skladu z domnevami iz 9. člena ZVETL, po pravilu iz 11. člena ZVETL ter na podlagi merila o bolj verjetni pravici iz 17. člena ZVETL. Takšna poenostavitev omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, vendar je pravna kakovost odločitve zato manjša do te mere, da sklep po ZVETL ni ovira, da udeleženci svojih zahtevkov, ki se nanašajo tako na skupne kot posamezne dele zgradbe, ne bi mogli kasneje uveljavljati v pravdi ali drugih postopkih (25. člen ZVETL).

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep skladen s prej opisanimi pravili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je bolj verjetno, da je lastninsko pravico na delu zgradbe s št. 10 pridobila N. P. in ne A. P..

12. Listine, ki jih je predložila A.P., bi po svoji naravi sicer lahko predstavljale pravni naslov, ki bi izkazoval upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu (3. člen ZVETL). Vendar je sodišče prve stopnje povsem razločno pojasnilo, zakaj v obravnavani zadevi ni tako. Prodajalec, s katerim je A.P. sklenila pogodbo, namreč ni imel razpolagalne sposobnosti. Razlogi o tem so vsebovani v 9. točki obrazložitve in tako tudi ne drži pritožničin očitek, da se sodišče do tega dela procesnega gradiva ni opredelilo. Iz enakih razlogov A.P. ni izkazala niti upravičenja glede delov s številkami 20, 21 in 22.

13. Prav tako ne drži očitek, da iz sklepa ni mogoče ugotoviti, na kateri podlagi naj bi temeljila lastninska pravica N. P.. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da so lastninsko pravico N. P. priznali tako predlagatelji kot prva in druga nasprotna udeleženka. Pri tem se sodišče ni sklicevalo na njihova procesna ravnanja, kot skuša, uveljavljajoč procesni očitek protispisnosti, prikazati pritožnica, marveč se je sklicevalo na njihovo pravno poslovno izjavo. Ta se nahaja v prilogi D 4. Gre za pogodbo o priznanju lastninske pravice. Iz 2. člena te pogodbe pa je nazadnje razviden tudi zakonski temelj pridobitve lastninske pravice. To je pravilo iz 116. člena SZ.

14. Neutemeljena je tudi pritožba predlagateljev, češ da je sodišče z odločitvijo, da se na delih 20, 21 in 22 vzpostavi solastnina v skladu z deleži posameznih etažnih lastnikov, prekoračila njihov predlog. V nepravdnem postopku sodišče v skladu s predlogom uredi neko pravno razmerje. Pravno razmerje, katerega ureditev so predlagali predlagatelji, je, da se popolnoma vzpostavi etažna lastnina. Pri tem so se v predlogu glede titularjev posameznih delov omejili na tiste posamezne dele, ki pripadajo njim. Glede ostalih posameznih delov so v zaključku predloga (glej točko 4.5) sodišču predlagali, naj udeležence pozove k predložitvi listin, ki bodo omogočile vknjižbo lastninske pravice na posameznih delih.

15. Tako je sodišče tudi ravnalo. Ko je ob tem ugotovilo, da listin, ki bi omogočale sklep o izključni lastninski pravici na delih s št. 20, 21 in 22 ni, je v skladu z 11. členom ZVETL ravnalo pravilno, ko je na teh delih ohranilo solastninsko pravico etažnih lastnikov.

16. Ker nobena od obeh pritožb ni utemeljena ter tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur. l. RS, št. 45/2008).

(3) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 in kasnejše spremembe)

(4) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča, opr.št. II Ips 265/2012 z 28. 1. 2013.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1806/2015
• VSL sklep II Cp 1245/2015
• VSL Sklep II Cp 2861/2017